Naj vam povem dragi prijatelji, da sem danes v nedeljo 25.4.2010 ob 16.30 končal to mojo vezo. Hvala vsem, ki ste mi dali nasvete in me hrabrili.

… da ni bila kakšna minutka čez 16.30 🙂 pa še v nedeljo 🙂

Pozdravljeni!
Vidim, da nas je ve takih ki nismo srečni v zvezah, nimamo pa “jajc” zvezo končati. Imam zelo velik problem. Vleče se že zelo dolgo. Kar se tiče izkazovanj fantove ljubezni do mene nimam pripomb. Zelo pogosto mi pove da me ljubi, še vedno sem mu seksi (tudi po 6 letih). Vendar…. Ko sma začela sem mu jasno povedala, da alkohola ne maram in če hočema biti skupaj se mora tega držati. Na začetku je šlo sve v redu, vendar potem se je pa zataknilo. Prvi ruker je bil pred tremi leti za njegov rojstni dan, ko je bil zelo pijan in mi je prišel že tako daleč da mi je že grozil. Od takrat sem mu že 4x rekla, da je konec, da ga ne želim videt in tu nastane problem. Nikoli mi ne da mira, hodi za mano, mi ne pusti domov ko rečem, da grem (me zaparkira s svojim avtomobilov ali se vsede v mojega in noče ven). Prosi, joče obljublja da ne bo več pil in jaz… jaz popustim, ker me je strah in ne zdržim pritiska ko mi dobesedno gnjavi po telefonu od jutra do večera. Če izklopim telefon kliče na domačega. V sebi kričim in ne najdem izhoda. Zelo me moti alkohol in vedno ponorim kadar vidim, da spet pije. To pitje je 2 do 3 krat tedensko. Problem je tudi, ker ne je pravin se ga že ena pijača ali dve prime.

Prosim za kakršnikoli nasvet. Ko je trezen je čudovita oseba ampak alkohol ga čisto pokvari in s takim nočem imet družine, vendar je težko it vstran, ker je naporen ko povem da grem.

Hvala lepa da ste me brali.

lp,

Na, pa sem tudi sama zajadrala na tole stran …

Moja izkusnja: s fantom slabih 11 mesecev, veliko kregarije, usklajevanja,ker sva si takoooo razlicna, fundamentalno razlicna. Nekajkrat je orenk pocilo (tudi okrog moje glave) in enako kot predhodnica: ko sva se skregala, me je gnjavil (pac v afektu je vse povedal, kar mu je padlo na pamet), me klicaril tudi po 30x, 40x na noc, mobitel, domac telefon, ce sem bila na netu, še tam – jaz sem vedno popustila, dvignila tel., potem me je zacel psihicno masirat in koncalo se je tako, da sva oba po parih urah popadala v posteljo (vsak na svojem koncu, ker hvala bogu nisva zivela skupaj) popolnoma izcrpana, izpraznjena, povozena … si obljubila, da se tega ne greva vec … Dokler jaz nisem prekinila vsega skupaj. Nisem vec zmogla vsega tega, delal me je nervozno, ob njem sem vseskozi cutila, da se moram branit (verbalno), ko je bil spocit, je bil ves sladek z “ljubim te” smsi, ko je bil zmatran od sluzbe(neprespan/lacen/brez denarja (nastevaj dalje), je bil neznosen, obcutljiv, zajedljiv in tak je bil v teh 11 mesecih vecino casa. Kot izgovor je uporabil sluzbo, finance, unicen bioritem …

Vsakemu kdaj prekipi, meni je pac pozno, upam, da boste nasli svoj mir in se odlocili ZASE – vsi, ki vztrajate v disfunkcionalnih vezah, se zavedajte, da ste sami sebi najvecji sovraznik.

Nikoli si nisem mislila, da bom padla v roke psihopatu in celo, trapa, vztrajala z njim! Zato, ker je, ah tako “poseben, na nekaterih podrocjih tako zrel”… bullshit!! Treba je pogledat resnici v oci in si priznat realno situacijo! Nihce ni popoln, pa vendar to se ne pomeni, da moramo pozret vsako sranje, ki ga macka na repu prinese!

Vsak dan, ki ga prezivite s takim partnerjem/partnerico, je izgubljen, stran vrzen.

Odlocite se ZASE, vzemite vajeti v SVOJE roke in nehajte se obnasati kot zrtev!

Ivanasi, on točno vidi, da ne misliš resno z odhodom. Bodi bolj odločna!

Berem na forumu, da ste mnoge imele psihopate za partnerje…ne vem, a je večina tipov usekanih, ali ve ne znate z moškimi. Tudi mene je bivša označila za tezavno osebnost, je le pri meni našla napake, medtem ko pa ona svojih napak ne opazi, seveda, ona je popolna…

Jaz ne rečem, da sem popolna. Nasprotno, vem da imam tudi jaz napake in se mu že 100 krat povedala, naj pove kaj ga moti in se bom potrudla in spremenila. Ampak ne pove in tak ne morem nič spremenit.

