Stara sem 36 let Imela sem nasilno mater, očeta ni bilo nikoli doma, z materjo sta tudi imela katastrofalen odnos, poln nasilja, varanja iz strani očeta. Danes sem normalna ženska, državljanka, podnajemnica, živim skromno, a imam svoj mir, nič stikov s starši, prebiram veliko psihoanalize. Spomnim se, da sem kot deklica imela neke čudne dvome o sebi, kaj če sem češ fantek. Ti občutki so bili zeli neprijetni, celo v želodcu sem imela nek čuden občutek. Ali sem sploh imela normalne pogoje za normalen psihoanalitični razvoj v tako žalostnem in sovražnem okolju od lastne matere, od lastnega očeta ? Bila sem žrtev njunega nasilja torej, predvsem materinega. Bolelo je. A sem tu. Sicer si recimo grizem nohte, slabo mi gre z denarjem, ne mi predlagat psihoterapevta, ker nimam da bi plačevala še to ( 50 60 e na uro nekje )……Kako bi vi komentirali mojo zgodbo ? Sem pa visoko izobražena, sem garala za to, sicer trenutno na zavodu iskalka dela.

Hvala

ljubljančanka

Pozdravljeni,

žal mi je za vašo težko zgodbo predvsem za na nek način izgubljeno otroštvo. Danes ste odrasla ženska in živite neodvisno od staršev. Pridobili ste si izobrazbo, živite v podnajemu in ste trenutno brez službe. Se pa sprašujete o nekaterih stvareh o sebi.
Vse pohvale, ker vam je kljub doživetemu nasilju v družini uspelo zaživeti na svojem in končati šolanje. Seveda je razumljivo, da si postavljate določena vprašanja. Koliko je nekdo prizadet zaradi travm, ki jih je doživel kot otrok, je odvisno od človeka do človeka. Za nekatere se zdi, da kljub hudim zlorabam uspejo obdržati svojo celovitost in svoje življenje kreirati po svoji volji. Tisto kar nekoč niso dobili nima v sedanjosti tolikšne moči nad njimi, da bi jim spodkopavalo temelje. Zdaj se sami odločajo kaj in kako in prevzemajo odgovornost za svoje življenje.
Tako nekako naj bi bilo tudi pri vas. Verjamem, da ste normalna ženska kljub slabim vzgledom v otroštvu. Mogoče bi priporočala, da preberete knjigo naše avtorice Katarine Nadrag: Utopljene sanje. Knjiga sicer opisuje otroštvo v alkoholični družini, vendar se mi zdi odličen primer tega, kako se lahko nekdo “pobere” kljub zelo slabi “prognozi” v otroštvu. V tem smislu knjiga daje upanje vsem, ki niso imeli idealnih pogojev v otroštvu, da lahko zaživijo človeka vredno življenje in gredo naprej.
Pravite, da si psihoterapije ne morete privoščiti. To rada verjamem, saj je finančno res težko. Vseeno pa se pozanimajte ali obstaja možnost za psihoterapijo preko zdravstvenega zavarovanja- torej preko napotnice ali za kakšne druge neplačljive oblike pomoči.
Oglasite se še kaj in pa vse dobro ,
lp
Bernarda

Na ženski svetovalnici je zelo zelo zelo dobra brezplačna psihoterapija za žrtve nasilja.

Pozdravljena,

priporočam v branje zadnje štiri knjige dr. Dušana Rutarja o pacienti Ani. Avtor pa je psihoanalitik.
Lp.
M.