Hmmm, kaj pa vem, tvoja netoleranca do alkohola je čist možno smao krinka za kaj večjega.

Morda ti njega v celoti ne sprejmeš, se ti celo zdi manjvreden oz. nevreden tebe (pa ne ciljam tu, da si vzvišena, ker nimam tega občutka), morda te kaj drugega moti.

Nekako smao ta alko ven buta, logično/naravno je, da imamo vsi probleme, ker smo si pač različni in mal čudno bi bilo, če bi bil alko edini problem – razumeš? Morda vse ostale probleme zvlečeš pod isti imenovalec = alkohol, morda ostale težave minimaliziraš in ker ostajajo nerešeni, se ti nezadovoljstvo kopiči.

Praviš, da on veliko v sebi drži. Ko je pa omenil, da mu ni prav, da si šla sama brez njega v tujino, si ga pa zavrnila. Če bi probala drugič bit bolj odprta za to, kar ti govori, bi ga verjetno drugače slišala. Kaj pa, če je želel biti s teboj, ti pomagat, ti stat ob strani?

Lahko da se zaradi svoje nezaposljenosti počuti manjvrednega, nekoristnega in bi z veseljem pomagal tebi in tvoji sestri. Ne vem, men se to zdi ljubeče dejanje, da ti hoče stat ob strani, ti pa si razumsko/pragmatično pristopila … ne rečem, da je to slabo ali narobe, samo probam razčlenit še ostale indice.

Morda si ti bolj razumska, on bolj čustven in kadar on želi kaj povedat, izpade “čudno”, ti ga zabiješ oz. mu zapreš pot in on se umakne vase … v pogovorih si morata iti nasproti. In vedno je tako, da mora it nekdo malo več nasproti, ker si nista enako zaprta ali enako odprta.

Malo razmisli.

Malo sem šla že za nazaj brat tvoje prispevke, da sem si osvežila spomin. Tvoj dečko mi deluje dokaz odvisen in posesiven – a mu je edina družba tista pivska? Ko si pisala, da ti znaj gnjavit cele dneve, da ti ne pusti na telovadbo, mam tukaj dve repliki. Prva je tale, te citiram

Morda je tvoja lekcija z njim ta, da se začneš bolj odločno postavljat zase. Ko že on prihaja z nemogočimi izgovori oz. celo prepovedmi (kaj smeš delat, česa ne), te na nek način sili v AKCIJO, da reagiraš. Da ne popuščaš, ne dopuščaš takšnega vedenja. Imaš ga seveda rada, vendar ne dopuščaj takšnega vedenja. Vedenje lahko vedno spremenimo, osebnosti ne, zato je prav, da to dvoje ločimo.

Druga stvar, ki mi je ob tem prišla na pamet, je, da si morda ti podzavestno začela BEŽAT od njega, zato namesto 2x bi šla na telovadbo 3x. Da sebi (in njemu) najdeš nek izgovor, da si stran od njega. Če je temu tako, si resno izprašaj vest in se začni poslušat. Bodi pozorna na to, kaj delaš, kako se obnašaš in podzavest ti bo namignila, da delaš drugače kot sama govoriš, da delaš.

Zdaj sta še vedno narazen ali sta se že preselila skupaj? Če ne živita skupaj, ti to vso stvar še olajša. Enostavno mu reci, da nimaš časa ali pa se mu ne javi na telefon. Četudi te 10x zapored pokliče. Vem, kako je to zoprno, ker me je moj zadnji bivši klical kot zmešan, ko je mislil, da se mu izogibam: in največkrat sem se mu RES izogibala (le ko je bil v afektu), čeprav sem to njemu zanikala (ker me je bilo strah njegove nasilnosti, ampak to je že druga zgodba).

Skratka, če ne živita skupaj, si življenje organiziraj bolj “svobodno”, bolj po svoji meri, če me razumeš. namesto da čakaš v strahu, kdaj te bo poklical in namesto, da v glavi mozgaš, kaj mu boš rekla, pojdi na kofe s prijateljico, ki je že dolgo nisi videla, ali pojdi na kak koncert, v galerijo, na festival, karkoli, da se malo odklopiš. Tako boš imela nek feeling, da si nekaj storila za sebe in to vpliva tudi na samopodobo.

