Vnaprej vas vljudno prosim, da se ne zgražajte nad mojim vprašanjem, namreč dojim otroka že več kot poltretje leto in me zanima, kako pripraviti otroka na prenehanje z dojenjem? Metode, ko otroka kar naenkrat odstaviš mi ne dišijo, ker verjamem, da ob tem otrok doživi nek svoj stres in občuti to dejanje kot kazen. Ob rojstvu sina sem želela dojiti in sem izredno vesela, da sem speljala stvar na tako dolgi rok v dobro otroka, ampak se mi zdi, da je že dovolj, saj cele noči ne presip, ker sva ponoči dobesedno prilepljena skupaj.
Zanima me, če je katera mamica probala s kakšno neškodljivo kremo, ki ima npr. grd okus za otroka, tako da bi si prsi namazala in otrok že zaradi slabega okusa dojke ne bi več posegal po dojenju. To bi bila neka tehnika, ki bi otroka odvrnila od dojenja po lastni volji, brez mojega “kaznovanja” otroka.

Kaj pravite?

Hvala in lep pozrdav vsem!

Liza

Draga Lisa,
ne bom se zgražala nad vašim dojenjem, ker vam to ne bo prav nič pomagalo in ker sem mnenja, da večina otrok dojenje prej ali slej preraste, eni prej, drugi kasneje. Še VSAK se je odstavil 🙂

No, pa šalo na stran, ker razumem, da je vaša stiska velika. Lepo pa je prebrati, da ne želite otroka izpostaviti stresu ob odstavitvi. Zato priporočamo, da naj bo odstavitev psotopna in ljubeča. Pomembna, res pomembna pa je TRDNA odločitev matere, da bo z dojenjem zaklujčila. Ker takrat jo sprejme tudi otrok, zagotovo.

Ker smo o odstavljanju na tem forumu res že velikokrat pisali in so matere navedle številne izkušnje, vam priporočam, da najprej preberete zapis, povezavo vam bom navedla spodaj, in ugotovite, ali je katera od metod za vas in vašo družino primerna.

Če pa boste v iskalnik vtipkali še ODSTAVLJANJE, pa boste dobili še številne izkušnje in različne možnosti in poti drugih mater.

Srečno!

Liza,

najbrž ti moj primer ne bo kaj dosti v pomoč, pa mogoče le za nekaj vzpodbude.

hčerko sem dojila 20 mesecev in blazno me je bilo strah tega, kako jo bom odstavila, saj je bila name prilepljena vedno, kadar sem bila zraven. ponoči na pol ure, drugače ni spala, čez dan pa tudi na 15 minut, če je rabila tolažbo, če sem imela kratko majico (da se je videlo kaj kože). skratka dojili sva se skoraj non stop. to me je počasi začelo zelo utrujat, pa me je bilo preveč strah, da bi jo poskusila odstavit. prebrala sem mnogo nasvetov, tudi na tem forumu. poskusila sem se tudi mazat z grenkim čajem. pa ni nič pomagalo. potem sem se pa nekega dne zbudila, seveda neprespana kot vedno, trdno odločena, da je pa zdaj dovolj. ne vem kako sem do tega prišla. skratka zjutraj sem ji še dala, nato pa sem ji vsakič, ko je hotela rekla, da se zdaj ne bova več dojili, da nimam več mleka in da ga tudi ponoči ne bo. bi rekla, da sem ji prvi dan to povedala enih 400 x. pa seveda sem jo poskusla s čim zanimivim zamotit. večera me je bilo strah kot ne vem kaj.
spat sva šli res da, kakšno uro ali še več kasneje , kot ponavadi. v hišo sem privlekla voziček, zato da nisem ležala zraven nje kot običajno in jo cca. 15-20 minut vozikala sem in tja. jokala je vsega skupaj… ne vem, najbrž niti pol minute ne. dala sem ji flaško in je zaspala. tako, brez težav. ponoči isto, brez problema. in tako sva nehali. brez težav, mene je bilo pa tako strah. nekaj časa se potem nisem jaz kopala z njo ali pa sem si za v banjo oblekla kopalke, pa je bilo. za vsak slučaj.
ponoči sedaj spi mnogo bolje. ne pa celo noč. je še flaška. kako jo bom tega odvadla? nimam pojma. me je strah poskusit.

moj nasvet je tak: kar pogumno. ko se boš odločila, da si TI pripravljena na to, takrat bo pravi čas. takrat se boš tega lotila samozavestno in vztrajno. otroci so pa tako ali tako preveč pametni, razumejo jaz pravim 20 x več kot si mislimo. le ne pozabi mu čim večkrat povedat, da ni in da tudi ponoči ne bo.

srečno!

