Kako naj mu pomagam?
Lepo pozdravljeni! Rada bi vam postavila nekaj vprašanj, še prej pa vam na kratko predstavim svojo zgodbo. Sem dvanajst let poročena z moškim, ki ima MOM. Otrok nimava. Najin zakon je seveda poln vzponov in padcev. Kot, bi se non stop vozila po vlakcu smrti. Bi rekla, na vso prebrano literaturo, da je skoraj šolski primer te motnje. Rada bi se predvsem osredotočila nanj in poskušala razumeti kaj doživlja. Seveda mi je jasno, da sem iz otroštva ranjena tudi sama, ker si ne predstavljam, da bi lahko psihično zdrav, samozavesten človek vztajal ob osebi s to motnjo. Skratka; je izobražen, karizmatičen moški, službeno na visoki poziciji. Prisotnost akohola, drog, varanja, kupovanje žensk, mu ni tuje. Lahko bi naštela ogromno situacij, za katere živ človek ne bi mogel verjeti kaj se nama je dogajalo. Pa drugič. V navalu besa, jeze me je tudi že poškodoval in sicer, ko sem mu očitala kakšno prevaro, za katero sem imela vse dokaze. Vem, da katera druga bi ga že zdavnaj zapustila. Pravi, da me ima resnično rad. Kako me ima lahko rad, če potrebuje še druge ženske? Več dni me je sposoben ignorirati. Vidim, da včasih izredno trpi. Ima dneve, ko je depresiven, čisto na tleh. To traja dan ali dva. Kakšna že najmanjša kritika ga grozno vrže iz tira. Že zelo majhen očitek bo sprejel kot najhujšo kritiko. Mislim, da si v vsej tej zmedi v glavi ne zna pomagati. Vem, da se sliši nesmiselno, pa vendarle bi mu rada nakljub vsemu pomagala. Na kakšen način bi si vi želeli partnerjevo pomoč, oz, če bi si je sploh želeli? Se da preusmerit njegovo jezo, misli, tako kot pri majhnemu otroku? Največkrat takrat, ko ni konca kakšnega njegovega kritiziranja. Je oseba z MOM sploh sposobna odkrito ljubiti drugo osebo? Vas partner sploh lahko zadovolji ali bo vedno nekaj kar vam ne bo v redu? Kako naj sploh ravnamo s partnerji z MOM? Nikoli ne vem, kdaj bo iz danes na juti odšel in prekinil odnos. Se je zgodilo že kar nekajkrat. Npr.: danes se imava ves dan čudovito, je ljubeč. Me poljublja, objema… Zvecer se zgodi nekaj kar ga iztiri. V trenutku bo pozabil na vse dobro. On bi kar prekinil za vedno. Kaj se mu takrat plete po glavi? Postavila sem vam za začetek bolj splošna vprašanja. Se še oglasim s kakšno konkretno situacijo pri kateri bi potrebovala pomoč. Za kakršno koli mnenje ali odgovore, vam bom nadvse hvaležna! Vse lepo vam želim! Težkoje
Lepo pozdravljeni, Težko je,
Najprej hvala za vaše sodelovanje in pogum, da ste delili z nami svojo žalostno zgodbo.
Je bil vaš partner že diagnosticiran z borderline mejno osebnostno motnjo? Obiskuje terapevta? Se zdravi (tudi) z zdravili?
Nisem terapevka, da bi znala ali smela določati ali postavljati diagnozo. To lahko stori le izkušen psihiater, psiholog ali in psihoterapevt, ki dobro pozna osebnostne motnje.
Sama se štejem za izjemno srečnico, da imam res odličen tim – psihoterapevtko in zdravnico, ki sta obe specializirani za MOM.
Poleg redne tedenske psihoterapije, se trenutno zdravim še z zdravili. Vsaj enkrat- v največji meri pa dvakrat dnevno 20 minut meditiram in ponavljam DBT vaje.
Poleg tega razumsko skrbim za telesno aktivnost, higieno spanja, redno jem uravnoteženo prehrano, skrbim za svoje telesno zdravje, kar vključuje tudi to, da pravi čas poskrbim in obvladam vsakršno telesno bolečino,
Zavestno se zdaj izogibam alkoholu, drogam ali zlorabi tablet.
