Pozdravljeni,

sam imam težave v zvezi. Z dekletom sem skupaj že 5 let. Pred nekaj dnevi pa je počilo. V zvezi sva imela veliko lepih in tudi grenkih trenutkov. Problem je nastal ker je ona izjavila “meni ni več do tebe” ampak ni bilo prvič. V meni je zavrelo prvič odkar sva skupaj. Sam v zvezi nikoli nisem izvajal fizičnega in psihičnega nasilja nad svojo, sem jo spoštoval in ji vedno stal ob strani. Ona je sama priznala da je preizkušala kje je moja meja in da je zavesto zlorabljala položaj. Ni imela nobenega spoštovanja do mene in to je sama priznala, zdel sem se ji samoumeven, poleg vseg poniževanja in zmerjanja, katerega sem bil deležen kadar sem kaj narobe napravil. nekolikokarat je rekla da nisva za skupaj. Sedaj po tem dogodku sem premislil o vseh njenih besedah in dejanjih. Žal trenutno vidim več slabih stvari kot lepih. Trdno sem se odločil da bom končal zvezo, sedaj pa je ona začela jokat in mi pravit, kako se zaveda kaj je počela in da ji je žal, da tega ne bo več počela in se bo trudila za naju… Sam pri sebi pa mislim, kako se boš spremenila, če si sedaj toliko časa to počela, določene stvari zavestno pa nisi nič napravila. Mislim da kakršen je človek takšen ostane, saj karakterja ne more spremeniti. Sedaj razmišljam ali bi ji dal še kakšno možnost? Prosim za nasvet in pomoč. Hvala

Bobi, ne bodi nor, obrni se od te ženske, zgonla se ti je že parkarat v to si lahko prepričan…

ti ji lepo obrni hrbet, pa prej še povej: priložnost izgubljena ne vrne se nobena.

tolk na kratko…

Ja rad bi to naredil. Problem je ker jo imam preveč rad… Se lahko človek tako spremeni????

Človek se seveda lahko spremeni ampak zaradi sebe….ne zaradi drugih!

Kaj naj potem storim, zaključim to zgodbo? Ali še ima smisel nadaljevati po vsem tem kar sem navedel zgoraj (Bobi). Prosim za kakšen nasvet.

Nehaj požirat njeno poniževanje in zmerjanje, pa boš veliko napredoval.

Pozdravljeni!
Ne morem si kaj, da ne bi še sama dodala nekaj besed na temo “kako končati zvezo”. Predvsem sem se odločila, da to napišem za ivanasi. Podobno zgodbo bi morda jaz napisala pred 15 leti, ko sem se vrtela v začaranem krogu in iz njega takrat nisem izstopila, ker nisem bila dovolj pogumna, ker nisem gledala nase, ker se očitno nisem imela dovolj rada. Pred nekaj leti, ko je prišlo “do konca” pa sem zbrala pogum in se razšla s partnerjem, ki mu je bil vsa leta najine veze pomembnejši alkohol in prijatelji kot pa njegova družina. Bilo je težko, a vse se zmore, ko se človek zatrdno odloči in postavi zase, ko se dobro zaveda kaj si želi. To ni noben egoizem, ampak pravica vsakega človeka. Vztrajati v zvezi z nekom za katerega veš, da si nista usojena in ko veš da ne bo šlo, da boš nesrečen celo življenje – je življenjska napaka. Jaz sem zaradi te napake zapravila najlepša leta. Iz lastnih izkušenj vem, da je težko narediti konec, vendar vam polagam na srce, da je z vsakim dnem, ko odlašate vedno težje in vedno bolj zapleteno in ko pridejo v taki zvezi na svet otroci najbolj trpijo nedolžna mala bitja.
Pogum vsem!

Adda hvala.

Ne vem ali res zahtevam preveč, če si želim fanta, ki ne bo pil toliko alkohola (prišlo je tak daleč, da me moti že ko gremo na pijačo in si naroči pivo- ne razumem zakaj ne more pit sok), fanta, ki ne bo imel ljubosumne izpade brez razloga, ki ne bo težil, ker bom hotela 1 dan v treh mesecih prespat doma, ki ne bo imel nič proti če grem kam z kolegicami- naj bo to pijača ali izlet

res ne vem??????

No torej: veš, česa si želiš, rezultatov pa ni, ti pa še kar vztrajaš?

