Ne vem, ali se še kdo počuti tako kot jaz.
Občutek imam, da me ni ostalo nič, da me je partner izpil.
Kot da sem prazna.
Moja psiha je načeta, na psu.
Toliko zakajev, toliko vprašanj, kaj sem komu naredila, da sem si to zaslužila.
Zakaj jaz?
Zakaj tega nisem opazila pravi čas?
Zakaj sem skorajda pristala v psihiatrični, preden sem odšla, brez vsega, zavoljo otrok in sebe?
Sedaj , ko sem spoznala razlog, mi je lažje,ker vem, da z mano ni nič narobe, da nisem za prisilno psihiatrično zdravljenje, kot je on prikazoval, da nisem zlobna, da nisem hudobna, da nisem nič od tega, kar on trosi naokoli.
Ampak tega, kako se pa počutim, pa ne ve in vidi nihče, še manj, da bi kdo govoril kaj o temu.
Po prestanem vsem hudem, se moramo soočati še sami s sabo, s pomanjkanjem vzete samozavesti, spoštovanja, dobrega imena in uničene psihe.
Ne vem, ali se samo jaz tako počutim, ali še kdo.
Kako se pobirate, kako živite naprej?

Vsem želim čim manj duševnih ran in čim prejšnje okrevanje.
Gemma

Zdravo Gemma!
Ko sem sama zaključila en zelo dolg odnos z nekom, ki je totalni narcist in morda tudi borderline, sem najprej totalno kolapsirala. Malo pred koncem sem zbolela na en tak čuden način, da sem imela mesec dni vročino, ne da bi zdravniki sploh odkrili, kaj je z menoj narobe. Da ne omenim, da sem se počutila (in izgledala) povsem izžeta.

Trajalo je leto dni, da sem približno priišla k sebi in nato še nakaj let, da sem spet normalno zadihala. Vmes je bilo kar hudih faz. Najprej sem kolapsirala in zapadla v totalno depresijo – kjer sem se (mesece) spraševala kako hudiča sem bila lahko tako zelo neumna, da nisem videla očitnega, kako sem lahko tako zelo zavozila svoje življenje in toliko priložnosti, ki so se ponujale, zakaj nisem poslušala drugih, ki so mi govorili, da z njim nekaj ni v redu……potem sem počasi prišla k sebi in še nekaj let “popravljala” škodo. Oldočila sem se, da se neham žreti, temveč vzamem tisto, kar imam in začnem maksimalno izkoriščat svoje danosti. Če ne bi imela res dobrih prijateljev, ki so mi pomagali čez to ( takšnih , ki bi bili lahko odlični terapevti) in en kup knjig, ki so mi pomagale razumeti kaj se z menoj dogaja, ne bi šlo. V glavnem sem šla skozi vse faze, ki so opisane v knjigi Ne stopajte več po prstih ( ali v kakšni drugi, kjer opisujejo faze žalovanja, kadar ti nekdo umre in se mi zdi, da ko greš iz takega odnosa v bistvu umrejo iluzije…) – po dolgoletnem zanikanju pride jeza, obžalovanje, strah in na koncu sprejetost.

Ko sem kočno prišla malo k sebi, pa sem se odločila, da naredim vse, da ne bi spet padla v tak odnos in še enkrat šla čez vse to. Tako, da sem se odločila delat na sebi in svoji preteklosti, ki ni prav rožnata ( z mejnim očetom in mamo) . Trajalo je dolgo z vzponi in padci, danes se stvari končno postavljajo na mesto. Uživam v življenju, če vidim kakšnega tipa, kjer bi se mi prej mehčale noge ( in bi bil zagotovo en tako ali drugače moten) se samo še smejim sama sebi. Dolga je…ampak se da.

