Tole pišem bolj za samo sebe, ker sem bila do danes tako nevedna. Na forumu sem že precej časa, vendar je danes prvič, da sem se odločila prebrati teme o neplodnosti. Sama namreč nisem neplodna, obratno, pred kratkim sem zanosila po “nesreči”. Ni bilo planirano, saj sem se na sveže zaposlila in sem imela v načrtu vse drugo, samo otroka ne. Koliko sem se jaz presekirala. Predvsem mi ni šlo v glavo, zakaj se to ravno meni dogaja in prav v tem trenutku. Saj sem imela v načrtu tudi otroka slej kot prej, vendar šele čez tri štiri leta, ko bom imela trdne korenine v službi in bova z partnerjem izživela svojo mladost (no ja, imava jih že 27).
Danes, kot sem že povedala, pa sem naletela na ta forum. In hvala bogu da sem, da so se mi odprle oči. Koliko žalostnih usod – moja ni nič žalostna, sama sem ena velika žalost v svoji ignoranci. Sram me je! Otrok je največji čudež življenja in sedaj to vem. Briga me za službo: šef je tak cepec pa naj me odpusti, če hoče. Partner bo pa tudi sprejel mojo odločitev obdržati otroka, sicer pa naj gre. Končno skozi okno tudi jaz vidim sonce!
Oprostite, če sem vrinila svoje misli med vas. Upam, da ne bo nihče užaljen. Želim vam le vse najboljše. Naj se tudi vam utrne zvezdica!

Tudi sama sem prej na vso moč pazila, da le ne bi zanosila, pa delala teste v strahu, da sem noseča. Zakaj – tako kot si napisala, je treba se malo izživet, pa faks končat, pa službo dobit, pa potem ne moreš takoj, ker bo šefa kap…. Ja, zdaj ko po več kot dveh letih neuspeha gledam nazaj se tudi sama sebi zdim neumna ali pa ignorantska. Vse druge stvari v življenju sem postavila pred odločitvijo za otroka… Če bi lahko, bi spremenila, pa ne gre.

Hotela sem ti samo reči, da lepo, da si se oglasila tudi tukaj, ne se preveč sama nad sabo kregat, tudi me pred temi težavami nismo bile nič bolj pametne…

Če sem te prav razumela boš otroka sedaj obdržala?

LP, Andreja

Verjetno je res tisto ko rečejo, da ne znaš cenit tega kar imaš. Naj te ne bo sram svojih misli. Edina sreča je,da si videla naš forum in videla koliko dejansko nas je tukaj z problemi, ki tebi niso razumljivi. Koliko žalostnih obrazov, koliko želja in kako bi bile me srečne če bi se nam zgodilo kot tebi. Samo takrat verjetno ne bi znale tako ceniti življenja in biti tako potrpežljive. Zate le veselo naprej in pobožaj pikico še za nas.
Eva

Hvala za prijazne besede. Človek res ne ceni tistega, kar mu je samoumevno dano. Sama bi morala to najboj vedeti, saj sem bila kot otrok hudo bolna in veliko po bolnišnicah. Spomnim se, da sem nekoč v bolnici sedela na mizi ob oknu in gledala ljudi na cesti. Takrat je bila moja največja želja, da bi bila na njihovem mestu jaz: zdrava in brezskrbna. In odločila sem se, da bom cenila vsak trenutek mojega življenja. A kaj, ko odrasteš pozabiš na vse obljube in želje iz mladosti. Mislim, da me je usoda tokrat sama opomnila, kako mi je bilo nekoč življenje pomembno – in kako je sedaj pomembno življenje mojega otročička.

Hvala!!!

Tudi moj mali me je presenetil “po nesreci”. Bila sem ravno v odpovednem roku in cez par mesecev bi morala nastopiti novo, zahtevno sluzbo, ki sem se je veselila. S partnerjem sva bila v precej frishi zvezi, stanovanjskega problema nisem imela resenega.