Pa lažje se mu preko telefona ali smsa postaviš po robu kot v živo, zato ti resno svetujem, da začneš krajšat svoje obiske pri njem. Če bo začel “morit”, da kaj si delala na koncertu, mirno erci, da si bila firbčna in zamenjaj temo – če bo še moril, enostavno povej, da boš odložila, ker je očitno prenapet in da se slišita drugič ter ODLOŽI. In bog ne daj, da pol dvigneš nejgov klic, počakaj nekaj ur, da se mu vroča glava ohladi.

Pa morda ne bi bilo slabo, ko bi se zaupala komu, ki mu zaupaš: domačim, prijateljici, sestru/bratu…nekdo mora bit seznanjen s to situacijo.

Joj, saj ne morem verjeti, res ne. Saj mi ne boš več verjela ivanasi, ampak tudi jaz izhajam iz družine, ki ni poznala alkohola, razen šampanjca za novo leto, pa še to le kozarček za nazdravit. Tudi moji starši so mojega oboževali, saj je bil v njihovih očeh zlat človek, pa tudi drugi so ga poznali takega. Bil je ustrežljiv, prijazen, … sami superlativi. Ker je na začetku pač kazal svoje najboljše lastnosti in prikrival, da se ga pogosto zapije. Samo jaz,… jaz pa sem trpela zaradi tega k… ga alkohola že od samega začetka najine veze in vse dokler nisem po dolgih letih naredila konca.

Nikoli ne boš z njim srečna, to ti povem iz svojega primera. Ta tvoj fant se ne bo spremenil in nikoli njegova prijaznost in vse pozitivne lastnosti, ki jih ima ne bodo odtehtale tega, da te moti njegovo pitje alkohola. Meni se še danes gnusi vsak moški, ki zaudarja po alkoholu. Pač ne morem pomagati,… tega ne sprejemam.
Tudi mene je še dolgo po tistem, ko sem ga zapustila nadlegoval po telefonu in na druge načine. Jaz se mu enostavno nisem več oglašala, ker sem se zelo trdno odločila, da je konec. Čeprav je bilo težko sem vedela, da delam nekaj dobrega zase in me je to gnalo naprej, da sem vztrajala pri svoji odločitvi, da se ga za zmeraj rešim. Ko ni in ni odnehal in sem ga imela dovolj, ko mi je tudi to že presedalo ko sem videla njegove neodgovorjene klice, sem zamenjala številko. Se je splačalo.

Prosim te ivanasi, bodi pogumna in se zaupaj staršem. Ne prikrivaj jim. Jaz verjamem, da bodo razumeli tvojo stisko in ti dali vso starševsko oporo. Potrebuješ jo. Jaz te dobro razumem kako ti je in bi ti rada pomagala, a več kot to, da sem ti napisala svojo izkušnjo, ti ne morem.

Samo tistega tvojega stavka ne razumem, ko si napisala, da si staršem ne upaš povedati, ker veš kaj bi bilo. Lahko poveš kaj bi bilo?!

Tako. Včeraj sem ga zapustila. Zdaj moram samo bit močna in zdržat to krizo. Zvečer se je še vozil okoli moje hiše in nabijal gas z avtom.

Upam, da obm dovolj močna…..
Hvala vsem, ki ste me podpirale

BRAVO!

Močna boš tako, da si boš krepila samopodobo in dvigovala samozavest. Poskrbi zase, da ti bo udobno, prijetno, naredi si stanovanje/dom po svojem okusu. Vsak dan naredi kaj dobrega za sebe.

Ker ti po vsej verjetnosti ne bo dal miru, bi na tvojem mestu ob pvrem njegovem teženju po tel. zamenjala številko. Ne vem, pri katerem operaterju si, ampak pri Simobilu je tako, da moraš najprej dat pisno vlogo in če ti ta številka še šiše oz. te kliče, dobi on prvo opozorilo in če ne neha, ga šele blokirajo, tako da bi jaz na tvojem mestu ga ne bi dala blokirat (ker ga to zna še bolj razkurit), ampam direkt zamenjaš številko, 5 min. dela pri svojem operaterju.

Ne dovoli si, da te njegovo norenje (npr. tole z avtom) spravi s tira. Zakleni se, pokliči koga, prižgi si radio/muziko skratka, dneve pa skušaj čimveč zunaj preživet, da si glavo napolniš s prijetnimi spomini. Naj pride kdaj kaka prijateljica k tebi, da ti ne bo dom postal kot kletka.

