kako končati zvezo
Rada bi nasvet, kako končati zvezo, v kateri nisi srečen. Vem, da ta fant ni zame in da to preprosto ni to, kar od svojega partnerja pričakujem, vendar preprosto ne znam nehati, ker se mi vseeno zdi, da je tudi to bolje kot nič. Saj vem, da ni, ampak rada bi končala, pa ne morem. Rada bi ga nehala klicati, se mu oglašati na telefon, pa ne morem.
Imate mogoče kake podobne izkušnje, kako si pomagati?
Če se postavim na fantovo mesto bi sigurno želel, da mi punca pove v oči “kako je na stvari”! Kajti biti z osebo, ki ti ni to to nima smisla, povrh vsega pa škoda časa in pretvarjanja. Ni lahko! Osebno sem kar nekaj časa premišljeval kako in kaj, ampak sama misel na to ali je pravi ali ni je že zgrešena. Torej veš kaj hočeš! Lahko pa ostaneta tudi prijatelja, v kar dvomim, no vsaj meni ni uspelo!
LP Shirane
P.S Pa kar pogumno! 🙂
Zaključiti zvezo tako, da se nekomu preprosto več ne oglasiš na telefon in ne pokličeš, je primitivno. Človek, ki je prej dovolj dober, da je lahko bil tvoj fant, si zasluži, da ga povabiš na kavo in mu v oči poveš, da ne moreš več, zakaj ne moreš več in mu odgovoriš na morebitna vprašanja, ki bi jih lahko imel. Tako to delajo ljudje, ki imajo srčno kulturo. Poznamo pa tudi drugačne. Poznam žensko, ki je osemletno zvezo hotela zaključiti na naslednji način. Preprosto se mu ne bom več oglašala na telefon, po kakšnem mesecu bo že dojel. In je dejansko to delala, dokler jo niso prijateljice vzele v roke, jo nadrle in potem ga je poklicala in mu povedala. Da je noseča z drugim. Kar je tudi res bila. In ta plemeniti mladenič jo je tudi z otrokom bil pripravljen vzeti nazaj. Kar je ona zavrnila. Pol leta pozneje je ona klicala njega, ali bi lahko bila spet skupaj.
Kar pa se tiče tistega, kar je napisal Shirane … Težko je biti prijatelj, če dekle po končani zvezi še vedno sprašuješ o njenih spolnih organih in podobno. Ker potem dekletu, sploh če je še vedno zaljubljeno vate, ni povsem jasno, kaj v resnici hočeš. In nekateri boste vedno premišljevali, ali je to to, ker se ne znate prepustiti zvezi in človeka preprosto ljubiti.
hmmm, bi rekla, da ste me malce narobe razumeli. Ne gre za tako situacijo, da bi bilo med nama vse 1A, zdaj pa sem recimo jaz spoznala drugega in bi želela oditi. Gre za to, da nama že dlje časa ne gre, da se veliko prepirava, da sicer obstajajo stvari, v katerih se ujameva, vendar tiste slabe vseeno prekašajo dobre. Pač ker je preveč bolečine, premalo zaupanja, iskrenosti itd. In bi rada končala in šla naprej, kakorkoli že. Ampak kot da naju je (ali vsaj) mene strah biti sam, zato rajši vztrajam in čakam na tiste redke lepe trenutke. In da imam občutek, da imam nekoga, ki NAJ bi mi nudil občutek varnosti, topline … in četudi mi ne, pač upam, da mi nekega dne bo.
Spoštovana Žogca!
Ne vem, kje ali kako si ti prebrala, da dekle po končanem odnosu še vedno sprašujem o njenih spolnih organih? Vsaj v mojem odgovoru ne! O tem, kako se in kako se ne vemo ljubiti, preprosto kot pišeš, pa je stvar posameznika! Obsojaš ljudi, brez da jih poznaš! A je to mogoče primitivno?
LP Shirane
Ne pišem o tebi, pišem o svojem bivšem, ki mi je prav tako hotel biti prijatelj (menda), z menoj pa se je pogovarjal, kot bi bila pred petimi minutami seksala. Ko nekdo oddaja tako zelo mešane signale, potem druga stran ne more vedeti, kaj si v resnici želiš. Primitivno je marsikaj, vendar mi vedno vidimo samo primitivnost tistega drugega. O tem, ali je to to, pa naj bi se človek spraševal, preden se spusti v zvezo. Temu jaz pravim odgovorno vedenje. Ne pa da na začetku misli samo na to, da bo dobil vse, kar si v tistem trenutku želi, nemeneč se za to, ali mogoče čez tri mesece tega ne bo več želel. Ko se enkrat spustiš v zvezo, bi se moral spraševati, kaj lahko narediš, da bo zveza uspela.