Draga Liza, tudi jaz imam podobno “težavo” s svojo 20-mesečnico. Dojiva se praktično samo še zvečer in ponoči. Ampak ponoči veliko (čeprav mleka skoraj več ni, tako da se verjetno bolj crklja). Pa imam sicer rada dojenje, ampak mala me že tako vleče (v prazno) in drsa z zobki (nenamerno), da me bradavice že pošteno bolijo.

Baje pomaga neka maža, ki naj bi preprečevala grizenje nohtov – vprašaj v lekarni.

Sicer pa sem jaz začela prakticirati naslednje – hčerki po večernem in prvem nočnem dojenju povem (ko spet zahteva še še), da joše mamico bubajo, au in to nekako razume (sem probala tudi že, da ajajo, pa ni sprejela). Včasih se še sama udari z rokico po glavi in reče au au, pa ji potrdim, da joše tako bubajo mamico. Seveda pa je tudi veliko joka, ampak ji v zameno ponudim crkljanje tako, da se uleže name in se crkljava. Tako ponavadi tudi nazaj zaspi. Sva pa še na začetku in se to dogaja po 3x in večkrat na noč, a sem že presrečna, da sem našla vsaj nekaj, kar jo pomiri (duda, flaška… pri nas nič ni vžgalo). Upam, da bo počasi tega nočnega zbujanja in zahtevanja še, še čim manj.

Tvoj malček je p asploh že večji in pomoje bi se dalo z njim že več zmeniti, saj že več razume. Morda kaka pravljica, da grejo joše zvečer tudi spat, pa nadomestek v obliki crkljanja…

Skratka, želim ti čimveč uspeha in čimmanj joka!

Teja

Pozdravljena.

