Zdravo!

Rabil bi vaš nasvet. Kakšne 2 leti nazaj sem se priključil eni skupini za odbojko. Tam sem spoznal ogromno novih ljudi, med katerimi je tudi “tema” tega posta 😀

Na začetku si o njej nisem mislil nekaj veliko, se niti nismo poznali, v grupo sem prišel s povabilom prijatelja, ostalih nisem poznal + povabljen sem bil pa bolj kot ne za štukanje, ko jim zmanjka kak igralec – zdaj sem že reden (sem se izkazal ;D)

Skratka zdaj že 2 leti igramo in mi je ena od igralk izredno všeč. Vsakič ko je vidim, mi je bolj. Čeprav se nič ne dopisujeva, pogovarjava se samo na odbojki. Tu sem jo tudi nekako spoznal in videl, da je zabavna, je za hece, pametna, organizirana, itd.. Težava je najbolj v tem, da sam nisem nek Casanova. Sem bolj zadržan, tih, sramežljiv..ampak bi pa res rad poskusil. Čeprav bi verjetno s tem reskiral, da verjetno ne bi lih na odbojko več hodil, ker bi mi bilo preveč nerodno, če bi me zavrnila 😀 ampak čutim, da bi mi bilo res žal, če nikoli ne bi vsaj poskusil.

Zdaj je bolj vprašanje, če ste mnenja, da sem ta vlak že zamudil? Zdaj se recimo, da že 2 leti poznava (se družimo tudi ob drugih priložnostih – kakšni rojstni dnevi itd..Ni samo odbojka. Ampak pač sama nisva nikoli bila), nikoli ji nisem direktno namignil, da mi je všeč. Je sploh vredno poskusiti? Če bi poskusil na kak način bi bilo najbolj primerno? ji na messengerju to omenim? Bolj me skrbi, da bi malo čudno izpadlo, da ji po dveh letih povem, da mi je všeč. Kako bi bilo to najbolje izvesti? 😀 Ker všeč mi je sicer vsaj eno leto ali več.

Dragi anonimnež,

meni se ne zdi, da bi bil zares izgubljen, ampak vas je samo malo strah, da bi zamudil dobro priložnost in po drugi strani tvegal, kar imate.
Jaz zelo podpiram odkritost in direktnost. Zdi se mi, da odločen moški lahko doseže skoraj vse, tako da vas definitivno spodbujam, da sledite sebi. Ko sledimo svojemu srcu, rezultati sicer niso zagarantirani, ampak redko čutimo obžalovanje. Vaša čustva in želje so nekaj lepega, tako da se tega ne rabite sramovati, ampak ponosno izraziti! In četudi bi pred celo ekipo priznal, da vam je všeč in bi ona odklonila vaše povabilo, to še ne pomeni nič slabega. Če boste s takšnim ponosnim načinom pristopil, boste lahko ostal tudi naprej del ekipe, saj so takšna priznanja lepa, ne glede na odziv. To vam pišem za pogum in da se ne boste izločil iz ekipi po ne potrebnem. Ker če ji ne boste všeč, to nič ne pove o vas in zaradi njenega odziva nič slabši človek ali igralec!
Predno se odločite narediti korak naprej, pa obstaja tudi nekaj pokazateljev, da ste ji všeč. Se kdaj med pavzo zgodi, da kaj poklepetata, se večkrat zadržuje v vaši bližini, se kdaj srečata vajina pogleda med igro, se smeji vašemu pripovedovanju? Če je vsaj kakšen odgovor ja, obstaja možnost, da ste tudi vi njen simpatičen. In ko se odločite, da jo boste povabil ven, to ne rabi biti vabilo, ki bo določalo vse ali nič, ampak je lahko čisto prijazen predlog…hei, a si ti mogoče za, da se midva še kdaj vidiva izven odbojke? S takšnim povabilom še niste rabil razkrit svojih čustev, ste pa dal priložnost, da se srečata še kdaj na samem.

Želim vam srečno in bom(o) vesela kakšnega vašega odziva,
Eva Erpič
mag. zakonskih in družinskih študij
psihoterapevt pri E-motion

Ja strah me je definitvno. Žal zaradi moje sramežljivosti in tudi pomanjka samozavesti, je to zelo težko narediti :/ ne vem kako bi lahko izpeljal to, ker res nisva nikoli čisto sama. Težko bi mi bilo njej na samem povedati karkoli v vezi tega, kaj šele, da bi bili ostali poleg.

Ja kolikor sem opazil, me tudi ona kdaj pogleda..ampak lahko da zato, ker verjetno opazi, da jo jaz malo večkrat pogledam 😀 kakšnim mojim foram se smeji, da bi se pa ravno nekaj zadrževala v moji bližini to pa ravno ne. Med pavzo se zgodi, da kaj poklepetava, ampak nič konkretnega. Sem poskusil tudi s pisanjem na messengerju, ampak enostavno nekako “obupam”, ko dobivam zelo kratke odgovore na par dni. Sem jo kaj “aktualnega” vprašal, pa dobim odgovor, čez par dni in si potem mislim, da če bi ji bil všeč, bi mi verjetno malo prej odpisala (ne pričakujem, da mi takoj..ampak vsaj isti dan) in enostavno potem neham pisati, da ji ne bi težil. Po drugi strani si pa mislim, da mogoče, če pa bi vedela kaj čutim do nje, da bi potem tudi ona mogoče začela na tak način mene gledati.

Bi pa pri njej res rad poskusil. Ker se mi res dopade in je res super, in bi mi bilo res izredno žal, da bi se potem spraševal “Kaj bi bilo, če…” res bi rad nek način našel in ne glede na odgovor, tudi če je ne, bi vsaj vedel in se ne bi spraševal kaj bi bilo, če bi ji povedal. Ampak enostavno se iz nekega razloga bojim zavrnitve..še bolj kot zobarja, pa se zobarja res bojim 😀