Draga Streetkitty.
Najlepša hvala za tvoj odziv.Sem mislaila, da sem samo jaz tista, ki imam takšne in drugačne posledice.
Sama ravno tako padam in se dvigam.Sem brez volje in naslednji trenutek sem spet na vrhu.Telesno pa sem tudi na psu.Pojavila se mi je psoriaza-luskavica, ki je načeloma dedna, a v naši družini in sorodstvu je nima nihče, in je posledica dolgotrajnega stresa, ter znak popolnega sesutja imunskega telesa.Preden sem odšla, pa sem bila ravno tako kot ti, nenehno bolana, kar naprej in naprej antibiotiki, angine, hudi prehladi, nenehno smrkanje, ki se je izražala kot alergija, a je bila tudi psihičnega izvora, težave imam z zaprtjem in prebavo, da o vseh ostalih telesnih bolečinah niti ne govorim.Vsekakor je resnično potreben čas, ampak ljudje tega nekako ne razumejo, da nimaš volje za nič, da nimaš moči in prehitro obsodijo, da se smiliš sam sebi, ter ti govorijo, da se moraš vzeti v roke.Ja moraš se, saj smo se že s tem, ko smo odšle, ko smo pokazale, da ne moremo več, da nas tak odnos izčrpava in na nas ne vpliva dobro.Sama sem ostala brez marsikoga zaradi njega, ker se je na vzven prikazoval dober, prijazen, ljubeč in če sem komu samo omenila, da ni vse tako kot je videti, sem dobila pod nos, da takega kot je on v življenju več ne bom srečala.Ostala sem skoraj sama , brez prijateljev, ki vem da to niso, ker so stopili na njegovo stran, mene pa niso niti poslušati želeli.
Danes sem na nek način hvaležna, da jih ni več ob meni, kajti dejansko so s tem pokazali, koliko jim sploh pomenim, da mi v resnici nikoli niso bili prijatelji, ampak ljudje, ki so mi bili zavistni, ker sem živela življenje drugačno od njih.Ker imam svoja moralna načela, ki se jih držim, ker lahko rečem da, da sem poštena, vljudna, vedno pripravljena pomagati in resnicoljubna.Vedno sem povedala kar sem mislila na glas, brez žaljenja drugega, brez poniževanja in to so vrline, na katere sem ponosna. V tem duhu vzgajam tudi otroke.Je pa res, da so te vrline danes popolnoma necenjene, ampak si bolj spoštovan in cenjen, če si lažnivec, hinavec, goljuf, ampak mene od teh vrlin nihče ne premakne, pa četudi me bo življenje zaradi tega teplo, oz. ljudje , se ne dam.Ne potrebujem ljudi ki so pokvarjeni, neiskreni, zavistni…
Ponosna sem danes že lahko to rečem na sebe in svoje otroke, na to kar smo.Boli pa ko pomislim, kako je on naokoli govoril kako smo nemogoči, nevzgojeni, skratka pošasti od ljudi, ampak v resnici je bil to on.
Potreben bo čas, da se počasi sestavim nazaj, da se sestavijo otroci, da si zližemo telesne in psihične težave, ampak vem da nam bo uspelo.Na nek način nam je že.
Torej stopamo ponosno in počasi z visoko dvignjeno glavo še naprej v življenje, saj imamo za kaj.
Če smo preživeli tak odnos, nam bo uspelo se pobrati in živeti naprej , bolje in lepše.Da bi nam le zdravje služilo, da le ne bi huje zboleli, pa bomo zmogli.Vem da bomo.
Nekoč bo vse samo še bled spomin in senca.Mi bomo še vedno to kar smo on pa….kdo si ga vedi, kaj bo, ampak počasi mi postaja vseeno za njega in njegove laži.
Drži se in hvala ti, ker si se javila.
Skupaj zmoremo več , kajne?
LP Gemma
.

…da smo izčrpane in psihično uničene je realno stanje na vse prestano. Sama ko sem pobegnila sem takoj ukrepala. Kot prvo poklicala SOS tel. za žrtve nasilja/bila mesec dni skoraj uro in več vsak dan z njimi na vezi/, se naročila na terapijo, odšla do svoje splošne zdravnice in kontaktirala psihiatra. Vse sem naredila, ker sem vedela, da moram pod nujno poskrbeti za svoje psihično zdravje, da se ne bom čisto do konca izčrpala…….

Gemma kar doživljaš smo doživljale vse. In kot si napisala prihodnost je svetla in lepa in to šteje 🙂

viviana

Bravo Gemma, tako se govori!!! 🙂

Res je, traja in traja in traja tale proces, da se izvlečeš ven in ponovno zadihaš…ampak potem kar naenkrat začudeno ugotoviš, da je svet spet pisan in lep:- . Čeprav je res, da si vmes dostirkat rečeš – kdaj hudiča bo tega že enkrat konec….kaj bo še prišlo…itd. Potem ko pogledaš nazaj vidiš, da te je vse skupaj celo obogatilo in ti dalo neke kvalitete življenja, ki jih drugače sploh ne bi videl ali občutil. Vem, slaba tolažba,. da bo nekoč boljš, kadar se ti zdi, da je sam tema okoli ……:-)

Gemma pojdi v knjižnico, tam je kup knjig na to temo, poišči si kakšnega strokovnjaka ( toplo priporočam) četudi ne bo vrhunski strokovnjak, je dobro, da se o sebi in svojih doživjlanjih pogovarjaš z nekom, ki je nevtralen in ki ti zna kakšno pametno rečt ali pa preusmerit na bolj sončno plat življenja.