Pravkar sem po dobrem letu pokukala na forum, ker se počasi pripralvjam na novo “porcijo” dojenja. Tudi jaz razumem tvojo stisko, čeprav je nisem doživela v tako hudi obliki. Mogoče ti bo pomagala naša metoda.
Dojila sem vsega skupaj 23 mesecev. Gosto hrano smo začeli uvajati s 6. mesecem, vendar jo je hči zavračala, zato sem jo do 11. meseca bi rekla kar 90% dojila. Potem sem šla v službo. O stresu in vsem, kar je sodilo zraven, ne bi… Ampak tako kot so mi vsi napovedovali, tudi na tem forumu, je hči začuda začela jesti. Sprva samo v varstvu, vendar je kmalu bolj pridno jedla tudi v moji prisotnosti. Še vedno pa se je dojila. Pričakala me je, da sem prišla iz službe in hop, pod majico. Na začetku sva se dojili zelo veliko, vendar sem ves čas nekako postopno ukinjala obroke dojenja. Zelo zelo počasi. Od maja, ko sem šla v službo, pa do jeseni, nam je uspelo ukiniti dojenje ob prihodu domov, najbrž tudi zaradi dopusta, ki je bil vmes, ko je bil ritem nekako drugačen ter dojenje zjutraj (prej sem jo pred službo še zbujala). Potem smo okrog novega leta postopno začeli ukinjati še nočno dojenje. Hči se je ponoči zbudila 1-2x, pa sem ji namesto dojke ponudila mleko v lončku. Včasih je ratalo. V bistvu vse pogosteje, tako da sva se v začetku aprila dojili bolj ali manj le še zvečer. Tudi zvečer sem ji ponujala mleko v lončku v zameno za dojko, vendar je bil to privilegij, ki si ga je rezervirala in od njega ni odstopala. Med prvomajskimi prazniki pa sem se odločila, da bo prespala noč pri mojih starših v drugem kraju, da sva z možem opravila generalno čiščenje stanovanja. Bila sva pripravljena, da prideva ponjo sredi noči, vendar ni bilo treba, ker je noč lepo prespala. Zato sva jo pustila tam še drugo noč. Tretji večer in še nekaj naslednjih jo je v posteljo spravil mož. Sicer je povprašala po meni, ampak mislim, da ji je postalo jasno, da dojenja več ne bo. Čez nekaj dni sva bili zvečer sami doma. Ko sem jo oblačila v pižamo, me je pogledala, očke so se ji svetile, ko mi je rekla: “Mami mleko ‘ma!”. Pa sem ji razložila, da je mleka žal zmanjkalo in ji v zameno ponudila pravljico. Poskusila je še enkrat, tokaj bolj vprašujoče, na koncu pa se ji je tudi pravljica zdela vredu nadomestilo. Kakšen mesec se je še spomnila, da mami mleko ma, potem pa ne več. Meni se je naša rešitev zdela res elegantna, brez joka, česar sem se najbolj bala. Otroški jok je tisti, ki te najbolj razoroži, da vzameš nazaj vse sklepe, pa čeprav veš, da ne bi smel.
Tudi mene je veliko skrbelo, kdaj bomo končali z dojenjem, skrbelo me je predvsem, koliko bova obe jokali, koliko bo to za hči stresno… In priznam, da mi je po skoraj dveh letih začelo rahlo presedati, da sem bila vse večere priklenjena na dom. Pomagali so mi napotki, ki sem jih dobila na tem forumu. Izpostavila bi predvsem trdno voljo in vztrajnost matere. Ko se boš ti odločila, da imaš res dovolj, bo to moralo postati jasno tudi tvojemu sinčku. Mogoče bo šlo težje kot pri nas, ampak bo že držalo, da se vsako dojenje enkrat konča.
Želim ti čim manj težav in čim manj stresa in joka!

Liza,
jaz sem pri mojem sinku probrala različne metode odstavljanja, a se niso pokazale kot uspešne. Dojila sva se le že zvečer in stara sva bila le malo več kot vidva.
Nekoč sva šla v mesto in je v izložbi videl lego robota, ki ga je seveda želel imeti. Pa sem mu dala različne možnosti, da mu ga kupiva z atijem za rojstni dan, da piše dedeku mrazu ali pa če bo 7 dni sam zaspal brez dojenja.
Jaz sem na dogodek že pozabila, ko mi j epo par dnevih sinko zvečer rekel: mama, bom sam zaspal. in to je bilo to.
lp, petra

Dojila sem 30 mesecev in si tudi sama nisem predstavljala, kako bom nehala. Do 2 leta tudi ponoci. Najprej sem ukinila dojenje ponoci, po eno dojenje na teden. Hcerka je spala pri meni v postelji, ponoci sem jo bozala in ji prigovarjala, dokler se ni navelicala. Ko je bil pravi cas, da prenehava, sem zacela ukinjati po eno dojenje na dan. Na vsaki stopnji sem vztrajala po teden dni. Potem se je hcerka spomnila samo se vsak drugi dan, to je trajalo se kaka dva tedna. Ko pa se na koncu ni spomnila tri dni, potem pa spet, sem rekla odlocno NE. Seveda se je vrgla na mojo majico, potem pa se po tleh, vendar sem bila sama tako trdno odlocena, da ni bilo vec variante.

Kot je napisala ze Karmen, mora imeti mamica res DOSTI dojenja, potem trdno vztraja pri svojem nacrtu. Ce si se ambivalentna, potem bo tezko slo. Joka in stoka se ne smes bati, spada zraven.

Naj povem se to, da mi ni zal, da sem dolgo dojila, ceprav sem se kaksno leto dostikrat sprasevala kdaj in kako bom koncala.

Janja, mene zanima – a tvoja je bila navajena na flaško že prej? Pa znala je zaspat brez dojke, da je šlo vse tako gladko?

joj, oprosti ampak nisem prej videla vprašanja.
ne, prej ni nikoli imela flaške.