Kako izboljšati odnos s partnerjem?
Stara sem 28 let, s partnerjem sva poročena tri leta in pol, imava hšerko staro 3 leta. Sprva je bil najin odnos idealen, mož je bil zelo pozoren do mene, rad mi je pomagal pri raznoraznih opravilih. Pred dobrim letom pa je odprl privat firmo in tu so se začele težave. Ni več časa za otroka, za ženo, le posel je najpomembnejši. Ko mu omenim, da se nama premalo posveča, mi reče, da bom kako leto, dve že potrpela, da bo več denarja, pol pa mu ne bo več treba tolko delat.
Zadnjih par mesecev pa je najhuje. Enostavno ne najdeva več skupnega jezika, skregava se za vsako malenkost. ko mu omenim, da imava težave, vso krivdo zvali name, češ da mu samo težim. Res si želim, da bi nama uspelo rešiti težave, kajti ljubezen še vedno obstaja, sam se je mal potuhnala in nekako jo je potrebno prebuditi. Jaz sem zelo čustvena oseba in mi zelo primanjkuje moževa pozornost, nežnost. Res je kar pravijo, ne glede na to, kako močna je ljubezen, med se s časom poliže.
Živjo!
Mogoče pa tvoj partner misli, da se na tak način zelo trudi in tako skrbi za za svojo družino- da bi ti nudil lahko vse (to si predstavlja). Tako lahko čisto nehote pride do nepotrebnih konfliktov. Poizkusi z druge strani – pogovor ob svečkah in vinu- sproščeno vzdušje, povej mu kako ceniš, da se trudi za vaju z majčkeno in da razumeš, da je njegovo delo pomembno in da se trudi na tak način. AMPAK! Lepo počasi mu povej, da pa ti pogrešaš njegovo družbo, čas, pozornosti in da hkrati želiš, da bi bili kot družina bolj povezani. JASNO mu povej kaj pričakuješ in kaj si želiš. Zagotovo (če je okej in razumevajoč) bosta našla rešitev. JE pa trdo delo- mogoče bo dva tedna okej, pa bo potem spet padel v delo. Potem je verjetno treba poskusiti znova. Potem pa se vprašaj, ali mu pomeni delo le beg od težav doma, je jezikav, zadirčen, jezen na nekaj. Potem očitno ni ravno zadovoljen sam s seboj in ga nekaj moti (pri njemu!!!! pa ne zna rešit ali pri vaju pa ne zna rešit) Potem pa čim več pogovora (nekateri bi rekli k svetovalcu). Veliko izvira iz preteklosti (razmišljaj o svoji- zakaj raegiraš tako, razmišljaj o njegovi- zakaj dela tako).
O tem, da se moški na tak način trudijo za družino piše v vsaki knjigi, pozabljamo pa na to, da se odnosi zaradi nezadovoljstva z dejanji ali obnašanjem drugega in ker si premalokrat povemo kaj si mislimo iz oči v oči (ker ne bi radi nekoga prizdaeli, ali mu puščamo da hodi po nas in se podrejamo) , ohladijo in da se oddaljimo od drugega.
Treba bo začeti delat na odnosu!
S pogovorom bosta vse rešila, bodi vztrajna in skušaj s pogovorom rešiti zgodbo. žal moramo ženske prepogosto prevzeti to vlogo “reševalca” težav, a ne reševat njega ali njegovih težav ti, le pogovarjajta se o tem. Rešitve pridejo s časom. Spremeniš lahko le sebe, svoj odnos do nečesa, drugega nikoli, če se sam ni pripravljen nadgraditi.
a- pogovor sama s seboj- kaj si želim, kaj čutim in kaj bi rada od naju
b- pogovor z njim, ko mu to poveš (tudi kaj spoštuješ pri nejmu in kaj se ti ne zdi primerno za vaju, ne zanj! )
c) pustiš, da razmisli kaj on čuti, si želi….
d) naj pove kaj misli, da bi moral narediti sam, ti , vidva skupaj
e) kakšne rešitve in komprosime skleneta
Vse je v naših predstavah o tem, kaj naj bi nekdo bil in kakšen je. Pozabimo pa si te predstave deliti – presečna množica predstav, če o pričakovanjih in predstavah govoriš pa je lahko šele temelj debat in kompromisov med dvema. ČE je presečna množiča predstav o ljubezni manjša, manj sta partenrja komaptibilna- postane pa lahko večja če o predtsavah govorita odkrito- ker potem predstave postanejo ubesedene, prej pa so iluzije. Ali pač manjša, ko se zrelo lahko odločita, da pač ne gre.