Pogovori se z njim. To mu dolguješ. Če boš po pogovoru videla, da z njim več ne moreš biti, mu to povej naravnost v oči. Nikakor pa tega ne naredi tako, da se mu nekega dne ne boš več oglasila na telefon in ga ne boš več poklicala. Fant je v to zvezo nekaj vložil, nekaj truda, nekaj časa, mogoče te ima še vedno rad … Kakorkoli že. Zasluži si vedeti, kako si se odločila in zakaj si se tako odločila. Ne zasluži si tega, da bi se naslednje pol leta spraševal o tem. Zasluži si, da mu to ti poveš.
Hm, ampak žal tega na začetku zveze ni mogoče povedat, če se bo zveza obnesla ali ne! Moje mnenje, ni mogoče oz.ni garancije, da se bo zveza obnesla, pa čeprav si od vsega začetka popolnoma “predan”. Ljudje se razvijamo iz dneva v dan, mesca v mesec… in tako se razvija tudi ljubezen, eni pari se odtujijo drugi ne!
LP Shirane
Jamstva seveda ni nikoli, ampak če se niti ne potrudiš, potem je jasno, da se ne bo obnesla. Če gre nekdo v zvezo in potem ves čas dela kljukice in križce, je stvar obsojena na propad in to ni pošteno do tistega drugega, ki je celo reč vzel zelo resno in povsem dobronamerno. Ni bil moj namen, da pišem o tem, zakaj je neka zveza propadla in zakaj ne. Moj namen je bil, da fantu te deklice prikrajšam trpljenje in ponižanje, ki ga zdaj doživljam sama. Ker meni se je zgodilo to, da je nekdo preprosto nehal klicati in se nehal oglašati na telefon. Želela sem ji povedati, da to boli bolj kot vse drugo, bolj od izgubljene ljubezni, propadle zveze. Najbolj boli to, da te nekdo več ne obravnava kot človeka. Ker če nič drugega ne moreš narediti za svojega bivšega partnerja, potem mu vsaj dostojanstva ne vzameš.
vsi govorite o potruditi se za nekaj,morda pa se ljudem ne ljubi več truditi,ker si niti tega nekaj ne želijo ali si nikdar tudi niso želeli,vsaj v obliki v kateri so to nekaj dobili.
če ti ni do veze,vsedta se dol,direkt mu povej,da ti ni ,da se sicer bojiš samote,da pa točno veš,da ni on tisti s katerim si želiš ostati..in tudi ne nameravaš,jasno mu povej kaj se ti po glavi plete,brez ovinkarenja,to bo še najbolje za oba,tako tebe kot njega.samo iskrenost,bolj boš pletla ,bolj bo zapleteno.
Če bi bilo obratno, ali bi ti želela da ti pove, da ne želi biti več s tabo? Da bi imel odprte karte, bil iskren, ti povedal resnico, četudi bi bilo boleče? Najbrž bi…
Sicer pa…v življenju smo itak zmeraj sami (v zvezi ali brez).
Bodi do drugih takšna kot bi želela, da so drugi do tebe.
Vso srečo ti želim!
Kaj pa če fantu lepo v obraz poveš,da je konec, da ga nočeš več, pa nikakor noče končati veze in hoče še in še priložnosti in noče razumeti da sem jaz tista, ki ji več ni..
In mu vedno znova dajem priložnosti zato, ker nisem tolko močna da bi se lahko obrnila pa šla.. Ker mi je hudo ko ga vidim da je čist potrt.. In preprosto ne znam dokončno oditi.. In vem da delam napako, ker mu s tem dajem upanje.. Ampak preprosto ne morem zbrati poguma, ker se preveč sekiram kako bo on potem..
Ne vidim ga več kot moškega s katerim bi si rada nekoč ustvarila družino.. Vse sem mu povedala, ampak noče tega sprejet, se sprijaznit.. Predobro me pozna, in ve na katere “strune” mora igrati da mu dam še eno šanso..
Meni je hudo, ker je bil vedno prijazen in fer do mene, vse bi naredil za mene, trudil se je in se še vedno, da bi nama šlo. Ko sem ga hotela pustiti je bil jok in stok in je želel stvari popraviti.. Ampak ne more razumet, da ni kriv on, da nisem kriva jaz.. Ampak da preprosto nisma za skupaj, pri nama škripa ker ni komunikacije. Ker se preprosto ne ujameva, ampak njemu to ni zadosten razlog da bi vezo končala.. Hoče še eno šanso..
Jaz pa to hočem narediti za sebe, ker vem da z njim ne morem biti srečna.. Ampak, ko začnejo padati solze se pa vedno omehčam in popustim.. Pravi da me ima še vedno rad, in zato mi je hudo, ko vidim da se mu para srce.. Ker nočem da trpi, ampak vem da drugače pač ne gre.. Jaz sem se odločila da grem naprej, brez njega.. Samo nimam še pa dosti jajc za odločilen korak – da zberem pogum, mu še enkrat povem zakaj ga zapuščam, mu povem da naj me ne kliče se obrnem in grem.