Kaj res misliš, da je EDINI na svetu?

Ne vem, zakaj nisi že spakirala kufrov in odšla? Kaj DOBREGA še vidiš na njemu?

Ivanasi predvidevam, da si še dokaj mlada in zato bi te rada spodbudila, da prekineš razmerje v katerem trpiš in za katerega tudi sama veš, da nima prihodnosti. Sama sem bila v podobni situaciji, ko sem trpela zaradi njegovega prekomernega in prepogostega popivanja, ko pa je bil trezen je bil do mene sladek in zlat. Nisem pa imela toliko moči, da bi prekinila z njim, saj sem ga imela rada in na koncu sem se celo poročila z njim. Potem pa je šele postalo zares hudo. Dolga zgodba o trpljenju. Po dolgih letih sem končno našla moč v sebi in ga zapustila. Vem, da sem zapravila najlepša leta svojega življenja. Spoznala sem, da je bolje, če je človek sam in kdaj pa kdaj osamljen, kot pa vztrajati z nekom v zvezi in biti nesrečen. Zato ivanasi, najprej imej rada sebe in naredi tisto, kar bo dobro zate. Čudno se mi zdi, da te je strah kaj bo, ko bodo tvoji starši izvedeli kakšen je tvoj fant. Zakaj bi skrivala? Naj ti pomagajo in te podpirajo pri tvoji odločitvi. Tako ti bo lažje zbrati moč, da boš z njim prekinila. Sama očitno nisi dovolj trdna in močna. Mene bi morala imeti ob sebi pa bi videla kaj bi jaz naredila s tem tvojim tipom. Uf sem jezna …

Da se vam še jaz pridružim. Podobna zgodba, mogoče so leta drugačna. Oba že okrog 40, skupja tri leta, vsak enega otroka od prejšnje zveze. Vse funkcionira 100% dokler…. ga ne spije kozarec preveč. Do pred pol leta sem še nekako tolerirala, sedaj pa ne morem več. Ko ga zagledam in vidim, da je pod vplivom, mi enostavno pade mrak na oči. Spremenim se in postanem sovražna, samo sebe ne prepoznam več. Pa ne pomagajo nobeni pogovori, nobene prošnje, vse obljube držijo le kak teden. In sedaj je prišel do mojega roba in se gremo takole: ne hodi mi pijan pred oči, če pa že zaide, ga naženem. Še dobro, da ne živiva skupaj, ampak gostuje pri meni. Spokano ima že od prejšnjega tedna. Zaenkrat deluje, vendar me je vsak dan strah kaj bo.
Ivanasi, razumem te, zakaj še vedno vztrajaš. Verjetno iz istega razloga kot jaz. Ne bojim se, da bi ostala sama, ker je še veliko drugih stvari, ki me razveseljujejo. Imam ga pa rada, zelo. Čudovit, dober človek je, dokler ni….. In še vedno imam upanje, da se bo odločil za življenje brez odvisnosti, brez spon. Ko bom pa to upanje izgubila, so pa stvari že spokane.
Mogoče nimam prav, ampak mislim, da je v vsakem človeku veliko dobrega in to moramo prebuditi in nagraditi. Če pa nam to ne uspe, moramo to sprejeti in se umakniti iz njegovega življenja. Ker tako hočejo.

No, moje izkušnje so take, da se stvari same od sebe ne bodo spremenile na bolje. Strelicija, spakirani kovčki ga ne bodo streznili, tega se sigurno zavedaš.
Veš, tudi moj je bil zlat človek, vendar se je jeziček na tehtnici nagnil na stran alkohola. Tako se je odločil sam, nobena moja prošnja ali njegova obljuba nista zdržali.
Jaz sem na začetku tolerirala njegove pivske izgrede, ker je vedno imel pripravljen izgovor zakaj se ga je napil in ker sem ga imela zelo rada sem mu oproščala. Ko pa se je zadeva stopnjevala sem prišla do faze, da ga pijanega nisem marala niti videti. Ampak se zaradi tega ni nič spremenilo.
To njegovo početje je tako močno vplivalo name, da sem postajala zadrta in jezna na cel svet. Vso jezo sem tiščala v sebi, v meni je kar vrelo in zato tudi pustilo posledice na mojem zdravju.
Včasih sem vsak dan posebej trepetala ali mu bo dan uspelo zvoziti brez alkohola, ali pa bo spet našel klapo s katero se bo zapijal, danes pa sem vesela, da mi ni treba tega več prenašati.
Ampak to je moja izkušnja in Strelicija želim ti, da bi tebi uspelo, držim pesti.

