Berem nasvete Primoža in forumovcem ljudem, ki so šli čez ločitev, razhod…. in sedaj kako preboleti? Na primer Veri, ki je sedaj sama. Povsod lahko berem: pojdi v naravo, ukvarjaj se s športom, hobiji, pojdi med ljudi… začni živeti življenje.
Nekako imam ta občutek, da je vse to lažje ljudem brez otrok. Zakaj lažje? Prvič, ker imajo več časa kot pa mamice samohranilke. Kako naj samohranilka z dvema otrokoma najde čas in energijo ter voljo za te stvari?

Ampak predvsem pa gre za drug problem. Mamice samohranilke smo po ločitvi tako obremenjene (fizično in čustveno) z dobrobitjo otrok, da se posvetimo predvsem temu – kako naj olajšamo bolečino otrokom, kako naj jih zdaj vzgajamo, kako naj skrbimo zanje, kaj oni potrebujejo.

Tako da enostavno ne znam odgovoriti na vprašanja, ki jih je Primož zastavil Veri:
Ali rada živiš? Bi rada živela? bi rada dosegla še kaj v tem življenju? In sedaj vprašanje: Kaj bi rada dosegla?

Moj edini odgovor je: rada bi imela srečne otroke. In poskušam vlagati v to. Ne vem, kaj sem ali sem sploh karkoli hotela. Vem samo, da imam dvoje parov odvisnih očk.
Prepričujem se sicer, da bi me moralo zanimati še kaj drugega – nekaj kar je povezano samo z mano, ne z otroci. Pa se vidim samo povezano z otroci, vse kar delam, je nekako povezano z njimi.
Tako da ti triki za postaviti se na noge (zase) bolj slabo delujejo pri meni. Ima kdo kakšen nasvet?

Luna, to pa res ni problem..

Poglej, rekla si, da ti je edina skrb in želja po dobrobiti svojih otrok. Sedaj pa ti bom jaz povedal, kaj otroci najbolj potrebujejo od svojega starša. in to je to, da je starš dobre volje, nasmejan in vesel, ter da se druži z njimi, hodi na sprehode, ampak vedno, poudarjam, vedno izžareva pozitivno energijo.

ne denar, ne igrače, ne obleke, ne ostalo…ne potrebujejo toliko kot veselo in zadovoljno mamo.

Kajti otroci se v prvih trel eltih vse navadijo, pa ne matematike in angleščine, ali pa slovenščine, temveč se učijo, tudi na titih stvareh, za katere mi mislimo, da jih bodo spoznali potem ko bodo stari. Ni res. Otroci opazujejo in se učijo, in koga lahko najbolj opazujejo in se od njega učijo? Ja ravno od staršev, zato pa velikokrat pravimo: ” ta je pa popolnoma tak kot oče ali mama” vse poteze in značaje ima enake. Ja kako pa da jih ne bi imel, če pa se je od mojstrov učil. In zato jaz pravim, če bi imeli radi vesele otroke, polne pozitivne energije in zadovoljstva, da bodo lahko rpenašali svari v življenju, potem vedite, da se učijo od vas. Torej veš kaj je sedaj odgovor. Kakršna boš ti, takšni bodo otroci. Torej se potrudi že zaradi njih, če ti toliko pomeni. naj bodo oni nonstop brca v rit, da se kontroliraš in živiš zadovoljno. Kajti ljudje vedno rabimo neko podporo, neko brco, da se ne spozabimo. Naj bodo to tvoji otroci.

Saj smo vsi sem pa tja kdaj slabe volje, samo potem si vzemimo čas zase in pojdimo nekam kjer nas otroci ne bodo videli. Nikoli pa jim ne skrivajmo kaj nas teži, presenečeni boste, kako bodo otroci razumeli, če jim boste tako kto meni, razložili kaj vas muči. Otroci so neverjetno pametni in ne podcenjujte njihovo pameti. znajo stvari še kako dobro jemati in razumno.