Kot veš pa se (tudi meni) vedno zgodi to, da sklepamo kaj je nekdo z nekim dejanjem hotel sporočiti, povedati. In filozofiramo ter analiziramo oh in splohg. A ni laže ga kar vprašat, če nam ni jasno, kaj misli in želi povedati z nekim dejanjem, ker ga pač mi dešifriramo drugače. Komunikacijski šum pač, ki ga reši le POGOVOR !
Ahhh…filozofiram…tako pač razmišljam jaz o tem po nekaj prebranih buklah- itak ni to na mojemu zelniku zraslo, je pa del spoznavanja sebe.
lepo nedeljo!
rozica
sanchi, to si pa tako napisala, da bi se jaz lahko samo podpisala spodaj, saj sem v isti situaciji oz. še slabši, ker se ti njegovi 2 leti vlečeta že 4 leto in imava 3 otroke.
Na slabšem sem tudi zato, ker sem se nehala truditi in sem začela fantazirati o drugihmoških, pa čeprav imam svojega moža še vedno rada.
Našla sem se v začaranem krogu iz katerega ne vidim ven.
Če boš našla rešitev mi jo prosim sporoči.
Lp Pa veliko sreče!
Draga pi3!
Žalostno je, da je vedno več moških, ki so zelo zaposleni in vedno več osamljenih mamic oz. žensk. Rada bi ti povedala, da sem upoštevala nasvet, ki mi ga je poslala rozica2. Z možem sva se resno pogovorila o najinem odnosu in oba sva prišla do zaključka, da se še vedno ljubiva. Teh zadnjih par dni se je stanje vidno izboljšalo. Mož pride domov že okrog petih, tako da ostane še vedno dovolj časa za naju s tamalo. Včeraj je šel celo v vrtec po njo. Vsak večer, ko gre tamala spat, si vzameva čas drug za drugega, se pogovarjava, skratka druživa se. Sej verjetno je, da ta sreče ne bo dolgo trajala, ampak uživajmo dokler traja.
Ko sem se sprehajala po forumih, pa sem zasledila še en nasvet, ki ti ga pošiljam. Morda pa najdeš kakšno rešitev. Čeprav rešitev ni v branju člankov (ki jih tako sam me beremo), ampak v POGOVORU. Osredotočita se na vajino prijateljstvo, saj ste sami zapisali da ga imate radi, skupaj preglejta vajine albume, obudita spomine na romantično zaljubljenost in si samo dovolita da vajin odnos preraste težke stari. Priznajta si napake, govorita o tem kako različno doživljata stvari. Sedaj je ravno tisto, kar vaju je pripeljalo skupaj postalo zanemarjeno. Če se drug ob drugem dobro počutita si bosta želela medsebojne bližine in to pomeni tudi zvestobe. Zavrtita uro nazaj, kaj sta nekoč rada delala skupaj, kdaj sta se srečala ob kosilu ali večerji, šla skupaj na sprehod in kasneje na kavo?… Vzemita si čas in samo vztrajajta ker s kritiko ne bosta mogla spremeniti ničesar. Pohvalita drug drugega, napore vsakega izmed vaju, da boste zmogli dati tisto kar oba potrebujeta za zdrav odnos.
Oglasi se še kaj, prav rada bi še poklepetala s tabo!
Odtujenost zaradi služb in poslov, zaslužka…je pravi bum v današnji družbi. Vsaka družina z uspešnim očetom(v poslu) se srečuje s temi problemi.
Ta problem se pa ne reši s kako čarobno besedo, dejanjem, svečkami in zapeljevanjem ….ampak z pogovorom. Iskreno povedati partnerju, da ga razumemo, da dela za družino, da bi vsi bolje živeli, vendar…ali ni mogoče pozabil na tisto glavno, zaradi česar ste skupaj….ljubezen, pozornost…
Ko bomo ženske zmogle iskreno povedati možu, kaj nam manjka, kaj čutimo…tudi to, da potem ko smo v krizi začnemo fantazirati o drugih moških…hitro se najde kak prijazen sodelavec, pozoren znanec ali neznanec, ki tako osamljeno žensko pridobi s tem, ko se z njo….POGOVARJA, ker si vzame čas….in če namignemo možu to, pa če ima mož kaj želje, po rešitvi te odtujenosti….se lahko oba potrudita in to skupaj rešita. On se bo potrudil s tem, da bi več z družino, ona s tem, da ga bo skušala podpirati pri njegovem poslu, razumeti in ga brez očitkov opozarjati na tisto, zaradi česar sta skupaj…
Mislim, da se med ne poliže…..ampak se samo skrije…in če se ne potrudimo, se bo strdil in postal neužiten…..