Moj bivši je bil tudi über supper, dokler ga nisem sprovocirala in je zapadel v svoj afekt ter začel s svojo psihološko “dresuro”, dokler ni prešlo v fizično …

Poševni tisk so seveda njegove besede.

Ker vsi trobijo v isti rog, da človeka moraš sprejeti celega, z njegovimi “+” in “-“, se le vprašaj, koliko njegovih “-” si še sposobna prenest (niti ne vem, zakaj bi jih morala). Če tega dela ne sprejmeš, spokaj kufre. Če pa jih sprejmeš, pa si naredi orožni list.

Adda,
zavedam se, da ga spakirani kovčki ne bodo streznili. Bolj so meni v uteho, ker me spominjajo na to, da sem sprejela odločitev za konec zveze, če se stvari ne bodo 100% izboljšale. Vem, malo upanja je, ampak hočem poiskusiti vse. Še pred mesecem niti pomislila nisem na to, sedaj pa, ko vem, da je izhod, se bolje počutim. To je zame. Nobenih obveznosti nimam do njega in lahko oddidem kadar hočem. Upam, da se tega zaveda. Odločitev pa je seveda njegova. Jaz jo bom samo sprejela.

ŽivelaPomlad, zakaj pa rabim orožni list?

@Strekicija: za lastno varnost, ko se bo čez čas stopnjevalo v fizični obračun in se ga boš ubranila le s samoobrambo.

Kakorkoli, ne zatiskaj si oči pred (očitno) resnico. It’s not gonna be better.

P.S.:Spakirani kovčki so TVOJA odgovornost, da oddideš zares iz tega uničujočega razmerja, ne zanj, da bi ga streznilo. Ne gre za igro ali preizkušanje. Sicer pa, dokler se boš oprijemala vsake bilke upanja, toliko časa boš našla izgovor zanj in zase (da ne končaš, ampak odlašaš in tako si sama koplješ jamo, posledice bop pa nosila v glavnem ti – se res splača za bedaka nosit glavo naprodaj?)

Na pomoč!
Spet se oglašam. Mojo zgodbo že poznate.Še vedno sem v tem razmerju. Enostavno nisem dovolj močna, da končam vse skupaj. Nekje si moram olajšat dušo zato vam pišem. Stvari je taka, stvari so se nekoliko izboljšale. Kar se tiče pitja, se še tu pa tam zgodi, da spije čez teden, ampak vikend je še vedno isti.

Mene to še vedno moti. Ne morem si pomagat, ampak ne prenašam tudi če spije samo čez vikend. Če je on vredu, sem tudi jaz, sem pozorna do njega, takrat bi za njeg naredila vse. Ko pa kaj spije, pa sem sovražna in osorna do njega. In takrat bi vdno najraje šla od njega. Ne vem več če ga še ljubim, po drugi strani pa si ne predstavljam, da bi lahko zaživela z drugim moškim. V meni je toliko vprašanj, odgovorov pa zelo malo.

Vem, da ste mi že dosti svetovale, res sem vam hvaležna za to. Ne vem kaj naj, sem v brezizhodnem položaju-vsaj počutim se tako.

Hvala, da ste me brale. Malo sem si olajšala dušo…

Ojla, ivanasi! Lepo, da si se ponovno oglasila – res. Ponavadi se za avtorji izgubi vsaka sled in ne vemo, kako se je stvar razvila oz. zaključila.

Hmm, ne vem, kaj naj ti še svetujem ali komentiram. Je še kak drug razlog poleg tega alkohola, pri vama? Kak drugi problem? Kako rešujeta ostale težave?

Kaj se je – po tvojem – spremenilo: kaj na boljše, kaj na slabše? Si si naredila revizijo vajine veze?

Pozdravljena ivanasi!

Ko sem prebrala tvoj zadnji post sem pomislila, da berem svojo zgodbo. Identičen primer. Jaz sem čutila v sebi, da z njim ne bom srečna, ker me je preveč motilo njegovo popivanje in v povezavi s tem še sto drugih stvari. Pa sem bila tako neumna, da sem si naložila to breme in se z njim poročila in potem trpela dolga dolga leta. Takrat, ko je bil trezen in dober do mene, sem bila jaz do njega še bolj dobra, ker sem mu hotela pokazati, da mu bom dobroto vračala. Mislila sem, da bo to razumel in cenil in se potrudil. Ko pa je bil pijan se je v meni nakopičil bes in sem se spraševala zakaj mi to dela, če mu nisem nič slabega storila. Tega takrat nisem razumela.

