Spoštovana PikaPak,
pozabila sem napisati, da je kakršnokoli nasilje nesprejemljivo.Nihče si tega ne bi smel dovoliti.
Kam pa bi prišli, če bi vsi začeli okoli sebe pretepati ljudi, ali jih poniževati, za dosego svojih ciljev.Tu, ne sme biti nobene tolerance.Je pa že res, da zelo težko ukrepamo, če smo osebno vpleteni, ali do konca zmanipulirani, ali prestrašeni, ali še kar iščemo tisoč in en razlog , da se nam taka oseba smili in ne ukrepamo.

Gemma

Pozdravljena PikaPak

Obnašanje, ki ga opisujete je precej podobno obnašanju nekoga, ki ima osebnostno motnjo, vendar morajo to potrditi strokovnjaki. Vendar lahko tudi sami poiščete čimveč informacij o tem in v knjigah, ki opisujejo takšno vedenje najdete tudi načine, kako se z njim spoprijemati. V znanju je moč in to še posebej velja v takšnih primerih. Morda bi bilo dobro, da se starša pogovorita tudi s kakšnim strokovnjakom. Fizično nasilje pa je potrebno v vsakem primeru zaustaviti in če ne bosta storila ničesar, se bodo stvari samo še poslabšale. Pri nas je kar nekaj organizacij ki se ukvarjajo z nasiljem v družinah in zelo bi priporočala, da bi se kdo od vaših pogovoril z njimi, saj vam lahko ponudijo veliko informacij.

Moje izkušnje so, da se z osebo, ki ni sposobna racionalnega razmišljanja, ne da racionalno pogovarjati, zato zgolj s pogovorom zadeve ne boste rešili. Starša sta verjetno ujeta med ljubeznijo do hčerke in terorjem, ki ga doživljata, vendar s tem, da jo “ščitita” pred inštitucijami ne naredita nič dobrega ne njej, ne sebi.

Lepo je, da poskušate pomagati, vendar niste ne vi, ne vaš mož strokovnjaka, da bi bila dovolj usposobljena, da bi lahko pomagala in staršem nudila ustrezne rešitve. Moje mnenje je, da poskušajte starša pripraviti do tega, da poiščeta strokovno pomoč. Veliko jima verjetno pomeni tudi to, da , se z njima pogovarjate o nastali situaciji, vendar, če ne boste zmogli tega stortiti tako, da ne bi tudi vas posrkalo v nasilni svet vajine svakinje, potem se mi zdi, da je bolje, da se tudi vi odmaknete.

Pozdrav GittaAna

Žalostna mami pozdravljena.
Sem pustila na meil že včeraj kontakt.
LP gemma

Lep pozdrav vsem!

Spet prebiram različne izpovedi in se mi meša ena in druga stran. Kar me namreč bega, je to, da reči, ki jih tu opisujejo “žrtve”, da se tako izrazim, sem sama večkrat slišala od svoje MOM prijateljice (kot tako sem jo spoznala po prebiranju vsesortnega materiala, saj je bila najina zgodba dobesedno šolski primer), ki je prekinila stike z mano tako, kot da nikoli nisem obstajala. Rez in konec brez razlage (to sem kasneje dobila na svojo pobudo). Njeni očitki, ko se je občudovanje začelo razblinjati, je bilo namreč to, da želim preveč od nje, ona pa mora poskrbeti zase, da mi mora postaviti meje, da sem posesivna in da je zaradi mene živčna razvalina, da se ne počuti dobro, da je zaradi mojega ravnanja monstrum in da sem jaz kriva, kadar eksplozivno reagira itd. …. da je zaradi mene bila na pragu psihiatrične bolnišnice in še … tega je res veliko. Kdo je sedaj oseba z MOM??? Zase vem, kje sem šibka, na čem moram delati, … vendar pa sem ta hip kljub vsemu spet začela dvomiti vase, ravno tako, kot v tistih časih, ko sem se počutila kot najslabši človek na svetu. V čem je sedaj fora? Če razumno pristopim k stvari, se točno zavedam, da sem bila odvisna od nje. Ves čas sva bili v stiku, vse sem si želela deliti z njo, saj me je tako razumela (na začetku), ampak to je bilo obojestransko. Na vsem lepem pa izpadi, da jo preveč obremenjujem, da je vsega preveč, da potrebuje več distance. Največkrat je sledilo opravičevanje in pomnoženi klici z njene strani in vse se je spet vrnilo v prvotno stanje. Do novih problematičnih situacij, te moje “prekrške” pa mi je ob vsaki priliki metala pod nos, pa čeprav je od njih minila že cela večnost. In naprej (poskušam biti objektivna) – nisem bila jaz tista, ki je bila skregana s pol družine oz. jih je prezirala, nisem bila jaz tista, ki je kenslala ljudi okoli sebe, nisem bila jaz tista, ki je direktno solila pamet ljudem naokoli (imela se je za iskreno in neposredno, ampak to je bilo daleč od iskrenosti, vse skupaj je bilo neotesano in brezobzirno), nisem bila jaz tista, ki so jo bližnji označili kot hudobno …. Kako je sedaj z vso zadevo, se sprašujem.

