najprej pozdravljeni
tudi sama sem žrtev sp nasilja v mladosti(rani), od ljudi, ki naj bi me imeli radi. Ker že dolgo prebiram ta forum, vidim, da nas je veliko, kar je grozno.Tudi jaz sem naletela na gluha ušesa, ko sem končno spregovorila in kar je najhuje, vsi so me zasmehovali, kar me je bolelo še bolj kot zloraba. Zasmehovanje in posmeh je v meni zbudil upornico večkrat opažam, da so življenjske situacije ki so drugim običajne zame pretežke, so obdobja ko sem samozavestna, pogumna in polna moči in kar naenkrat padem na dno vsakič bolj globoko, z leti se mi zdi da je bolje sem nekako oprostila sebi svojo šibkost, ampak ko pride kakšna situacija, ko se moram zase boriti, ne znam. zavidam ljudem ki so zdravi(v narekovaju) vsaka izguba za njih ni konec sveta, kar zame je. zdi se mi da se vsak dan borim sama s sabo, ker ne vem kaj je prav in kaj ne kar zgubila sem se. To kar me najbolj boli je da ne znam biti srečna, ker se bojim da bo vse izpuhtelo. Moža in otroke ljubim z vsem srcem, ampak me boli srce, ker imam občutek da bodo kar odšli če bom malo nehala skrbeti, tako si želim miru v duši v srcu, rada bi bila le srečna brez strahu, kaj bo jutri. vmes so obdobja ko se počutim čudovito tako kot si želim, a pride kaka stvar za koga malenkost ko se vse poruši in spet imam obdobje ko ne vem kaj in kako. Zato tudi pišem. Verjetno delujem malo zmedeno, ampak to je ko želim povedat veliko naenkrat. moje vprašanje je enostavno kako naj se umirim da me ne bom več tako panična, da me ne bo bolelo srce ko nekomu rečem da ga imam rada in kako naj se naučim braniti sebe svoja stališča, predvsem pa kako naj se naučim, da ne bom vsega dojemala tako osebno, ker ves svet ni na mojih ramah.
Za vsakršno pomoč iskrena hvala
lp

Pozdravljena,lanida!

Te popolnoma razumem, ker sem imela tudi sama občasna taka nihanja, ki so me zelo motila.

Res je zelo težko živeti z vsemi občutki(strahu pred izgubo in nemoči), ker se nam vedno zdi, da nam delajo krivico, da nas ne razumejo.

Pa delno to ne drži, drži pa, da nas vsak poraz ali občutek nemoči dotolče bolj kot druge. Zakaj je tako? ker smo bili prizadeti, bili smo izkoriščeni na najbolj krut način.

Morali bi biti srečni, da imamo družino, vendar tega občutka nimamo! to za nas ni sreča, ker hrepenimo po nečem več!

Kako se te panike in straha znebimo? sama sem se jih znebila z branjem knjig na to temo – Pogum za okrevanje, Nemi kriki spolne zlorabe in novo upanje. Morda tudi nebi bilo odveč branje knjige Strupeni starši.

Pa veliko pogovora seveda z ljudmi, ki so doživeli in preživeli podobno.

Srečno in če bodo še kakšna vprašanja,se kaj oglasi!