Ni ga junaka, ki bi prišel s celo kožo ven iz odnosa, kjer te nekdo dolgo let direkt ali pa posredno zlorablja. Pa četudi zgolj z verbalnimi in čustvenimi zlorabami. Pri nas se mi zdi, da velja, če te en ne maha na polno , potem ti ni nič hudega, v resnici pa so veliko hujše posledice, če te nekdo čustveno izsiljuje in manipulira, če te ves čas verbalno ponižuje…traja dlje časa, da vidiš, da si v riti in še rane, ki jih je treba zacelit so globlje.

Kar pa se prijateljev tiče…včasih je bolje narediti čistko. Da narediš prostor tistim ta pravim.
Ne se dat!
Lep pomladen sončni dan ti želim!
Streetkitty

…in veste punce kaj je najlepše – ko ponovno začutimo radost in veselje ter srečo. Kako mi je lepo, ko grem neobremenjeno na klepet in drink z prijateljicami…….kako mi je lepo, ko pridem v svoj dom, kjer imam zavetje in sem svobodna ter mirna…….kako mi je lepo, ko grem na koncert, ki mi je pri srcu…..kako mi je lepo ko zazvoni telefon in vem, da je na drugi
strani prijazen glas, kako mi je lepo z svojimi najbližjimi-družino……in še in še…..To so popolnoma novi občutki in lepo je živeti in biti to kar si 🙂

…..gemma to je bila življenska izkušnja in glej nanjo kot na izziv, da se nekaj naučiš, se nadgradiš in da postaneš odločna, močna, da znaš jasno postaviti meje, da znaš reči ne…..

…..nisi kriva, da si šla v vezo – saj nisi mogla vedeti kakšen je partner mar ne?

….pomembno je, da si odšla in ne se krivit, da nisi zmogla prej, ker je to razumljivo-začaran krog nasilnega odnosa /o tem sem nekaj pisala – to tematiko boš obravnavala s svojo terapevtko…)

viviana

Viviana, hvala tudi tebi za misli.Utrujenost je resnično prisotna pri vseh, ki si smo živeli v nasilnih odnosih,ki res izčrpajo in spijejo vso energijo.Tudi sama sem si poiskala pomoč ki sem jo dobila tam kjer si mi svetovala, ter naredila še korak naprej, ter si poiskala tudi pomoč psihiatra, na katerega še čakam, saj vidim, da povsem sama ne bom zmogla.Moja težava je v tem, da ne želim obremenjevati drugih ljudi s svojimi problemi, kajti zelo hitro naletim na koga ki mi reče, da se smilim sama sebi, pa ni tako.Ne smilim se sama sebi, ampak samo iščem pomoč, da čim prej prilezem ven, ker imam otroke, za katere moram poskrbeti, pa se ve, tudi za sebe.
Na trenutke se pa res počutim, kot popipsana muha, ampak ne dam se tudi to bo minilo.S pomočjo tega foruma in vas ki ste tu, mi je postalo lažje, dobila sem marsikateri odgovor in vzpodbudo, da bo vse kar doživljam minilo.Jej se tega veselim.In vem, da za nami ni veselica, ampak mi je lažje, ker v tem nisem sama.Veselicaod življenja pa nas še čaka, prav vse. S skupnimi močmi je vse lažje.
Gemma

Bravo Gemma, tako se govori!!! 🙂

Res je, traja in traja in traja tale proces, da se izvlečeš ven in ponovno zadihaš…ampak potem kar naenkrat začudeno ugotoviš, da je svet spet pisan in lep:- . Čeprav je res, da si vmes dostirkat rečeš – kdaj hudiča bo tega že enkrat konec….kaj bo še prišlo…itd. Potem ko pogledaš nazaj vidiš, da te je vse skupaj celo obogatilo in ti dalo neke kvalitete življenja, ki jih drugače sploh ne bi videl ali občutil. Vem, slaba tolažba,. da bo nekoč boljš, kadar se ti zdi, da je sam tema okoli ……:-)

Gemma pojdi v knjižnico, tam je kup knjig na to temo, poišči si kakšnega strokovnjaka ( toplo priporočam) četudi ne bo vrhunski strokovnjak, je dobro, da se o sebi in svojih doživjlanjih pogovarjaš z nekom, ki je nevtralen in ki ti zna kakšno pametno rečt ali pa preusmerit na bolj sončno plat življenja.