Takoj ko boš videla, da so otroci srečni, boš to postala tudi sama. če ljubezni ni, ampak ljubezni v koga, kajti ta ljubezen tako ali tako ostaja pri otrocih, ni jo samo pri novem moškem, se nikar ne obremenjuj. Bolj ko boš živela enostavno in se čim manj obremenjevala, prej boš opazila spremembe. In lahko se boš čudila sama sebi, ko boš ugotovila, da nisi naredila skoraj popolnoma nič. Samo v sebi si namesto negativne energija, dala pozitivno.

primož

Nasveti, ki si jih navajala, so predvsem za zenske, ki so ostale SAME.
Ti pa nisi sama. In se nekaj casa ne bos,
Tako kot je rekel Primoz, ljudje potrebijemo nekaj, kar nas vlece naprej. Mene – tako kot tebe zdaj . so vlekli otroci.
Popolnoma sem se jim posvetila in za lep cas pozabila nase. Samo nekaj nasvetov mislim, da ti bo prislo prav:
– ne izgubljaj stikov s prijatelji in prijateljicami, vem, da si utrujena in ti je odvec, pa jih vseeno poklici
– Ne pozabi nase, rezerviraj si nekaj samo zase , karkoli..
– ne pozabi, da bo cas, ko si otrokom vse in so oni tebi vse – minil. Pripravi se na to, da jih bos pravocasno in brez tezav ‘spustila’.
– naredi nacrte za takrat, ko ne bos vec brez sape letela iz sluzbe naravnost domov k otrokom…
– NIKOLI se ne pocuti zrtev – vse kar vlagas, dobis nazaj (recimo:)
Srecno.

Poglej nazaj v tvojo preteklost. Ali morda v sebi nosiš občutek, da MORAŠ skrbeti za otroke ker jih imaš, ker so tvoji, ker si jih želela, ker… Ta občutek je lahko tako močen, da ti prepoveduje, da bi smela misliti tudi NASE. Razmisli, ali ti je v življenju kdo rekel, da si dobra, da si vredna tega ali onega, da znaš skrbeti zase. Lahko v sebi nosiš občutek KRIVDE. Od kod to? Tudi to je navadno privzgojen občutek.
Te skrbi denar? Pogost vzrok! Pa veš da vsi na forumu zaupamo vate in vemo, da boš zvozila. Ko boš pred dejstvom, boš vedno našla izhod. Take smo mame.
Zdi se mi, da si bila navajena na nek način življenja in ga sedaj pogrešaš.
Glej, verjetno si se ločila, ko si spoznala, da to ni prineslo pričakovinih upov. Torej, nekaj je bilo narobe. Zato je bilo treba s tem prekiniti in začeti spreminjanje. Ko pride do spreminjanja je vse tako čudno, novo, nepoznano. Morda si v dvomih, če tokrat pravilno deluješ.
Umiri se.
Začni se imeti rada.
Zaupaj si.
Potem te bodo drugi imeli radi in vse bo lepše.
Branje je lahko v veliko pomoč.
LP

Otroci so najpomembnejši v življenju, kajti, če si jim podarila življenje, jih pripelji na cilj.
Sama pa si tudi v tem trenutku še bolj pomembna, zato ne podrejaj svojega življenja otrokom.
Najdi si čas zase, pojdi h kakšni skupini, kjer boste premlevali vse mogoče in boš dobila potrditev tam.
Obnovi prijateljstva in pojdi tudi na kak zmenek, nič ne bo narobe, saj si normalna.
In absolutno angažiraj tudi očeta otrok, da jih ima kdaj. Ja kje pa piše, da moraš to breme v celoti nositi sama. Moškim je lahko, odidejo in imajo svoje življenje, ženske pa nosimo večji del bremena glede otrok. Kako krivično je to življenje.
Želim ti mnogo uspeha k novim ciljem naproti!!!

Prišel bo čas, ko se ti bo “odprlo”. Jaz sem potreboval tri leta, da sem se izvlekel iz kroga: služba-otroci-služba- otroci. Danes funkcioniram povsem drugače in mi je žal za tri izgubljena leta, vendar tako je. Potrebuješ čas.