Ob vašem možu se ob njegovi prezaposlenosti počutite osamljeno, žalostno in vsak dan vam je težak in dolg, ko ga čakate, da se bo vrnil domov. Ko se vrne, bi mu rada povedala, kako vam je, mu predala vajino hčerko, ki ga prav tako pogreša a vama kar ne da tega prostora. Včasih je bil do vas pozoren in sodelovala sta skupaj, sedaj pa čutite, da vedno bolj postajata tujca in se sprašujete, kam vse to pelje? Strah vas je, da se bosta preveč oddaljila in ne več našla pravega skupnega stika, ki ga tako pogrešate.
Ko vam reče, da nekoliko potrpite, ter da boste več skupaj, ko bo več denarja, vas enostavno ne prepriča, ker veste, da je to le izgovor, da si ne prideta bližje. Strah ga je intime in čutenj, ki se mu prebudijo ob vas, zato se raje zaposli, kar onemogoči stik, s čutenji, ki mu ob vas prihajajo na dan. Najraje bi kar vso krivdo zvalil na vas in s tem še bolj zaščitil svojo krhkost, ki jo tako skriva pred vami, saj je prepičan, da mora igrati močnega, ambicioznega moža, ki vam bo omogočil prijetnejše življenje, ko bo imel dovolj denarja. Z delom se tako trudi, da bi vam bilo bolje, ob tem pa čutite, da ste ga izgubila, saj vam vse materialno ne pomeni toliko kot on sam.
Vztrajajte na tem, da najteda čas in prostor, ko se bosta oba lahko vsaj za nekaj minut umirila in pogovorila. Povejte mu, kako vam je, kako se vi počutite, ko se tako trudi, da pogrešate njega in ne materialnih dobrin,…., ob tem pa ga seveda ne napadajte, obtožujte, …saj se bo še bolj zaprl in postal nedostopen. V kolikor vam ne bo šlo predlagam, da se obrneta na terapevtsko pomoč.
Želim vama veliko iskrenosti!
Tomaž Stanovnik
kaj pa narediti v primeru, da partner nima druge izbire, ker je prisiljen delati toliko, vse vikende ali popoldneve ? se za sebe nima casa, nima se casa niti izobrazevati, rekreirati, pogovoriti s prijatelji ipd. ko se skusas pa pogovorit, pa me vprasa, ali ima kako drugo izbiro. in ker je nima, zadeva obstane, zveza pa vse bolj razpada. skratka, s pogovorom kaj dosti ne morem doseci, ker to kar zahtevam, on enostavno ne more izpolnit, ceprav si to mocno zeli.
kako se resit tega zacaranega kroga ?
Zakaj je prisiljen delat toliko? Je to sam izgovor, al je res takšna potreba po tolikšnem delu?
Jaz sem mojega vsaj pripravila do tega, da pride nekje med šesto in sedmo uro domov. Dokler ne gre hčera spat, se ukvarja z njo, nato pa pridem jaz na vrsto. Določila sva si dva dni na teden, ko ugasneva televizijo, računalnik, prižgeva svečko, si nalijeva rdečega vina in se pogovarjava. Ampak, da nama je to uspelo, je bilo kar nekaj hudih trenutkov. Ko pa je nazadnje resnično počilo, sva oba začela bolj trezno razmišljat.
Sej razumem, da so utrujeni, ko se vrnejo domov po celodnevnem delu. Kaj pa me? Najprej v službo, po otroka v vrtec, hitro domov, skuhaj kosilo, umij posodo, daj perilo prat, ukvarjaj se z otrokom in še in še.
Obstal je v taki firmi, kjer so ljudje prisiljeni veliko delat. Če želi dohajati tempo, mora delat tudi popoldne in ob vikendih. Poskušal je tudi zamenjati službo, pa se mu zdi, da se ga vsi bojijo, češ da je strokovnjak, ki ga noben delodajalec na Štajerskem ne bo želel plačati kot si zasluži. Vsak bi imel nekoga starega do 30 let, s končanim faksom in 5 letnimi izkušnjami. Enostavno nima časa za nič več. Včasih mu pomagam napisat prijavo za delo in jo v njegovem imenu pošljem. Drugače si zna organizirati delo, a kaj ko se vedno vrti v krogu. S pogovori uspem najti mir le za kratek čas, potem se zopet vrne v standardno rutino.