Ni ga junaka, ki bi prišel s celo kožo ven iz odnosa, kjer te nekdo dolgo let direkt ali pa posredno zlorablja. Pa četudi zgolj z verbalnimi in čustvenimi zlorabami. Pri nas se mi zdi, da velja, če te en ne maha na polno , potem ti ni nič hudega, v resnici pa so veliko hujše posledice, če te nekdo čustveno izsiljuje in manipulira, če te ves čas verbalno ponižuje…traja dlje časa, da vidiš, da si v riti in še rane, ki jih je treba zacelit so globlje.

Kar pa se prijateljev tiče…včasih je bolje narediti čistko. Da narediš prostor tistim ta pravim.
Ne se dat!
Lep pomladen sončni dan ti želim!
Streetkitty[/quote]

Streetkitty, hvala tudi tebi za tvoje misli in besede.Ja, spoznavam, da vse doživljamo enako.Se pa podpišem pod tvoj stavek, da je psihično nasilje dosti huje, kot pa fizično, ter da je potrebno dosti daljše okrevanje, kot pri telesnem nasilju.Da ne bo pomote, vso nasilje je hudo za vsakega, sploh za tistega ki doživlja, pa ni važno kakšno je, razlika je da se psihično nasilje ne vidi, posledice pa se pokažejo čez čas .Ja žal je res danes tako, da če se ti vidi, da si poškodovan imaš kaj pokazati, pa vendarle vam lahko povem, da so ljudje , ki delajo z žrtvami nasilja danes zelo dobro podkovani v smislu razumevanja psihičnega in čustvenega nasilja, ki je na telesu očem nevidno.Včasih ni bilo tako, danes, pa sem resnično hvaležna, da se je tudi pri nas začelo premikati v to smer, da se izobražujejo vsi organi in institucije, ki imajo opravka s ljudmi, ki so doživljali nasilje, pa četudi se to na ven ne vidi.
Veselim se dne, ki bodo s časom postali vse lepši, veselim se dni, ko bom spet videla svet tak kot v resnici je lep in čudovit.Za vsak dan posebej sem hvaležna.
Čez čas bom valežna tudi za to izkušnjo, ki me je spremenila zagotovo.Vem, da nisem več tisto kar sem bila, ampak postajam vsak dan boljša in rane, ki se ne vidijo se počasi celijo.Lepo in prijetno je , ko imaš podporo.Tudi tebi sem hvaležna za vse tople misli in besede, spodbude.
Čistka ljudi ki v mojem življenju nimajo kaj iskati, pa se bo verjetno še nadaljevala.Za te ki jih ni več ob meni, pa sem hvaležna , da jih več ni, kajti taki ljudje ob meni nimajo kaj iskati, sem hvaležna da sem spoznala njihov pravi obraz, pa četudi je bila težka in neprijetna pola.Kaj pa se nisem prej poslušala.Vem pa, da bodo sčasoma prišli novi.Tudi vi ste, pa četudi virtualno, ampak sem vesela ker ste.
O ne kar tako pa se ne bom vdala, to pa res ne.
Hvala za prijetne misli, ter prijeten večer ti želim.

Lepo bodi.
Hvala ker smo se našli.
Gemma

Draga Gemma !