Ne vem kako mu še naj pokažem, da mislim resno. To kar s dogaja med nama je samo delček kar sem vam povedala. Mislim pa tudi da noče vstran od mene, ker ima prevč koristi od mene. Ko sem rekla da grem, sem udi po 2 dni ostala doma, nisem šla k njemu (drugače sem vsak dan tam in tudi spima vsak dan skupaj). Obljubi mi vse, da bo drugače. Je en teden vredi, potem pa spet. Strah me je kak sem bom rešla iz tega, ker nisem dovolj trdna oseba. Še bolj pa me je strah, če se bo kdaj zgodilo, da bodo moji starši izvedeli vse to in še marsikaj več kar se tiče njega. Ne vem kje naj zberem moči, da to končam ali če še je sploh možno, da kaj spremenim.

Kako mu pokažaš da misliš resno. Takrat, ko boš zaprla vrata. Dokler časa boš cincala boš cincala še sto let. V končni fazi pa ti itak še nisi pripravljena odditi ker ti paše po eni strani izgleda vse skupaj.

Kaj sploh še hodiš k njemu???

Jasno, dokler mu boš govorila, da želiš stran, obenem pa se boš odzivala na nejegove pozornosti, toliko časa bo to delovalo.

Če bi res rada končala sploh ni problema. Poveš mu, da to ni to, da nisi srečna, da nima pomena, da izgublja čas s tabo, ker ga pač nimaš rada. Grdo je do njege, da si z njim, če si tega ne želiš. Povej mu kako je, da si bo lahko našel takšno, ki ga bo imela rada! S tem, ko zavlačuješ (zavlačuješ pa zaradi sebe, ker trenutno boljšega nimaš), si krivična predvsem do njega!

Hvala vsem za nasvete. Globoko v sebi ga še vedno ljubim in mi je zato še toliko težje. Drugače se vredu razumema, samo ko pa kaj spije pa ne morem prenašat več, mi gre kar na bruhanje in se raje umaknem, ker ga ne morem gledat. Vem da delam slabo sebi in njemu, nimam pa jac po domače to končat. Skrbi me še toliko drugih stvari in samo odlagam vse skupaj. Pri njemu imava tudi psa, za katerega je rekel, če grem ga moram vzet seboj, sam on ne bo mogel vsega. Jaz pa ga nimam kam dat, še vedno živim pri starših (kar mi je tudi že gozno, ampak žal nimam denarja, da bi šla vsaj v podnajemniško) in srce se bi mi trgalo, če bi morala psa oddat komu tujemu. Denar, ki mi je dolžen bi že nekako pozabila, ampak…. Kar na jok mi gre ko ne znam bit trdna oseba.

Ta teden je bilo ok, edino danes je nekaj spil pa me moti, sem sovražna. Strah me je, če ne bom zmogla iz tega, kako bom to prenašala celo življenje. Vem, da mi tukaj na forumu ne morete pomagat in nardit kaj namesto mene, samo jaz se počutim vsaj malo bolje, da se nekomu izpovem.

Še eno vprašanje. Kaj je to res tak nesprejemljivo, če želim hodit na telovadbo 3x na teden? Njemu pa že ne paše, ker hodim 2x, kaj šele, če bi šla 3x.

Sploh ne vem kako mu naj povem, da to vse skupj ne gre večm če vedno zvali vse na mene, v smislu, da je on vedo kaj bo, da zdaj ko mam višjo izobrazbo več ni dovolj za mene, me obtožuje da imam drugega,… Tudi, ko se pogovarjam s prijateljicami, vsi imajo probleme v razmerjih, kaj res skoraj ni razmerja kjer bi štimalo tak kot treba? ne pa da se dela, da je vse ok, ko pa kaj spije, pa mi meče naprej, kaj sem kdaj rekla, kaj nardila,ko pa je trezn pa vedno vse štima kaj rečem. Res ne vem kako naj to zaključim,….

hvala še enkrat

Sploh ni nesprejemljivo. Meni bi se zdelo normalno… najbrž bi te malo pogrešal, potem pa se privadil in takrat počel kaj samo zase.

Razmerja brez tako hudih razhajanj/problemov pa obstajajo. A zgleda, da so redka.
Edino kar najbrž ne obstaja, so razmerja popolnoma brez problemov.

Moje mnenje: to ni nobena ljubezen, to je patologija. Začni brat:
http://www.om-ezoterika.sempco.si/Detajl.asp?id=9789619077900

Ivanasi, tvoj fant je očitno na dobri poti v alkoholizem. In to ni hec. Vedno se začne tako: najprej je pijan samo poredko, potem občasno do pogosto, ko se fejst skregaš, je morda nekaj časa bolje… a je nato spet po starem, VEDNO!! Dokler v svojem življenju ne doživijo res velikega preobrata: izgubijo službo, partnerico, naredijo prometno nesrečo… ali pa lepo nadaljujejo kar do smrti.