In če koga zanima, kako je moja psiha prenesla to “prijateljstvo” …. To je bila najhujša in najbolj poniževalna izkušnja v mojem življenju. Sem odprt, vesel in zaupljiv človek, ampak po nekaj mesecih sem postala popolnoma nesproščena, začela sem paziti, kaj rečem …. začela sem dvomiti v svoje osnovne presoje, saj mi je bilo povedano, kako so drugi boljši, mnogokrat sem bila namreč primerjana z drugo prijateljico. Ko mi je bilo očitano, da se pretvarjam, nisem dojela te logike sploh! Malenkosti so bile označene kot kriminalna dejanja, zaradi katerih so se začele ignorance in tako, na srečo se je kmalu vse končalo. Opisala bom dogodek, ki pa pravzaprav pove bistvo. Enkrat sem prisostvovala neki konfliktni situaciji, ko ji je eden od otrok zabrusil – Ti si drek! Seveda sem bila zgrožena nad grdostjo te izjave, namenjene lastni mami. Ampak to je to. Ker človek govori tisto, kar čuti do sebe in sploh nima zveze z naslovnikom, te besede absolutno natančno slikajo počutje ljudi, ki so v odnosu z osebo z MOM. Počutiš se, kot da si drek. Amen. In to sem dojela šele veliko kasneje. Plus sovražnik, čeprav ne veš, zakaj. Na koncu mi ni ničesar več želela razkriti, vse je držala v skrivnosti, kot da ji bom ne vem kaj storila, če bom vedela, kdaj ima npr. zobarja ….. Sploh mi ni bilo več nič jasno. Dobesedno mi je razžrla dušo kot kislina. Ampak v njeni glavi je zgodba popolnoma obrnjena. Jaz sem ji storila res hude reči in najbrž je sedaj, ko se me je osvobodila, končno zaživela.

Pravkar sem od prijateljice dobila krasen link. Poglejte si ga in si ga vrtite znova in znova, dokler vam ne rata. Jaz si ga bom 🙂

Namestitev ljubezni

Srečno!

Pozdrav vsem, sem tukaj nova, čeprav se mi zdi da mi vse poznano. Imela sem nekaj zvez z ljudmi s to motnjo, tudi narcisistično in šele z znanjem sem se osvobodila vzorcev.

Codepenent,tisto kar si že sama napisala povsem drži in to je ena njihova karakteristika. Stvari, ki jih čutijo zase, se jih bojijo ali celo delajo, to govorijo drugim. Tako te lahko obtožijo najbolj izkrivljenih dejanj, ki normalnemu ne padejo na pamet. Če poslušaš njihove obtožbe v bistvu lahko dobiš natančno sliko, kaj se v njih dogaja in kaj počnejo. Če te obtožijo varanja,najbrž varajo sami, če te obtožijo laganja, lažejo sami, če te obtožijo pretvarjanja, se pretvarjajo sami in tako naprej. Ne vem samo ali to delajo zavestno ali ne. Ker to počnejo ves čas in se vse še stopnjuje se tebi enostavno bolj in bolj sesuva svet, saj bi rad popravil ampak se vse se samo poslabšuje. Ti ljudje se bojijo biti zapuščeni, zato te iz tega strahu ponavadi zapustijo sami, še največkrat iz banalnega razloga, ki te šokira. V bistvu na koncu izrabijo vsako bedarijo, da te odžagajo. In bolj ko jih imaš rad in bolj ko se trudiš porihtati, bolj te oni nimajo radi, bolj te ponižujejo in devalvirajo. Ker je MOM velikokrat v kombinaciji z narcisistično motnjo, imajo ti ljudje na prvem mestu in edinem samo sebe. Briga jih za vse, oni so največji reveži, oni najbolj delajo, oni so tudi najboljši, nihče pa jih nima dovolj rad, da bi jih upošteval. To je paradoks, ki se ga ne da rešit.