Zelo dobro poznam ta občutek izžetosti, suhe duše, praznine, nezmožnosti razmišljanja,…Takšni ljudje, kot je tvoj mož so na tem svetu samo zato, da lahko pomagajo jutru, da se prelevi v dan in mraku, da se prelevi v noč. Vsak trenutek, slehernega dne preživijo z eno samo veliko željo, da poteptajo vse lepo v partnerju. Željo, po mirnosti, skladnosti, obojestranskem spoštovanju,… razumejo, kot napad na njih, njihovo osebnost, imig, moškost.Češ, kaj boš ti meni pravila kaj je prav jaz sem tukaj , da o tem odločam. Včasih tega ne povedo na glas, se zadržijo. Te njihove misli spoznamo kasneje. Mnogo kasneje ! Takrat smo ponavadi že tako uničene, da se niti ne spominjamo več, prav, kako je bilo. Verjetno tako kot on reče. In življenje gre naprej. Padci in vsponi. Ves čas razmišljamo, da se bodo nekoč vendarle spremenili in v trenutku, ko imaš že skoraj vse , da bi lahko zaživel, doživiš krah duše in telesa. Oni pa so neutrujeni, spočiti, polni energije, odločajo sami o vajinem skupnem premoženju.Pogosto poskrbijo in vas naredijo opravilno nesposobne.Vas razvrednotijo. Saj ste / si nevarna za družino, nesposobna. Po možnosti ga veselo zapravljajo in me smo nemočne, saj nimamo vpisanega lasništva / solasništva.Seveda, prej pa poskrbijo, da okolico obrnejo proti nam, in zapravljanje pripišejo nam, ki smo vse ostvarile, češ, saj oni nebi, pa drugače ne gre. V družbi se prav opazi njihov nemir, želja po nadvladi situacije, strah, da bomo kaj rekle,naredile, kaj bi lahko poteptalo njihovo sliko, ki jo ostvarjajo za našim hrbtom.. Obnašajo se, kot leseni sodi : če so prazni in brez tekočine , so neuporabni, razpokajo in nezadržujejo več tekočine. Torej, potrebujejo zaničevanja in teptanja, najpogosteje, žena, da opstanejo, drugače so neuporabni.Od tod tudi želja in potreba po kričanju, izsiljevanju in še marsičem, kar moramo biti priče. Včasih je težko narediti konec, predvsem mislim na to, da smo pustile pol svojega življenja v ostvarjanju doma in družine , gradnjo hiš, energije, brezposelnost, finančna odvisnost od njih,,..Pogosto odhod od takšne osebe, pomeni za nas ženske- skoraj brezdomstvo. S svojo spretno igro in manipuliranjem spravijo vse na kolena, da jih pomilujejo jim verjamejo in jim privoščijo večji del skupnega premoženja.Alkohol uporabljajo kot pomočnika pri pripovedovanju svoje resnice. Pogosto se dogaja, da se opijejo, ampak ne tako zelo, da ne bi vedeli kaj delajo,govorijo. Za njih je to samo igra, manipuliranje s poslušalci. In ker je v vinu resnica, ljudje pogosto nasedajo njihovim lažem. Poznam kar nekaj takšnih primerov, da so partnerke, po dolgih letih garanja odnesle iz zakona-veze samo nekaj svojih osebnih stvari, vse drugo je bila last trpečega nesrečnega reveža.Pogosto se že na začetku potrudijo, da so izključno lastniki vsega premoženja le oni. Za te zahrbtne poteze se odločajo, ravno zato, ker že na začetku vajine veze načrtuje vaš konec. Če pa že pride do konca, in ko, oni z nami imajo malo za deliti, saj je vse pisano na njihovo ime. Uporabljajo razne finte, kot so; sedaj trenutno nimava dovolj denarja, porabiva ga za to ali ono, kasneje bova uredila prepis, moji starši tega ne dovolijo, itd, itd, …Torej za konec še popolno uničenje ženske, matere, partnerke, tudi materijalno in ne samo psihično.. Takšne veze po navadi ne trajajo kratek čas, vsako toliko časa se potuhnejo, da se še kaj ostvari, naredi za njihovo prihodnost.Malo se še poigravajo z našimi čustvi. Ob tem ne smemo pozabiti, da so prav predtkani, zelo malo časa namenijo fizičnemu delu okoli doma in v njem, za družino, otroke.Večino dela opravi partnerka ali kdo od družine, oni najmanj.Nesmemo pozabiti, da vse delo ,ki ga opravimo ni vredno popolnoma nič,on ga ne ceni. Po njegovih razmišljanjih je to normalno, to je naša dolžnost. .Strinjam se s tistim, ki trdijo, da potrebujemo res dobre prijatelje, da se zdvignemo in gremo naprej. Pogosto se tudi dogaja, da takšne osebe poskrbijo, da nas zapustijo še najbolj vstrajni. Pogosto ostanemo brez vseh. Nihče se več ne zmeni za nas. Postanemo razvaline in kot takšne, na nek način sramota za naše otroke, sorodnike,…. Poskrbijo tudi o tem, da nas okolica