Skratka ivanasi, če se sprašuješ ali ga sploh še ljubiš, potem naredi globljo analizo vajine veze. Jaz predvidevam, da te je strah samo tega, da bi ostala sama oz. kot si že sama napisala, da si ne znaš predstavljati, da bi imela drugega moškega. Morda še ni tako hudo in boš potrebovala leta, kot sem jih jaz, da boš končno nekaj naredila zase.

Zanima me ali si se pogovorila s starši, si jim zaupala svoje težave? Ti bi rabila nekoga ob sebi, ki bi te razumel in bi imela ob njem oporo za svoja dejanja. Dokler te bo samo strah, ne boš imela poguma.
Saj ne vem kaj bi ti še rekla, da bi te oprosti izrazu “srečala pamet”. Žal mi je, da trpiš, ampak za svoje trpljenje si odgovorna sama.

Spakaj kovčke in idi domov.

živelaPomlad problem je samo ta alkohol, ne morem si pomagat me moti ful, pa tudi če samo v soboto kaj spije. Drugih problemov načeloma ni. Revizijo najine zveze sem naredila že zdavnaj. Drugače je zelo dober človek, nikoli mi ne bi nardil žalega, pomaga vedno kadar ga potrebujem, je ljubeč, izkazuje ljubezen in kar se soplnosti tiče je vse ok, sem mu seksi,lepa,…pa čeprav se jaz ne počutim tako. On nikoli ne pove, ko je kaj narobe, je tip človeka ki drži v sebi. Edino kar mi zameri je, ko sem šla pazit otroke sestre v tujino. Češ zakaj moram it sama. Pa sem mu obrazložla, da pri nas pač ni taka navada, da bi se oba klicalo za tako pomoč, da je pri nas normalno če gre samo eden. Konec koncev je to moja družina. Ampak to ne razume, saj je tudi on brez službe in bi lahko šel zraven. Ne vem, jaz v tem, da sem šla sama ne vidim nič napačnega. Zakaj bi morala it dva za to, če pa lahko eden sam to nardi.

Adda, točno tako kot si napisala, identičen primer. Staršem se nisem zaupala, niti sanja se jim ne kaj se dogaja med nama, saj si niti ne upam povedat, ker vem kaj bi blo. V naši družini ni alkohola, razen če je kaka zabava, drugače pa zame ni normalno, da se ga kar tak za breveze napiješ. Oče ga ima ful rad, saj je drugače res zelo vredu, ampak kaj se dogaja pa ne ve. Vem, da sem za svoje trpljenje kriva sama, ampak kot sama veš je zelo težko iti vstran, saj si sama imela enako težavo. Vem, da mi je težko karkoli še svetovat, ampak nekje se moram izpovedat in olajšat dušo. In sem vam vsem zelo hvaležna, da me berete in tudi kaj napišete.

Upam, da me bo res v kratkem “srečala pamet”. ADI. vem da moram spakirat kovčke in it, samo nisem še očitno pripravljena to res nardit. Sem šla že parkrat, tudi grozila, da me bo izgbil, če ne bo prenehal s svojimi dejanji. Nazadnje sem šla za 1 teden, pa mu je spet uspelo me prepirčat. Globoko v sebi ga še vedno ljubim zato je tako težko.

Ne vem al sem z njim še samo iz navade al ne. Nikoli še nisem imela tako dolgega razmerja in ne vem kaj se dogaja po nekaj letih skupne zveze. Ni več metuljčkov v trebuhu in vznemrijenja, da bom ga vidla. No, res je da sedaj večino dnevov preživiva skupaj, ker sva oba nažalost brezposelna.

Iskrena hvala za vse in upam, da bom enkrat Adda prekinila tako kot si ti. Vse bi bilo lažje, če mi ne bi gnjavil cel dan po telefonu ko grem, tak kot je bilo do zdaj. Ne morem pa zarad njega izklopit telefona, saj vsak dan živim v upanju, da bom poklicana vsaj na kakšen razgovor.

Hvala