Bodi srečna, da si se je rešila. Ker se ne bo nikoli spremenila. In ubogi njeni otroci. In najboljše je neodreagirati, ker oni se hranijo z našimi reakcijami. Najboljša kajla je živeti naprej srečneje in bolj polno. Velikokrat širijo o tebi laži in te črnijo pred drugimi, vendar je ponos in pokončna drža najboljša pot naprej. Z njimi se ne splača več ukvarjati. velikokrat smo potem obsedeni s to osebo, ampak takrat se moramo vprašati kaj se v nas dogaja. Kakšni občutki so takrat za našimi željami, da bi se s to osebo spet zbližali, kaj nas takrat žuli.

Ti ljudje so bili v dobi otroštva prizadeti in ljubezen enačijo z občutki, ko starši niso pokrbeli za njihove potrebe. Zanje je ljubezen nekakšno hrepenenje po nedosegljivem. Ko človeka enkrat osvojijo in si zagotovijo njegovo ljubezen,jih zato ne zanima več.

Tale video je res dober. Tud ta pove bistvo. Odpusti sebi. odpusti njim in se imej rad.

LP Travica

Super povedano Travca! Samo še na video čakamo 🙂
GittaAna

Ja mislila sem video Namestitev ljubezni, ki ga je že Codependent prilepla v svojem pisanju. Res je povedano, da bolš ne bi moglo bit!

http://www.youtube.com/watch?feature=player_embedded&v=Keo8SuL7jjE

LP 🙂

Draga Travica in ostali, po nekaj dneh sem spet tu in vaše besede so zagotovo nekaj, kar je vredno prebirati spet in spet. Imam občutek, da bom to sicer rabila vedno manj, ampak za mano je že pol leta dela. Pol leta brez kontakta in šele sedaj sem z vsemi celicami in mislimi gotova, da si ne želim več nazaj. Kot je rekla Travica, sem si kljub vsej bedi odnosa še vedno zaželela, da bi jo poklicala, saj je znala biti tudi nadvse zabavna in pozorna frendica (človeka je v zelo kratkem času naštudirala v nulo). Nisem je in ponosna sem na to. Sedaj imam pred sabo celotno situacijo kot razgrnjen prt in razumem tudi neke prejšnje partnerske zveze, ki so mi do pred kratkim bile uganka. In sem hvaležna, da je to za mano. Hkrati pa zaradi te izkušnje drugače gledam na svet, za ceno neke naivnosti in absolutne vere v dobro, ampak mogoče je to del modrosti, za katero se mi je vedno zdelo, da je nimam. Res se počutim mnogo močnejšo. Hvala vsem.