spozna kot histerične monstrume njih pa kot žrtve našega,bolanega, histeričnega življenja.Vse imajo popredalčkano, saj vso svojo energijo usmerjajo izključno na načrtovanje in svoj zagovor, igranje dobrih mož in očetov,…manipuliranje z okolico, sorodniki, otroci, prijatelji.Z njegovimi prijatelji, ki so edini , tudi tvoji, se ne moreš pogovarjati o njem, saj on izbira za družbo samo takšne, ki bi naredili zanj vse. Prav vse, še pomagali bi mu , da vas vrže iz vašega doma. Po drugi strani pa so to ljudje, ki v službah ne iščejo pretirane pozornosti.V službi so velikodušni, vedno pripravljeni pomagati, saj jim je zelo pomembno, da lepo mislijo in govorijo o njem. Kadar poslušaš njihove sodelavce, kako zelo je dober, velikodušen, vedno pripravljen na pomoč, ne moreš verjet svojim ušesom, da govorijo o tvojem partnerju. Poskrbijo, da se razve kako zelo trpijo, ker imajo tako neodgovorne in v glavi premaknjene patrnerke, iščejo usmiljenje, pogosto jim pred drugimi, ko igrajo gre na jok, se jim brada trese, in podobno. Skratka, igralci, da jih ne dobiš zlahka. Vsaki vlogi se hitro prilagodijo, seveda, če se vloga vrti okoli njihovega trpljenja, nesreči, itd, itd, …Skratka, vloga jim mora biti pisana na kožo. Oni so reveži, pa saj je res , da nekaj že delate in naredite, samo, to bi lahko naredili tudi drugi, ni trba izigravati utrujeno in uničeno mamo in partnerko. Oni potrebujejo tudi vsakodnevno ( skoraj ) spolno sproščanje.Za to pa potrebujejo žensko v pravem smislu in ne zavaljeno kravo ki, samo drži noge narazen. Vse v njih živi za njihove bolane igrice. Pravijo, da so to ljudje, ki živijo zelo dolgo in preden grejo s tega sveta, poskrbijo, da vničijo, dve generaciji, svoje družine.Pogosto se tudi dogaja, da premoženje, ki sta ga skupaj ostvarila z nevpisano partnerko, prepišejo, ( seveda, to velja po njihovi smrti ) za njenim hrbtom, na Občino, kakšnega njegovega sorodnika,… in tako poskrbijo, da v primeru njegove smrti, pred tabo, imaš še eno veliko sr…. .Skratka, grozljivka, hujša, kot v najhujših grozljivkah. Z leti na žalost postajajo vse bolj napeti, napadalni,…Nenehno so pripravljeni na napad, nadzor, sumničenja, preganjanja demonov,…Potrebujejo to, tako kot prazen mehur zjutraj, ko se zbudimo. S temi svojimi dejanji, obnašanjem, nas izčrpavajo psihično in fizično. Saj nihče ne verjame, da, tako dober mož in prijatelj lahko povzroča psihično napetost v nas, to je možno samo če je res tako kot trdi on, da smo histerične in neotesane, nevredne življenja.Iskreno, tudi ne govorimo veliko o tem, ker nas je sram, strah, da ne bomo razumljene, ..Tudi, če pride , do verbalnega napada v družbi z njegove strani, mi doživimo popolno razočaranje. Nihče, prav nihče, ni na naši strani. Vsi imajo kup izgovorov, zagovorov, zakaj in kako, Takrat spoznamo, kaj in kje smo. Po njegovem, neprenesemo nikogar, ki misli drugače kot mi. Po navadi se obrnemo in ugotovimo, da smo same, obkrožajo nas samo in izključno njegovi sorodniki in prijatelji. Za vse naše pa je poskrbel. Mogoče bo nehče rekel, saj ti/ vam, je prav, zakaj ste/si pa to dovolila /e !? Ni on tisti, ki ti/ vam, je odgnal prijatelje, sama si/ste si jih,…To lahko trdijo le ljudje, ki niso bili v krempljih oseb z MOM.Da živiš poleg takšne osebe spoznaš, ko nimaš več volje do življenja, ko začneš razmišljati, da nekaj je prav hudo narobe, da iščeš pomoč,… Priznam, da tudi sama pogosto razmišljam o samomoru, mi je rekla ena sotrpinka. Nikoli tega nisem povedala nikomur na glas, le sama premišljujem o tem. V tem primeru pa on že ima pripravljen scenarij. Poglejte , otroci, sedaj vidite s kom sem jaz živel in trpel !? Ste sedaj spoznali, kaj je to za pošast !?Vse kar sem naredil v življenju, je bilo, da bi lahko bili srečni. Sedaj pa nam je priredila takšno sramoto. Zaznamovala vas je za celo življenje, in še več bla, bla, bla,……O fizičnem mučenju in izživljanju , niti besede. Pa saj on ja ve kaj je prav . Vsi ga doživljajo kot dobrega in uspešnega , le s to smolo, da ima takšno podlo partnerko. Verjetno je tega še veliko, sam Bog ve. Hotela sem ti napisati, da nisi sama, veliko nas še je. Vso srečo v premikih na bolje ti želim! Lp !