Aneri,

tukaj se ne strinjam s tabo s tstim delom, moškim je lahko , oddidejo. pri meni bi bilo rpej obratno, verjettno bi jaz želel obdržati otroke :)))

primož

tudi jaz sem potrebovala kar 4 leta, da sem prenehala vedno in kar naprej misliti le na otroke, obremenjevala sem se z očitki, da sem jih z ločitvijo zaznamovala za vse življenje, strah me je bilo, kako bom zmogla vse sama, poleg vsega sem zbolela, mlajši otrok je doživel prometno nesrečo (na srečo z manjšimi posledicami), oče otrok mi je očital, da nisem normalna, ker nisem vsega prebolela po šestih mesecih, itd, skratka hudo, občutek sem imela, da sem paralizirana, zmogla sem le toliko moči, da sem iz dneva v dan preživela in poskrbela za otroke, v tem obdobju so mi bili malčki res vse na svetu, vse ostalo, tudi moje želje in potrebe, so bile trenutno zamrznjene,

vendar sem postopoma zopet našla samo sebe, rada se imam, ponosna sem nase, veselim se življenja in skrbim tudi zase, kajti samo, če bom poskrbela zase, bom lahko poskrbela tudi za otroke

pogumno, postopoma se stvari uredijo, le verjeti moraš vase in v življenje

želim ti vse dobro

pozdrav, sonce

Primož, če se strinajaš ali ne tako je in je bilo. Moški zelo redki dobijo otroke ob ločitvi.
Iz osebnih izkušenj vem, da jim je lažje, kajti vsa bremena ob ločitvi padejo na žensko okrog otrok.
Koliko se žeremo, sekiramo, koliko neprespanih noči je zaradi otrok.
Kaj pa njihov oče: po možnosti si dobi novo prijateljico in brezskrbno živi. Samo pokliče domov (in plača preživnino) in misli, da je ogromno naredil za otroka. Ha ha še zdaleč ne!!!!
Tako je to moj dragi Primož, ki misliš, da imaš vedno prav. Lahko pa je to tvoje osebno mnenje, do katerega ima vsak pravico.
Pozdrav Aneri!

Potem moraš rečt, da je v večini primerov tako, kajti vsi tisti, ki se borijo, da svoje otroke sploh kdaj vidijo, bi ibli jezni na tvoje posploševanje.

še zdaleč pa ne mislim, da imam vedno prav, niti nisem rekel, da ti nimaš prav in to kar sem povedal, ni moje mnenje, ampak je resnica.

Jaz bi otroke vzel k sebi.

mi je pa hudo, če imaš ti tako izkušnjo, to še ne pomeni, da so res vsi moški takšni.

saj poznaš tisto, kogar je pičila kača, ta se boji še zvite vrvi.

primož

Primož je napisal: Jaz bi otroke vzel k sebi.

Da bi ti pa to uspelo, bi se mogel (po mojem mnenju) malce spremeniti. Na sodišču je potrebna tudi zvitost, podlost, preračunljivost in še par lastnosti, ki jih v tvojem pisanju ni opaziti. Na sodišču ni mesta za pogovore, razumevanje, dobroto, pravičnost itd. Tam je drug svet – realnost, o kateri sva že imela debato. Pa ne mislim s tem nič slabega o tebi, nasprotno. OK, dovolj, ne bom več, ker se bom spet vrnil na staro debato.:)

Lp,
A

A,

hvala

nekaj je realnost, drugo je kar bi radi in kako doseči.

primož

Ja. otroke bi vzel, če bi ti to žena dovolila. Zelo malo je takih mamic.

Napaka! Otroke bi vzel, če bi mu jih sodišče dodelilo. Dovoljenje mamice tu nima nobene veze. Samo je pa težko sodišču dokazati, da si boljši starš, kot mamica, saj so na sodišču same ženske, ki delujejo v korist mamicam in ne otrokom.