pozdravljene,

po več kot tedenskem prebiranju tega foruma in spoznanju, da nisem nora in da z mano ni bilo prav nič narobe sem končno zbrala moč, da se oglasim.
dve leti bo kar sva se spoznala, se zelo hitro odločila skupaj živet in preden sem dojela kaj se dogaja sem bila brez osnovne intime, brez kotička zasebnosti. zlorabil je moje zaupanje na vse mogoče načine. od vdora v poštne nabiralnike in kopiranja mailov ter osebnih pogovorov do snemanja telefonskih pogovorov in ljubljena. ko sem dojela kaj se je zgodilo se mi je zdelo, da me kar nekako več ni. tudi ko sva šla fizično narazen me je psihično teroriziral, objavljam moje osebne stvari po internetu, pošiljal posnetke mojim prijateljem, znancem, me skušal pred vsemi za katere je vedel da me poznajo očrnit, ponižat, jih obrnit proti meni. celo na mojo primarno družino se je spravil, pa na moje otroke, klicaril ljudi iz mojega telefonskega imenika in jim grozil, skratka imela sem občutek, da mene več ni, da ne obstajam. pa je prišel trenutek, ko sem dojela da tako ne gre, da ne morem kolapsirat, da ne morem kar nehati obstajati in sem se počasi začela pobirati. vsakič ko sem pokazala zobe me je skušal utišati, mi grozil s posnetki in ostalim, a sem vztrajala, se malo umaknila, pa rinila dalje.
pred meseci sem bila na točki ko se mi je zdelo da bom kar umrla, da ne morem več. že dolgo vem, da je “bolan”, da to njegovo obnašanje ni normalno, saj je enkrat dober kot kruh, naslednji trenutek postane zver, pa mu je žal in obljubi da ne bo več. ko sem se mu upirala oziroma ko je videl da se mu ne pustim poteptati me je tudi pretepel, razbijal po hiši, pa se potem opravičil, skratka občutek imam da sem v teh dveh letih izgubila toliko energije in življenjske moči da ne vem če je ju bom znala spet pridobiti.
zdaj sva že nekaj časa narazen in v tem času je on hudo zabredel, njegova pot kot da gre samo navzdol. nima doma, nima denarja, nima cilja, nima nič. smili se mi, rada bi mu pomagala, kljub vsemu ga imam zelo rada, a ko pomislim, da bi spet živela skupaj in bi me spet maltretiral in bi morala hodit po prstih ter pazit na vsak gib si tega ne predstavljam več. zapija se do nezavesti, alkohol kombinira z drogami in se sploh ne spominja kaj počne, name pa vali krivdo za svoj položaj.
sama živim dalje kakor vem in znam. do veze mi ni, čeprav sem pred nama imela kar nekaj moških in sem bila vedno nekako v dvojini. ko pomislim da bi komu dovolila priti tako blizu kot sem njemu mi gre kar na jok od strahu. ne bi več prenesla take izdaje zaupanja, čeprav niti nimam občutka, da imam svojo intimo. za vsak slučaj je – vsaj zavestno – raje nimam. z nikomer se ne družim, samo služba in domov. bojim se pogovorov v dvoje, v bistvu se počutim na nek poseben način ranjeno, razrezano. sicer funkcioniram čisto ok in okolica niti ne zaznava da je kaj narobe z mano. ne vem koliko časa bo potrebno da si bom pridobila primarno zaupanje v ljudi, sem pa vesela, da sem v tako “kratkem” času uspela presekati ta odnos in da sem v bistvu našla ta forum, da nimam več občutka da sem jaz nora in da se mi to dogaja zaradi mene kot take.

Pozdravljena, tale je bil res malo bolan, ni normalen. Ne sekiraj se in čimdalje stran od takih. Naslednič pazi, da človeka bolj spoznaš, preden se odpreš. Ta moški je žal rečeno propalica, ki te potegne v brezno in težko splezaš ven. Lepo da ti si. On pa verjetno ne bo mogel. Čimdalje stran od takih. Srečno.

Po svoje srečna lepo pozdravljena.
Upam da si po prebiranju vsega napisanega spoznala, da s tabo ni nič narobe, tako kot z večino nas tukaj.Vsi tisti, ki smo kakorkoli prekinili take veze, smo za sebe naredili najboljše kot smo lahko, tudi ti.
Je hudo je težko, toliko vprašanj na katere ne veš pametnega odgovora, ampak na koncu vidiš in spoznaš, da je vse skupaj bilo vredno.
Po vsem doživetem, je najslabše kar lahko naredimo to, da prenehamo živeti, da se izoliramo od vseh in od vsega, da se zapremo v svoj svet in ostanemo v njem, ker je tako varno.Pa je to res življenje??
Življenje gre naprej, moramo se boriti, moramo živeti.
Veš ni važno kolikokrat pademo, ampak to, da se vedno znova in znova poberemo.
Je pa tvoja zgodba na las podobna moji in še kateri drugi tu zgoraj verjetno.
Drži se.
Gemma