Še do pred nedavnim si nisem znala vzeti časa zase, v zadnjem času pa mi to počasi postaja navada… To pomeni, da se razvajam s hobijem, ki mi veliko pomeni, se družim z enako mislečo najboljšo prijateljico, s podobnim pogledom na svet kot ga imam sama jaz. Spoznala sem tudi, da je nujno, da svoje telo nagrajujem z razvajanjem, na primer masažo, urejanjem las, negovanjem nohtov… Postavljen imam svoj dnevni minimum opravil in skrbi zase, kar mi preprečuje, da bi omagala v trenutkih samoškodovalnih misli in “sanjarjenju” o onem svetu.
Vedno imam pri sebi svojo “varnostno” torbico s pripomočki, ki vsebujejo stvari, ki me pomirjajo, in s katerimi obvladujem napade jeze.
Vse to mi pomaga pri seštevanju pozitivnih trenutkov (skrajšanje ali preprečevanje depresivnih stanj in/ali depresivnih epizod ob nihanju razpoloženja), razumskem in odraslem odzivom na stresne situacije, premagovanju ego stanja otroka, občutkih praznine… Vse to je izjemnega pomena pri premagovanju simptomov mejne osebnostne motnje. In vse to mi dejansko pomaga.
Moji medosebni odnosi so zdaj veliko bolj harmonični. bližnjih ne odganjam več od sebe (vsaj ne v toliki meri kot prej).
Prav tako ne prekinjam več odnosov ob vsaki neprijetni malenkosti, ki sproži negativne emocije.
Ob negativnem čustvovanju, kar se je lahko zgodilo v trenutku, se je v meni sprožil manjvrednostni kompleks, strah pred zapuščanjem, posledično pa deluzije.
Postala sem sumničava, ljubosumna, napadalna… (“Gotovo imaš drugo! Zate sem nula… Ker si to storil / rekel / mislil, je to dokaz, da me nimaš več rad! Zaradi tega me boš gotovo zapustil…! Nič nisem vredna, ker me nimaš več rad…!”)
Misli so se mi vrtele le okoli sebe, (“Kako lahko TO stori meni! “) , začela sem obtoževati…
V trenutku sem lahko postala jezna. (“Svinja, kako lahko to stori meni, kako lahko to sploh stori?! Saj sem vedela, da me boš zapustil! Drugo imaš, ker nisem nič vredna! Kako me lahko zapustiš?! Ne, jaz bom tebe, k****r!”)
Bližnji je v hipu postal sovražnik, ne glede na to, čigava je bila krivda za nastalo situacijo. Jeza je vedno prerasla v bes, na polno, takrat sem postala nerazsodna, bila sem sposobna divjega kričanja, preklinjanja (kletvice, ki sem jih poznala, ali kdaj slišala, čim bolj sočne, tem bolj na mestu), razbijanja (najprej kar je bilo v trenutku pri roki, nato pa uničevanje stvari, ki so imele zame velik pomen). Takrat se je v meni razplamtel vzgib po samoškodovanju, samouničenju, samo-sabotaži. Bila sem sposobna psihičnega ali fizičnega nasilja. (Svojega bivšega partnerja sem enkrat v takem navalu besa celo napadla s škarjami.)
Ko je bes dosegel vrhunec, sem vedno zganjala dramo, postala maščevalna, čeprav je bil lahko dejanski “razlog” zgolj v moji glavi.
Dovolj za takojšnji padec razpoloženja z desetke v tla, na točko nič (MOM tako ne pozna drugega kot ta dva ekstrema) je bila dovolj že “napačna” beseda, kretnja, mimika, lahko celo pesem po radiu… v ekstremnih primerih celo beseda ali “misel” tretje osebe… Nekaj, kar je bilo sprožilec… in bum, v bes in deluzije…
(Zdaj temu v hecu pravim pravim, da me takrat “vrže” – še vedno me kdaj pa kdaj, le da znam sedaj bolje obvladati svoje reakcije in sem zato bolj sprejemljiva za okolico).