Upam, da nima tvojih ključev od hiše? Če sumiš, daj zamenjat ključavnico.

Bodi previdna, ampak ne dopusti si, da te njegovo norenje spravi s tira in vrže čez rob. Ko te bo neracionalno strah, skušaj zracionalizirat zadeve: zaklenjena sem, nič mi ne morem, izklopiš tel., greš pod tuš ipd.

Kakšen psiho moraš biti, da se voziš okrog hiše in nabijaš z gasom? Fantje, lahko komentirate?

1. Zveza se konča s tem, ko da ženska skupaj noge.

2. Psihično vzdržljivost se poveča z vsaj 30 minut aerobne vadbe (utrip 150+) dnevno.

3. Strah pred tem, da boš ostala sama rešiš tako, da si poiščeš drugega in imaš tega doma spravljenega.

S tem je hotel odgnati morebitne nove snubce. Za moške je fiksiranje na eno žensko istočasno blagoslov in urok, zato je zelo koristno znebiti se potrebe po eni ženski ter imeti samo takšno željo.

Še bolje – razviti sposobnost dobiti partnerja. Kdor se zaveda, da je partnerja mogoče dobiti v zelo zelo kratkem času (še krajšem), se tega straha hitro znebi. Zelo pametno je na sposobnost pridobivanja partnerja gledati kot veščino, torej – da se jo da pridobiti in natrenirati.

Pozdravljeni!

Ne vem, če to kdo še bere, ampak vseeno. Rabim nasvet oz. odgovor glede moje zveze – kaj naj naredim?! Zadeva je taka: s fantom sva skupaj skoraj 3 leta. Eno leto nazaj pa se je vse spremenilo. Kar naenkrat sem pristala, vsaj po mojem mnenju, na koncu seznama njegovih prioritet. Zdi se mi, da je na neki točki ugotovil, da me je “osvojil” in da mi ni potrebno posvečati posebne pozornosti – saj jaz sem tam za njega in vse, kar naredim je postalo povsem samoumnevno. Nobene hvaležnosti, skoraj nobene protiusluge več. Bolj kot njegova punca, se počutim kot njegova mama in gospodinja. To je ena stran. Potem pa je tukaj še seks. Tega skorajda več ni – pa še tisti, ki je, je slab.

Pa da povem še to – jaz sem se že večkrat želela lepo pogovoriti z njim o tem. Vse, kar me moti in se mi ne zdi prav sem mu povedala. In njegov odgovor je ponavadi: “Ja, saj ti si pa popolna. Super si. Saj ni čudno, da je tako, če si pa ves čas sitna.” In na tej točki zaključiva. Potem sem jezna še nekaj dni, potem pa to nekako pozabim in si mislim: saj ga imam rada in hočem, da sva skupaj. In potrpim in še malo potrpim – dokler se spet ne nabere in začneva ta isti pogovor.

No, pa da ne bom kritizirala samo njega – tudi sama se zavedam, da nisem popolna in da imam napake. Včasih me pretirano skrbi – to mi je že večkrat očital na način: “kako si sitna”, ampak sem to zaskrbljenost v veliki meri odpravila oz. je ne kažem več. Sem in tja imam PMS, ko sem brez razloga razdražljiva in hočem imeti mir in zasebnost (ampak to se ne zgodi vsak mesec – recimo 4x na leto). Pa gotovo je še kaj – samo se ne spomnim.

No, kakorkoli že – kaj si mislite o moji situaciji? Naj še vztrajam oz. kako naj se lotim vsega?

Hej,
katrca4 zasluzis si nekoga, ki te bo imel rad, te spostoval in izkazoval ljubezen tudi po xy letih veze. vsak si to zasluzi!!!
tudi jaz imam tezavo, iz katere se ne znam in ne znam resiti. zivim s bivsim fantom, s katerim nimava nic, le cimra sva. imam pa fanta, s katerim sem zanosila, tako da sem noseca 4 mesece!!! nic se mi ne pozna, ker sem ze od prej imela trebuscek. konec meseca se mislim odselit k mojemu fantu in ne vem kako naj povem bivsemu fantu, da sedaj pa grem. problem je v tem, da sva ze nekoc zivela skupaj 6 let, potem nisva, potem pa zopet (tako je naneslo), ceprav nimava ze par let nic. vem, da me ima zelo rad, in tezko mi je, da bi ga kakorkoli prizadela.
moj fant s katerim sem noseca, tega ne ve, in nikoli ne bo izvedel, me ima pa tudi on neizmerno rad, kakor tudi jaz njega. hocem stran, hocem pobegnit od bivsega, samo me je prekleto strah!!! kaj naj naredim, pomagajte!!
Suzy