Draga Gemma , lepo pozdravljena !
V moje življenje se je vselil nemir, namreč zakaj gre. Nisem sigurna več kdo ima MOM, jaz ali partner ali vsaj približno temu. Ugotavljam, da je moj partner ne samo odvisen od alkohola je tudi odvisen od odnosov s svojo sestro. Redno ji sporoča vse, ampak čisto vse, kaj se zgodi, tudi tiste nepomembne reči Če ona ne pride vsaj 2x tedensko k nam, pa mora on, po vsej sili k njej.Naj ne omenjam tega, da pri njej pije skoraj do nezavesti. Ob tem ga zaničuje, seveda , ko je že pijan, ga žali, in finančno in materialno izkorišča. Večkrat sem že poskusila se z njim pogovorit na to temo, pa sem naletela na zid molka, ali pa na razne izgovore , kot so ; to ni res, nekoga moram imeti, ali pa je enostavno tiho in ji takoj ob prvi priliki pove, kaj sem jaz hotela od njega. Kadar je pijan ne more molčati vsem vse pove. Meni se zdi to zelo žaljivo, ker se mi nekateri posmehujejo, sploh pa ona, ki nima nobenega spoštovanja, do ljudi okoli sebe.Situacija je že tako daleč in napeta, da bom vsak čas eksplodirala. Moti me takšen odnos, ker mislim, da je dobro, da jo ima, ni pa pošteno z njo razpravljati o najinih osebnih zadevah, kot so položnice, porabljen denar, nakupi, vsakodnevne zadeve,…Nekoč sva imela veliko prijateljev, sedaj so nas vsi zapustili. Eni odkrito povedo, da zaradi njegove sestre, ker je najbolj pametna in vse napada in zaničuje.Ona večinoma o vsem odloča ,kar se tiče nas, če pa že stvari pridejo nenadoma, pa jo kar pokliče in prosi za nasvet.Nič ne more miniti brez njenega vpogleda v celo zadevo, sama pa pove samo nepomembne stvari o sebi in svoji družini. Pravzaprav se obnaša, kot bi bila nekaj več oz. ona že ve.Draga Gemma, zanima me tvoje mišljenje, zato ker prebiram tvoje odgovore na razne teme.Kako naj se postavim na svoje noge in neham slepomišiti poleg takšnih ljudi ?Takšno življenje me ubija, mi jemlje moči in energijo.Hvala ti za morebiten odgovor, če boš odgovorila, se še slišiva.

Zid molka, pozdravljena!

Poskusila bom prekiniti zid molka in upam, da mi bo uspelo nakazati vsaj nekaj rešitev. Rada bi ti povedala, da ni nič nemogoče, le stvari se moramo lotiti na prav način in z veliko mero osebne zavzetosti.

Pišeš, da je tvoj partner odvisen od alkohola. Že odvisnost od alkohola je izredno alarmanten podatek, saj se v spremenjenem vedenju prizadete osebe – alkoholika, zrcali vrsto negativnih vzorcev in odnosnih odklonov, ki bodo s časoma usodno zaznamovale ne le tebe, ampak celotno družino. Žena alkoholika običajno zelo dolgo (največkrat predooooooolgo!) zatiska oči pred problemom alkoholizma in slepo upa na izboljšanje. Usodna past za ženo alkoholika je, ko rešuje le en del problema, druge pa potiska pod preprogo in čaka na izboljašanje. Žal pri alkoholiku ni nikoli boljše, kvečjemu vse bo le še slabše. Četudi bi se (mišljeno hipotetično!) odnos tvojega partnerja s setro razrešil, bi v tem primeru ostalo vrsto drugih usodnih stvari, nerazrešenih.

Zato na ta vprašanja ni enostavnih in preprostih odgovorov, kot bi se na prvi pogled zdelo. Najprej bi ti predlagala, da prebereš knjigo dr. Janeza Ruglja “Dolga pot”, ki je ustrezen učbenik za žene alkoholikov in ponuja številne rešitve . Glede odvisnosti od odnosov pa ti predlagam, da si prebereš knigo dr. Sanje Rozman “Peklenska gugalnica”. Šele, ko boš nekoliko bolj seznanjena s to problematiko, se ti bodo odprla čisto nova in drugačna vprašanja. Mislim, da boš ob tem lahko spoznala, da je nezdrav odnos tvojega partnerja z njegovo sestro, le eden od drugih številnih simptomov, ki spremljajo bolezni odvisnosti.