Draga zagemma

Prisrčna hvala za ta res super in kako resničen zapis.

In lepo, lepo te pozdravljam viviana

Da, tako je kot je napisano zgoraj. Sam nima nobenih resnicnih prijateljev, pa tudi partnerka jih ne sme imeti.
Meni je odgnal vse sorodnike in prijateljice, sinova pa je ves cas scuval proti meni. Jaz bom
posledice njegove motenosti cutila do smrti, saj sta odrasla sinova vedno bolj podobna njemu.
Vsa leta me je financno izcrpaval, tako da sem odsla le z najnujnejsimi stvarmi. Dolga leta sem
bila v globoki depresiji, nemocna, brezvoljna in strasno prizadeta, saj sem se maksimalno razdajala za druzino, tako da sem pozabila nase. In se kako drzi, da taki ljudje unicijo dva
rodova.

Gemma, viviana, pis in vse ostale ki ste odšle vsekakor ste super punce, ki ste pokazale super zgled za vse, predvsem pa za otroke.
tako bi morala vsaka čimprej. pa žal odlašajo, da se naredi škoda vsem.

Draga Zagemma, hvala ker si se oglasila.
Kot da bi sama pisala, pa nisem, ampak si napisala ti.
Ne bi mogla bolje opisati osebe z MOM, kot si jo.Česa vsega so sposobni.Ne moreš verjeti.Koliko življenj uničijo, brez kakršnekoli empatije do drugega, važno jim je le to, da ne umažejo svojega imena, da so v očeh drugih oh in sploh, doma pa tirani, da jim ni para.Ljudje pa , ki jim verjamejo, nimam besed.Sem se dolgo spraševala, kako mu lahko verjamejo, danes se ne sprašujem več, ker nima smisla.Edino, kar si včasih zamislim, je to, da pomislim, da da pa vse te osebe, ki jim za sveto verjamejo, da naj jim enkrat rečejo ne, naj se ne strinjajo z njim, pa bodo tudi njim, kaj hitro pokazali svoj pravi obraz.
Niso vredni ne on, ne vsi tisti, ki nam ne verjamejo, ki nam niso, ki so nam obrnili hrbet in zarili nož v njega po krivici, da niso vredni trenutka, da o njih razmišljamo, ne glede na to, kako nas vse to boli.Življenje ima svoja pravila in jaz še vedno upam, da ne pravi zastonj pregovor, da ima palica dva konca, ter da ko tepe, tepe na oba konca.Pa ne mislim s tem nič slabega, zgolj na življenje.Kapo dol vsem tistim, ki spoznajo, da imajo to motnjo in se želijo spremeniti, si želijo iz tega ven, za vse ostale, pa nimam ravno lepih besed.
Hvala ker si se oglasila.
Lepo bodi in oglasi se še kaj.
LP Gemma

Pis, tudi sama sem ostala brez prijateljev, sama samcata, ampak danes sem za to hvaležna, kajti taki ljudje v mojem življenju nimajo kaj iskati.Ljudje, ki jim ni pomembno moje mnenje, moj pogled, moje doživljanje, niso vredni, da so v mojem življenju.Hvaležna sem za ta forum in z hvaležnostjo bom sprejela nove ljudi v svoje življenje, ko bo prišel čas za to.
Tudi sama se počutim tako kot se ti, ampak danes vem, da je izhod iz tega, da ne bomo več iste kot smo bile, da stremimo za boljši jutri, da se borimo, oni pa bodo čez leta še vedno to kar so.Dvomim da so srečni, četudi na ven kažejo drugače.Da pa nas blatijo, naj nas, ampak me smo tiste, ki bomo dovolile da nam to pride do živega, ali pa ne bomo.Ne daj se, tudi ti si močna, uspelo ti bo.Otroka, ja posledice so, ampak potrebno se je soočiti z njimi in jih odpravljati.To je ravno tako kot pri kakšni naravni katastrofi, ko se vse uniči, ampak čez čas, se vse postavi na novo, drugače in se ve bolje.Edino, kar mene zanima je, koliko smo po vsem doživetem še sposobne kogarkoli spustiti v svoje življenje.
Drži se .
LP Gemma

Draga Gemma, Pis, Vivana , in ostale sončnice !
Hvala , za prebrani post in odgovore, spodbudne besede in prijateljstvo ,čeprav na daljavo, dobro dene. Vsem pošiljam pozdravček !

Gemma hvala za odgovor in podporo. Resnicno sem vesela, da se je odprl ta forum in da je
ta motnja dobila ime. Meni je bila najvecja muka nekomu dopovedat, kaj vse se mi v zakonu
dogaja, saj je bilo toliko razlicnih stvari, da sem na koncu sama izpadla motena. To lahko
razume samo nekdo, ki je ves ta pekel dozivel.