Preprosto: povej mu resnico. Zelo verjetno bo vesel zate. Konec koncev sta samo cimra in nimata nič. Zakaj bi bil prizadet zaradi tega? Menda ne pričakuje od tebe, da si potem, ko si končala z njim, postala nuna. VENDAR pa je resnica drugačna, a ne? Ker v resnici nista “samo cimra” in imata veliko več kot “nič”. Z drugimi besedami: sediš na dveh stolih in sedaj te je strah, da se bosta oba spodmaknila. Tu pa ti ne mislim svetovat. Kar si zakuhala, to sama pojej.

Wow… ko sem začela brati prvo sporočilo, sem bila že prepričana, da sem to jaz napisala, vse do “diplome v tujini”.. Vsa ta jajca sem dala skos (razen in k sreči alkoholizma) in vas prav dobro zastopim. Alkoholizem ali katerakoli druga odvisnost, je vseeno, le da je ta res vidna. To niso normalne zadeve. Normalni ljudje si povedo in zlahka uredijo, ostanejo celo prijatelji. Tole pa so nezdravi odnosi, nezdravi vzorci, motnje. Temu se reče ODVISNOST OD ODNOSOV. In to se zdravi!! Treba je ozavestiti za kaj gre, kaj je to v podzavesti, da nas navaja k takemu delovanju. Večina moških sicer niti slišati noče za kakršenkoli posvet s specialistom. Ampak, če je možno, je v korist vseh vpletenih. Mogoče smo rasli ob staršu, ki nas je manipuliral, zaničeval, poniževal, tepel, kritiziral… in otrok tako obnašanje sprejme za tisto brezpogojno ljubezen, saj drugega ne ve. In potem v življenju išče natančno takega partnerja, ki ga bo poniževal, kritiziral, manipuliral, mu lagal… ker to, žalostno, enači s pravo ljubeznijo.
Včasih pa je tisti, ki igra vlogo žrtve, nezavedno agresor. Zakaj se nekdo zateče v alkohol je lahko razlog tudi to, da ga nekdo od bližnjih energetsko popolnoma izčrpava in le na tak način se je sposoben obdržati na površju, ker ne zna drugače. Energetski vampirizem.
Toplo priporočam knjigo Serene Albe: Geometrija božanske iskre. Tu imate praktično opisano vajo, kako prenehati črpati energijo drugim, kako sebe zaščititi in kako si sami generirate svojo energijo.

Kakor čutim, je bil iz tvoje čustveni strani že konec te zveze… Sedaj bi rada to samo še spravila na dano.

Poslušaj svoje srce, saj čuti pravilno.

Če si boš dovolila čutiti, kakor koli že čutiš…
Če si boš dovolila sebe sprejeti, kakor koli že čutiš…

…se boš lažje razumela.

In kakor koli čutiš (naj bo karkoli), to je tisti iskreni jaz.

S tem je hotel odgnati morebitne nove snubce. Za moške je fiksiranje na eno žensko istočasno blagoslov in urok, zato je zelo koristno znebiti se potrebe po eni ženski ter imeti samo takšno željo.

Še bolje – razviti sposobnost dobiti partnerja. Kdor se zaveda, da je partnerja mogoče dobiti v zelo zelo kratkem času (še krajšem), se tega straha hitro znebi. Zelo pametno je na sposobnost pridobivanja partnerja gledati kot veščino, torej – da se jo da pridobiti in natrenirati.[/quote]

Veščina praviš, a ljubezen se potemtakem izključuje?
Kje in kako to natreniraš?
Si ti trener?

Poročena sem 13 let. Imava dva otroka.
Najprej moram povedati, da me je mož prevaral in to sem izvedela pred enim letom. Še danes razmišjam o tem!! Nekako sem mu oprostila, sedaj pa me je začel obtoževati, da imam drugega kar seveda ni res! V glavi se mi vrstijo številna vprašanja ZAKAJ ME OBTOŽUJE, IMA MOGOČE SPET DRUGO? JE MOGOČE V KRIZI SREDNJIH LET?
Prosim vas, da mi delite nasvete!!!