Ko je bilo besa konec, pa je sledilo razočaranje, sram in občutek krivde…
Hja, občutki takrat…
Veste, kako je, ko vam umre bližnji? Kako se počutite takrat? Kako se počutite, ko vas nadere šef? Kako se počutite, kadar vam v vodo pade kak pomemben projekt?
Kako se počutite, ko ostanete sami?
Tako približno izgleda čustvovanje pri MOM, le da je vse na “ful”. Tako lahko vsaj opišem, kaj sem doživljala sama. V vsaki glavi je sicer drugače…
Ali smo momovci sposobni iskreno ljubiti?
Zase lahko trdim, da ja. Svojega bivšega partnerja sem imela resnično rada, čeprav sem to zaradi svojih simptomov kazala drugače. Nisem pa znala ustvariti in obdržati zdravega odnosa. To pomeni, da partnerju zaupaš, ga spoštuješ, mu pustiš dihati… to zadnje je najtežje. Tega osebe z MOM enostavno ne znamo.
Huda izdaja za momsterja je naprimer zamuda… Zamudite iz službe zaradi prometa in je cela “štala”? Ne odgovorite takoj na sms in že poči…?
Meni je že minuta lahko pomenila celo večnost, sprožila misli, da me bližnji nima več rad, da me zapušča… Da bi moj partner šel na druženje s svojimi prijatelji?! Izdaja!
In krog se je ponovil… Padec razpoloženja, strah pred zapuščanjem, telesni odziv na globoka negativna čustva (boj ali beg), jeza, bes, drama…
Navadno sem v takem stanju kot štiriletnik grozila, da bom šla, bivšega partnerja sem ponavadi takrat tudi brez treznega razmišljanja zapustila…
Lahko je trajalo dan, dva, nekaj dni, ko sem bila odločena, da ga bom brisala iz svojega življenja, ignorirala sem ga, uničevala njegova pisma, brisala slike in sporočila…
Sledili so občutki krivde, sram. Takrat sem prilezla nazaj, se opravičevala, prosila za odpuščanje, obljubljala, da se bom spremenila… Če je popustil, sem bila spet “gor”…
Ko sem bila “na vrhu” sem bila simpatična, komunikativna, ambiciozna, sposobna… Nihče, razen bližnjih (“pade” vedno le na bližnje, saj so nam najbližje…) ne bi mogel reči, da je z menoj karkoli narobe. Razen tega, da sem bila morda malce trmasta, svojeglava in ihtava…
Ves svet je bil moj, če sem le slišala dovolj pohval in potrditev, da sem ljubljena. Tega pa nikoli ni bilo dovolj. Prav hlastala sem po tem, po pozornosti.
Vse do naslednjega trigerja…
Enkrat pa je bilo vendarle dovolj, partner me ni sprejel več nazaj. Postavil je pogoj: zdravljenje. Ostala sem sama, noseča in zmedena.
Šele zdaj razumem, da je sprejel najboljšo možno odločitev, ki me je postavila na točko nič. Šele takrat me je prizemljilo…
Čeprav sem pred tem že hodila na terapije, pa té v začetku lahko še poslabšajo stanje in simptomi udarijo z vso močjo. Vsaj pri meni je bilo tako.
Kaj mi je pomagalo? Najbolj to, da mi je nekdo postavil jasne meje… To, da sem ostala “sama”, je bilo, tako gledam sedaj, najboljše, kar se mi je zgodilo, čeprav sem takrat gnev stresala še dolgo časa. Streznilo me je.
Čeprav sem si želela slišati vse drugo, kot to, kar sem, naprimer vzpodbudne besede, besede pomilovanja, dokazovanja ljubezni… vendar je – to mi je jasno šele sedaj – vse to le tako, kot bi prilival olje na ogenj. S tem se naš MOM le hrani…
Sedaj, po šestih letih “dela na sebi”, mi je dovolj že, da me bližnji, ki jim zaupam, opomnijo. “Vesna, tole je borderlajn…!” Zdaj se zamislim brez razburjanja, diham in počakam.
Na portalu je zelo aktiven forum za svojce MOM.
Predlagam vam, da ga preberete, in v prvi vrsti predvsem poskrbite zase. Le tako boste lahko v oporo drugemu.
Vse dobro vam želim,
Vesna