In sedaj sem se sama ujela – z njim sem zaradi njega ne zaradi sebe. On to ve – jaz pa se jezim na sebe, kaj nisem mogla zbrati toliko poguma da bi se obrnila in šla, namesto da sem dala še eno šanso..
Kak nasvet, kako naj zberem pogum in dokončno končam vezo, ki bi jo mogla končati že zdavnaj.. Problem je v meni, ker sem padla na tisto finto – kaj bom pa jaz brez tebe, pa tako dolgo sma že skupaj, ne moreš mi tega naret.. Zaj sem vrgel vsa ta leta stran pa mi ni vse na novo.. Pa nočem bit sam pa rad te mam pa nočem bit brez tebe.. Pa ne morem živet brez tebe pa ne bodi tak hudobna da mi to delaš..
In se vrtim v začaranem krogu in ne znam ven, po lastni neumnosti, sej vem..
Jaz sem imela pred leti podobno težavo. In sem počakala, da je on sam spoznal, da ne gre in da jaz do njega ne čutim tistega, kar bi morala. Že res, da sem izgubila nekaj let, vendar mi ni žal. Vem, da ga nisem prizadela. Imam čisto vest in to mi pomeni več kot vse drugo.
Ostati v nečem, samo zato, da nisi sam, da imaš nekaj srečnih trenutkov, ki so tako rahlo zamegljeni- mislim, da je bolje, da odnehaš. Lepo zaključiš, na lep način s pogovorom. Glej- si brez otrok, brez drugih stvari, ki bi te vezale na njega. Samo zato, da nisi sama- eh bolje je biti nekaj časa sam. Morda se v tem času “ločevanja oz. oddvajanja od njega”izpusti prava prilika, ti uide tapravi partner. Morda se ta prilika- priložnost nikoli več ne vrne. Boljše je biti sam kot v slabi družbi.
Ma ne, sej mene sploh ni strah, da bi bila sama – želim si biti sama.. Trenutno je zadnja stvar v življenju ki jo želim moški..
In ja, sem mu rekla – ali nebi on naredil isto kot jaz če bi bil na mojem mestu – pa je ostal brez besed.
Jaz sem hotela iti, ker hočem to narediti za sebe..DOst dolgo sem vztrajala.. Vse sem mu povedala, povedala sem mu, da ga nimam več rada, da nočem bit več z njim, pa noče tega sprejet, noče razumet.. Trudi se, hoče še eno priložnost, pravi da si jo zasluži..
Jaz pa ne znam ostati hladna, ker me boli, ko vidim da trpi zaradi mene. Oba sma delala napake, ampak neumno je iskati krivca.. On pravi, da njemu v vezi nič ni manjkalo in da ne razume od kod moja nenadna odločitev.. Da ga je šokiralo, da sem se tako odločila. Ampak če ni komunikacije in nekega globokega odnosa, tudi veze ni..
Ampak škripa že dolgo – samo noče odpreti oči, ker najin odnos je tako površinski, da kar boli. Vso krivdo sem prevzela na sebe, se sprijaznila s tem, prebolela že tekom veze.. Ali on noče razumet, noče dojet.. In ne vem kaj naj naredim. Konec meseca odhajam za 3 mesece v tujino, pisat diplomo.. Rekel je, da želi, da mu dam čas, da počakam še da boma ta čas, ko me ne bo vsak zase in boma potem se dogovorila ko pridem nazaj kako boma nadaljevala.. Da bo potem tudi njemu lažje.. Ampak meni se to ne zdi pametna ideja – tako mu dajem samo lažno upanje – kar pa ni fer..
Sploh pa se gre zame, za moje življenje.. In jaz hočem stran. Ampak nimam poguma – bojim se, ne zaradi sebe, ampak zaradi njega, ker mi je tako paniko zagnal ko sem ga pustila; preveč je navezan na mene in mislim da ga to najbolj muči.. Poleg tega da se boji biti sam..
Stisni zobe, zakoplji se v hobije, delo …. kar te pač najbolj zanima ali veseli. Če te pokliče, hitro končaj pogovor, ne sprašuj ne zavlačuj s pogovorom. Ti pa ga pač ne kliči.
Težko je res. Ljubezen,ki se ne vrača je največja bolečina, vendar se moraš imeti rada in si želeti za sebe največ kar ti življenje lahko ponudi. Druge poti ni in to sama dobro veš.
Tam nekje zunaj nekdo samo čaka, da ti vrne pogled ….
Daj sebi in njemu priložnost!