Mogoče bi bilo dobro ,da začneš pometati pred svojim pragom, namesto tega ,da se obremenjuješ s tem ,kaj kdo ima in česa ne, saj mislim, da tebe čisto nič ne briga ,kaj tvoj invalidni sošolec ima in zakaj kakšno stvar potrebuje. Mogoče bi bila zate dobra izkušnja, če bi ti nekdo polomil obe nogi ,da bi bil tudi ti nemočen in odvisen od drugih??Potem bi te pa vprašala, kaj bi rajši imel :dve zdravi nogi ali porscheja in računalnik??Vendar pa glede na tvoje razmišljanje do sedaj ,močno dvomim, da bi se tvoj zlobni karakter še dalo popraviti. Verjetno pa te bo v življenju doletelo še veliko neprijetnih stvari, ker se veliko bolj zanimaš za druge kot pa zase in to v negativnem smislu. Iz srca želim tvojemu invalidnemu sošolcu, da bo našel sošolce ,ki mu bodo prijatelji ne pa takšne kot si ti !

Ne morem verjeti. Se pravi, da je to tisto, kar te moti pri tvojem invalidnem sošolcu. Če njegovi družini zavidaš vse to, ali potem tudi njemu zavidaš invalidnosti? Bi menjal z njim? Imel bi vse kar je zgoraj navedeno in bil tak kot on, torej invalid?
Iz tvojega pisam bi skoraj sodila, da bi in tega ne morem razumeti….

Invalidov sošolec,

Kar se tvojega zelo konkretnega vprašanja tiče ti lahko odgovorim enako konkretno: “Ne vem, zakaj potrebujejo vse to, kar ti naštevaš, da imajo.” In tudi zanima me ne. Sama ljudi nikoli ne gledam skozi to, kar imajo, pač pa skozi to, kako radi smo skupaj, kako se pozdravimo, ali drug drugega pogledamo v oči, se nasmehnemo, si pomagamo in podobno.

Če te njihov standard tako zelo moti se pa vprašaj tole: Ali bi ti ljudje imeli vse to tudi, če njihov otrok ne bi bil invaliden? (Prepričana sem, da bi! in da njihov ekonomski status sploh ni povezan z otrokovo invalidnostjo). Kakšno zvezo pa ima vse to s tvojim vrstnikom- invalidnim otrokom?
Ali bi bil ti srečen, če bi vse to imel? Če si to želiš in praviš, pa še kako bi bil srečen, potem si pač poskušaj počasi ustvarjati življenje v tej smeri. Veš, ljudje moramo biti dejavni, če si želimo kaj ustvariti. S tem, da gledamo kaj ima nekdo drug in se jezimo, da mi tega nimamo ničesar ne rešimo, samo vedno bolj se smilimo sami sebi in vedno bolj nas razžira zavist glede drugih. Ali je to izhodišče za srečno življenje? Lahko ti zagotovim, da ne.

Pa boš spet rekel: meni ne pade z neba nič, mnogim drugim pa kar naprej pada nekaj v naročje.

Ampak potem se pa ne moreva več pogovarjati in jeziti na invalide. Potem se pa morava pogovarjati o prav vseh ljudeh na tem planetu in predvsem o tebi. O tem kaj pri sebi in drugih ceniš, kaj si želiš v življenju, kaj pričakuješ in kaj si pripravljen za vse to storiti? Kaj te pri drugih provocira, jezi, česa ne preneseš ipd. Šele, ko spoznaš vse to, boš lahko našel notranje zadovoljstvo in mir s samim seboj, samospoštovanje in zadovoljstvo s tem, kar ta hip imaš. In prav nič te ne bo težilo kaj imajo drugi, še zanimalo ne.
Nekaj pa je gotovo: dlje ko boš gledal, kako drugim uspeva in tebi ne, bolj boš zagrenjen, siten in nezadovoljen. Vedno bolj in vedno več ljudi ti bo šlo na živce in vse bodo vedno krivi drugi. Pa še to, vedno manj boš imel in razlika z drugimi bo v tvojih očeh vedno večja. Tako se bo sklenil krog tvojega večnega, zagrenjenega nezadovoljstva.
Poglej sebe, premisli kaj je na tebi dobrega, prijetnega, kaj so tvoji posebni talenti, v čem uživaš. Razvijaj te tvoje dobre potenciale in jih koristno uporabljaj. Naenkrat boš ugotovil, da si bogat, da imaš vse, kar potrebuješ za srečno in ustvarjalno življenje.

Verjamem, da je moje pisanje težko razumeti, ker si preveč usmerjen v to, kaj imajo ali nimajo drugi. Poskusi za hip pogledati stvari z drugimi očmi (ne samo s svojimi). Nemci rečejo temu “umdenken”. In razumel boš.

Lep pozdrav
Francka

Sama sem učiteljica… zgrožena nad prebranim in sram me je da živim med ljudmi ki razmišljajo tako kot nekateri tukaj…. kar počne učiteljica s tem učencem je vredno najhujše obsodbe – mislim da ministrstvo ne bo ukrepalo dovolj hitro, če bi bila jaz mama tega otroka bi razmišljala tudi o civilni tožbi zaradi ‘mučenja’ otroka…
glede pripomb kaj vse ‘rabi’ družina tega otroka??? – ali bodo nekateri ljudje res vedno vse gledali čez oči materialnih dobrin?? dragi sošolec – želim ti veliko zdravja in da bi ga nekoč znal tudi ceniti…. in pa da ti nevoščljivost ne bi pobrala še tisto nekaj zdrave pameti kar ti jo ostaja…..

grozota – med kakšnimi ljudmi živim :((( še dobro da na naši šolih takih ni…..

Draga kratkovidna gospa
srčno upam da nimate nič otrok in če jih boste imeli upam, da vam bo bog naklonil zdrave, kajti s takšnim kratkovidnim razmišljanjem bi svojega otroka najbrž utopili, če bi imel slučajno kakšno napako. Soditi o nečem o čemur nimate pojma, niti svoje izkušnje je kratkomalo debilno. Glede na to, da poznam veliko invalidov in da sem tudi sama mama enega izmed njih vam lahko povem, da je med vami “ne-invalidi” veliko več motenj kot med invalidi. Na žalost pa so te motnje neozdravljive in vam nihče ne more pomagati.
Hude motnje ima tudi naše šolstvo, ker se gre integracijo zaradi Evrope, ne pa zato, ker bi resnično hotelo kaj spremeniti. Spreminja se v praksi in na konkretnih primerih, ne pa s čitanjem zakonskih predpisov.
Želim vam lepo pomlad in čuvajte nase, kajti resnično si vas ne predstavljam, ko bi morali s svojimi omejenimi zmožnostmi sprejeti kakšno spremembo v svojem malem svetu.
maja

Dragi otrok
čim prej se vpiši med gasilce, da boš lahko pogasil svojo fovšijo. Ali pa še bolje – skoči na glavo, postal boš invalid in tako boš končno dobil vse to, kar ima družina tvojega sošolca. za takšen avto in za štiri računalnike se pa to že splača kajne? No, če bi bil malo starejši se ti pa še bolj splača, če bi bil vojni invalid, kajti oni menda dobijo še več.
Pri izbiri pazi, kaj si boš izbral, kajti različni invalidi dobijo različne vrste ugodnosti.
Če boš še naprej tako razmišljal, pa ti ne uide kakšna psihiatrija, kjer boš zdravil svoj manjvrednostni kompleks.
Bogi otrok, kje so bili tvoji starši, ko bi te morali vzgajati. najbrž so gledali sosedove hiše in njihove avte…
N.