Pa tudi vse ostalo, kar si napisala o njem (da ti teži nonstop, če želiš stran od njega itd), kaže na neuravnovešeno osebo, ki nima zdravega pogleda na partnerstvo. Moje mnenje: zberi moč in POJDI STRAN!! Naj ne bo izgovor pes ali denar ali karkoli. Za kužka se bo že našla rešitev. Za vaju dva ne.

Spremenil se bo – morda!! – šele, ko bo uvidel, da si ga ZARES zapustila (zelo možno pa še takrat ne!!). Dokler pa bodo samo besede, sprememb ne bo, ti pa boš izgubljala leta, živce, vedno bolj nesrečna in zamorjena boš. Premisli, ali se ti splača?

Vidim da si samo zakrivam oči pred resnico.

Zdaj pa imam samo še eno vprašanje. Fant živi pri babici, jaz živim še doma, ampak dosti časa tudi preživim pri njemu, zato postorim tudi hišna opravila, saj njegova babicazaradi zdravja ne more. Marsikaj druga sem tud morala nardit, ampak tega raje ne bi omenjala. Zanima me samo še vaše mnjenje. Njegova babica pride jutri iz bolnice in ji je treba vsak dan dat inekcijo (pod popkom, blizu intimnih delov), vsi družinski člani so se tega otepali, vključno z njeno hčerko- fantovo mamo,ki za njo ureja vse ostalo), spet so našli mene za “žrtveno ovco” in naj ji jaz to delam, 3x sem rekla da ne bom, ampak mi ni uspelo in sedaj je moja dolžnost da ji 1 mesec dajem inekcije. Meni se to upira, saj ji sploh nisem nič v sorodu, niti živim ne pri njej, medtem ko pa ima dovolj drugih sorodnikov,ki bi lahko to postorili namesto mene.

Ali ne zahtevajo preveč od mene? Ali samo jaz menim, da bi to bilo delo družinskih članov ne pa mene?še za moji obe babici skupaj ne radim tolko kot samo za njo. Tudi ko je dužina pri njej ali v bolnici na obisku, ji moram jaz noge mazat, jaz njo obuvat. Je res to moja dolžnost? Sem pa oseba, ki zelo težko reče NE in to me pošteno tepe v življenju.

Kaj pravite vi? Vem, da sem malo zašla iz teme, ampak ne vem komu se naj izpovem, če ne vam.

Najlepša hvala za branje in vaša mnenja.

Lp

Še enkrat jim povej, da to NI tvoja odgovornost, da ima dovolj sorodnikov zraven, med drugim tudi tvojega fanta, ki živi pri njej – in enostavno NE HODI več tja. Sploh. Niti za 5 min ne.

Če se bo tvoj fant želel o tem s tabo pogovarjat, ga prekini in mu povej, da si na to temo že vse povedala in zamenjaj temo pogovora.

In, tega, kar rečeš, se drži.

Ivansi, a bi bilo kaj drugače, če bi bila to fantova mama????

Orni se na babičinega zdravnika, naj ji pride dat injekcijo partonažna sestra.
Postavi se za se. Na lep način.

To ABSOLUTNO ni tvoja DOLŽNOST. Je lepo, če želiš pomagat, vendar je to v prvi vrsti dolžnost njenih otrok, potem ev, ostalih sorodnikov.
Občutek imam, da so tebi zadevo natovorili le zato, ker si se pač pustila.

Odpovej se temu – na lep ali manj lep način – in potem, ko se boš znebila vsega, kar so ti natovorili boš lahko gledala, če je tu slučajno tudi kaj naklonjenosti – ali samo rabijo zastonj deklo.
Ker tam, kjer je naklonjenost želiš človeka razveseljevati, mu/ji kaj lepega narediti/povedati, ipd – ne pa da mu/ji natovarjaš kakršnokoli delo. Sploh tako, ki je predvsem v domeni ožkih družinskih članov.

Najlepša hvala. Zaenkrat sem se rešila tega. Je fant povedal, da jaz ne bom in ne želim tega delat. Sedaj bodo probali uredit, da bo vsak dan hodila patronažna sestra. Do mene se obnašajo enako, vsaj zaenkrat ni čutit drugačnih občutkov.

Kruhek seveda bi bilo drugače, če bi bila to fantova mama, ampak samo v primeru, če bi midva skrbela za njo in ne bi imela nikogar drugega. Jaz pa ne skrbim za fantovo babico, ji postorim kakšna dela in grem kdaj v trgovino to pa je tud vse. Kar se pa tiče takšnih zadev, ki sem jih opisala pa mislim, da res ni potrebno to meni počet, čeprav sem vsak dan pri fantu.

lp