Pis, zagema, tudi vama hvala.Tudi jaz sem vesela.
Vesela sem, ker je ta forum.
Vesela sem ker moja vprašanja dobivajo odgovore in ne tavam več v temi.
Vesela sem, da smo se našli tu, virtualno, kjer lahko napišemo svoja doživetja o katerih večinoma nismo govorile, ker nas je bilo sram, ker nas je bilo strah, ali iz kateregakoli drugega razloga že.
Dejstvo je, da smo zgolj svojci oseb, ki naj bi po opisani simptomatiki in primerih imeli osebnostno motnjo.
Vesela sem, ker končno lahko počasi dan za dnem, stopam novemu življenju nasproti.
Vesela sem, da lahko delim vse doživeto z ljudmi ki razumejo.
Hvala vsem.
Držite se.
Vsak dan je nova priložnost za nov način razmišljanja in drugačen način življenja.
Gemma

Tudi jaz imam v družini osebo z MOM. Pa ne moža, ampak njegovo sestro. Zaradi njenih manipulacij, laži, kako smo vse vsi drugi krivi, kako njej uničujemo življenje itd. je prišlo po več letih, tako daleč da se ne moremo gledati. Po neštetih poizkusih da bi se s tako osebo pogovoril, ni šlo, pa ni šlo. Ta oseba živi v preteklosti, govori stvari, ki se niso sploh zgodile. Cela družina zaradi tega trpi. Mož in druga sestra zaradi tega nimajo stikov z njo. Hudo mi je za starše, ki živijo s hčerjo, ker jih vsakodnevno izsiljuje, tudi tepe, krivi so pa oni, ker jo po njenem mnenju v to prisilijo z svojim obnašanjem. Pravi ona.
Sama lahko povem, da so me zadeve tudi psihično precej izčrpale, pravtako moža, ampak ker sva si nenehno stala ob strani je šlo. Čeprav si včasih ne bi mislila, vem danes da lahko težave z bližnjim družinskim članom tudi kar precej načnejo tvojo psiho.

Zanima, me če ima kdo podobne izkušnje ( da je drug družinski član tisti z MOM , vaš brat ali sestra ) in kako ste se soočali s temi težvami? Kako ste vi in vaš mož oz žena in drugi bližnji te težave premagovali? Ste prekinili stike tako kot sva midva z možem? Ali se še vedno ukvarjate s to osebo? Pomagate na kak način staršem?

Lp
PikaPak

Spoštovana Gemma,

prosim pišite mi na moj meil:
[email protected]
tudi jaz imam iste tezave v partnerski zvezi , moz je taksen .prosim ,hvalezna bom ce se mi oglasite:)

PikaPak,
lepo pozdravljena.
Kako lahko pomagaš žal ne vem.Zaenkrat so te stvari še tako zelo na začetku, da vsi še tipamo-jo v tej smeri, tako da je težko govoriti kako pomagati.
Postaviti meje, bi predlagala Gitta, pa tudi dr. Dernovškova.
Najbolje je dejansko prekiniti vse stike, saj so take osebe, sploh če so narcistične po vrhu sposobne marsičesa nepredstavljivega.
One v prvi vrsti NIKOLI niso nič krive, ampak so krivi vsi drugi.Za vas je najbolje, da kot prvo ne jemljete krivde na sebe.Kriva je samo ona.Razumem, da se vam smilijo starši, ampak kaj pa lahko naredite??
Kako bi jim lahko pomagali, če sami ne vidijo problema, ali se ga ne zavedajo, ali ga niso sposobni uvideti, ali so enostavno navajeni živeti s tem, kar je pa sila naporno in neprijetno.
Težko je pomagati nekomu, ki iz kakršnih koli razlogov zavrača pomoč.
Vi, pa če se vam zdi, da je najboljši umik, to tudi storite.
Pred kratkim sem gledala na tv nanizanko, v kateri je bila udeležena oseba, ki je bila močno narcistična.Ubil je terapevtko na koncu, ker mu ni pomagala PREC IN TAKOJ, ko je on to želel.
Take osebe so sposobne marsičesa.Previdnost je še kako zelo potrebna.Spuščati se z takimi osebami, v kakršnokoli debato , je nesmiselno in jalovo početje, ki ne obrodi sadov.
Poslušajte sebe in našli boste odgovor.Zavedam pa se, da je težko prekiniti vse odnose, ko ste družinsko povezani.
V mislih, pa kljub vsemu imejte misel, da so te osebe sposobne pokazati pravi obraz samo bližnjim osebam, za ostale pa imajo angelski obraz in podobo enkratnega človeka.

Upam, da vam bo kdo lahko pomagal s kakšnim bolj konkretnim nasvetom.
prijeten dan.
Gemma