Prvi hip, ko sem videla dve crtici, sem pomislila: ne, ne zdaj. Ampak potem sem se zavedela, da sluzba, stanovanje, … v resnici ni najvaznejsa stvar na svetu.

Saj, otroku moras nuditi spodobne zivljenske pogoje. Ampak ni se podrl svet, ker sem morala prodati svoje stanovanje (bilo je zelo vlazno in ne dovolj svetlo, zato niti pod razno ni bilo primerno za otroka) in ker tisto, kar sem dobila, ni bilo dovolj za nakup spodobnega stanovanjca, sem pac bila nekaj casa podnajemnik.

Sla sem nazaj v staro sluzbo (umaknila odpoved) in ko so izvedeli, da sem noseca, so preklicali predlog za moje napredovanje. Debili. Pa sem po porodniski sla v novo sluzbo, tja, kamor sem nameravala ze pred “presenecenjem” in niso delali nobene panike zaradi majhnega otroka in tudi, ce bi se enkrat zanosila, bi ti sprejeli z razumevanjem.

Ves, hocem reci, ce je sluzba prava, bo tako vse v redu. Drugace pa tako ni dobro, da ostanes tam. In enako velja za partnerja. Ce te ima rad, bo sprejel tvojo odlocitev. Moj je ni in je sel. Ne bom rekla, da mi je bilo to lahko sprejeti, ampak to je pomenilo, da me nima rad v resnici in potem je bolje, da je kar takoj sel kot da bi z njim zapravila nekaj let.

Naj ti ne bo zal. In veseli se novega bitjeca. To je najvecja sreca na tem svetu!!

…

Tudi sama sem bila v podobni situaciji pred letom dni. Naenkrat dve črtici in potem panika – ne še zdaj… Pa sva s partnerjem nekako le sprejela to kar nam ja bilo dano in danes sva srečna starša šestmesečnega fantka.
Veseli se malega bitja, ki raste v tebi. Včasih mi je kariera pomenila vse, sedaj pa je moj sin tisti v katerem vidim prihodnost.

Veliko sreče!

Punca, čestitam za pravilno odločitev. Sama sem zanosila pri enaintridesetih, en mesec po stečaju podjetja, kjer sem bila zaposlena, na partnerja nisem mogla računati. Podnajemnica, prijavljena na zavodu za zaposlovanje… Po čudnem naključju sem v tretjem mesecu nosečnosti dobila službo za določen čas, kjer so mi res šli zelo na roko. In sem po težki rizični nosečnosti rodila najlepšo punčko na svetu. Danes ima 11 let, še vedno sva podnajmenici in ni izgledov, da bi se kaj spremenilo. K sreči imam dobro službo, moj deklič pa je v moje življenje prinesel toliko radosti, da se ne da opisati. Na začetku pa je izgledalo vse tako črno. Boš videla, ko se boš svojega otroka prvič dotaknila… ne, tega ne boš pozabila nikoli.
Nikoli ne obupaj, ker slutim, da boš krasna mati svojemu otroku. In četudi boš kdaj majčkeno podvomila… se spomni svoje samote v bolnišnici, ko si bila majhna. In svojemu otročku boš še z večjim poletom nudila toplino in srečo.
Vse lepo v življenju ti /vama/ želim!Skesana je pisal/pisala:
>
> Hvala za prijazne besede. Človek res ne ceni tistega, kar mu
> je samoumevno dano. Sama bi morala to najboj vedeti, saj sem
> bila kot otrok hudo bolna in veliko po bolnišnicah. Spomnim
> se, da sem nekoč v bolnici sedela na mizi ob oknu in gledala
> ljudi na cesti. Takrat je bila moja največja želja, da bi
> bila na njihovem mestu jaz: zdrava in brezskrbna. In odločila
> sem se, da bom cenila vsak trenutek mojega življenja. A kaj,
> ko odrasteš pozabiš na vse obljube in želje iz mladosti.
> Mislim, da me je usoda tokrat sama opomnila, kako mi je bilo
> nekoč življenje pomembno – in kako je sedaj pomembno
> življenje mojega otročička.
>
> Hvala!!!