Obtožuje te zato, ker sodi po sebi…

a lahko nekdo prosm neki odpiše k4trci, ker mene tut zanima, če sčasoma vsak odnos postane bolj odtujen, je partner utrujen, ne gre nikamor s tabo, te žali in mu ni mar če te prizadane. ko pa te, ti pa še sresa dodatno sol na rano in te ne potolaži.

zivjo!

v razmerju sem dobro leto.. Na zacetku se je vse odvijalo zelo hitro, fant mi je bil simpaticen in vedno me je nasmejal, hitro je izrazil zeljo da me hoce imeti zase, v kar sem tudi privolila, ceprav nisem bila zaljubljena. Scasoma, ko sva cele dneve in noci prezivljala skupaj, mi je bil cedalje bolj usec. Z usakim novim dnem, sem se zbudila srecnejsa, ker je on spal ob meni.. vse kar sva pocela, sva pocela skupaj. Prvih 6 mesecev je fant ”kazal 100% pozornost” oz interes.. sporocila, klici, pisal mi je pisma, mi govoril same lepe stvari in pihal na duso s komplimenti.. 🙂 da najina zveza ne bo zvenela ‘popolno’ naj povem, da je bilo tudi veliko tezkega s*anja; veliko kricanja, ucasih sva se tudi stepla (!!), metala stvari drug v drugega, letele so razne, kletvice, zaljivke.. ni nama bilo mar kje in kdaj (posebno meni), ko mi je prekipelo sem takoj eksplodirala. Zveza je bila ognjevita a ljubezen se vseeno strastna, na koncu sva tako ali tako vedno pristala v postelji 😉

Po teh nekaj burih mesecih pa ni vec tako kot poprej.. moje zivljenje je z njim tako turobno, rutinsko, dolgocasno… še ko grem ven, zadnje case vedno brez njega, samo s prijateljicami in (grdo povedano): imam se super, ko njega ni zraven. vcasih se trudim, sem prijazna, ga ”strezem” na vse strani a redkokdaj dobim feedback. ko mu pa recem da naj me ne ima za samoumnevno in da ce bo tak se naprej, bom sla.. takrat so pa solze pa kako me ljubi, use bi naredu, kupu bi mi cel svet samo da bi popravu stvar… se pogovoriva, mu vrjamem in en teden je v redu potem pa spet po starem. ena in ista pesem.

sem z njim samo se iz navade? ne znam se opredeliti, ne vem kaj cutim..a sploh kaj cutim?? sem z njim zato, da mi dnevi lazje in hitreje tecejo? ali ga ljubim? zadnje case razmisljam samo se o tem in sem slabe volje 🙁

Mogoče sem ozkogledna, ampak če se pretepaš in dereš na partnerja in predvsem ga obkladaš z žaljivkami, nimaš spoštovanja do njega (in on ne do tebe). To je pa ključno za zdrav, dober in ljubeč odnos.
Sem imela eksplozivno zvezo, pa se ni dobro končalo.

Pozdravljeni!

Rad bi nasvet, kako končati zvezo.S punco sva v zvezi 2 meseca, od začetka je bilo vse lepo do prejšnje sobote.V petek sem spoznal njene starše, vse je bilo tako kot je moralo biti in zelo sem jim všeč bil.
Potem sva šla pa k meni domov da bi jo predstavil mojim staršem in začeli so se problemi.
Postala je zelo živčna, tečnariti in sama s seboj se je kar pogovarjala.Ko sva šla na sprehod je kar ponorela, začela je teči in kričati.Mene je pa bilo potem zelo sram pred starši. Včeraj sem jo domov zapeljal, ker je moji starši niso mogli več prenašati.
.
Ko sva bila na samem je bilo vse čisto normalno.
Zdej pa vidim da to preprosto ni to, kar je bilo na začetku.
Je pa zelo obesedena z menoj, vsak čas mi pošilja sporočila na fb. Zelo mi je težko končati zvezo, ker se bojim da jo bom hudo prizadel in da si bo kaj naredila.
Včeraj mi je bilo tako hudo težko, da sem se kar zjokal.

Prosim za nasvet!

lp