Najpomembneje pri vsem tem je, da spoznamo kje se mi nahajamo v takih odnosih. Nič nam ne pomaga, če pogasimo le majhen ogenjček, ki ga zagledamo, če pri tem za hrbtom spregledamo požar. Ko se začnemo s problemom podrobneje in širše seznanjati, vse lažje iščemo pot rešitve. Poleg naštetih knig, je na to temo kar nekaj dobre literature in prav je, da se z njo čimprej seznaniš. Srečno. Lp Zrakina

Pozdravljeni!
Pri tako zapletenih zadevah je najprej potrebno razrešiti odvisnost od alkohola in potem videti, kaj ostane. Vse oblike zdravljenja odvisnosti so dolgotrajne in nadvse koristno je vstrajati. Po odstranitvi substance namreč v družini, v odnosih in na osebni ravni ostane toooliko, da šele takrat zavihamo rokave.
Kar pogumno – mogoče k AA ali pa kam drugam.
LP
M

Oh, ko vas berem…smilite se mi, ker so vas “uničili”…tudi sama sem naletela na tako osebo, ampak na srečo se je ta veza končala po enem letu. Ampak moram rečt, da če bi trajala kaj več, da bi se mi lahko samo zmešalo…to kar je pisala zagemma – točno tako je bilo. Obrnit vse proti meni – ampak mu ni uspelo, konec koncev so moji prijatelji in družina le moji. Ostala sem noseča…kmalu imam rok, on se v vsej svoji veličini niti ne javi, nič…že skoraj 2 meseca. Meni pa paše…škoda, ker živi blizu mene, bi bila bolj vesela, da bi bil v drugi državi…kakorkoli, jaz sem se dosti hitro pobrala, najbolj ker imam čudovito družino in prijatelje, ki mi stojijo ob strani…povedala sem jim za varanje, psihično in tudi nekaj malega fizičnega nasilja…pri teh ljudeh je problem, ker izkoristijo vsak trenutek nemoči, da te še bolj potlačijo…Hvala bogu sem tega rešena, kmalu pa pride še eno čudovito bitje, za katero mu bom, ne glede na vse, vedno hvaležna. 🙂 Držte se punce…jst se nisem dala…bila sem samo vesela, ko je končno šel. Ko so bili potrjeni vsi moji sumi, ko sem videla, da ni z mano nekaj narobe…vsi okoli mene so jezni na mene, razočarani predvsem, jaz pa že pozabljam…danes sem slučajno nekaj iskala med zaznamki in našla to stran, ker je moj bivši sam prišel do tega, da ima to motnjo…zraven pa hotel prepričat še mene, da imam pa eno drugo…kakorkoli, nimam motenj, vsi me občudujejo, da uspem tako pozitivno gledat na vse skupaj, nobene jeze ne čutim (ok, občasno zaradi nosečniških hormonov se zjočem zaradi situacije)…ampak, kljub vsemu…jst si rečem, lahko jočem in sem žalostna ali pa vzamem stvari v svoje roke in zaživim naprej. Bivši se čudi, zakaj vse ženske postanejo iste zraven njega…pa še vedno misli, da je problem v ženskah…:)

Vsi okoli mene so jezni na njega, ne na mene. Sem se zatipkala. 🙂

Lp, Snorči

Snorči!

Bravo! Držim pesti zate. Vse se zmore, samo, če se hoče. In ti boš zagotovo zmogla.
Objem in SREČNO. LP Odmev

In spet mu je uspelo. Sin je z njim na morju od 20. 7. V tem času sem sina slišala 2x. Prvič 15 sekund, drugič 2 minuti. Danes sem predčasno sms poslala in ga obvestila da bom poklicala ob 21h. Presenečena sem bila ko mi je potrdil da lahko pokličem. Telefon je ob 21h zvonil v prazno. Tudi 15 minut za tem. Ne zmorem več. Boli in kričala bi. Jokam se, ker sina tako močno pogrešam in ne morem niti slišati njegovega glasu. Kaj naj storim??