Kako iz stiske?

Pozdravljeni,

stara sem 38 let , imam dobro službo- na vodstvenem delovnem mestu in lepo družino.
Sem pa strašno nezadovoljna. Delo v službi je zelo stresno in delovnik pogosto daljši od 9-ih ur. Ko pridem domov, me čaka ponovno kup dela. Čez teden komaj čakam vikendov. V službo hodim z muko, delo me več ne veseli, nimam pa poguma zamenjati delodajalca. S partnerjem se vse pogosteje prepirava. Skratka sem na dnu.

Trudim se, da ne bi nihče opazil in zato mi je še težje.

Prosim svetujte mi s kom naj se pogovorim. Kakšna oblika terapije bi mi morda pomagala iz te stiske?

Primorka

Pozdravljena Barbi!

Tvoj primer ni osamljen in časi so takšni, da od ljudi zahtevajo več, kot vse. Seveda ne časi, ampak ljudje so takšni in, kar je še najslabše, prav tisti ljudje, ki se jim tvoj opisani način dogaja. Sami od sebe namreč enostavno zahtevamo preveč, ker so naša pričakovanja prevelika. Ni služba in ni okolje, pa tudi delodajalec ali konjukturna situacija tista, ki nam je največji sovražnik. Sami sebi smo največji sovražnik. Prav ljudje tvoje starosti so najbolj podvrženi temu stresu neprestanega dokazovanja, neprestanega naprezanja za več in bolje, predvsem v materialnem in posledično kariernem smislu.

Starši teh ljudi so živeli v še dokaj urejenem okolju, čeprav je tudi v tistem času bilo potrebno precej naporov za doseganje standarda, ki nas je lahko primerjal z znanci ali prijatelji na drugi strani meje. Danes si omislimo otroke in zakon šele sredi 30-tih let, ker hočemo preje doseči določeno raven izobrazbe in ustrezno kariero, kar je 10 let in več kasneje, kot v eni generaciji poprej. Jajčne celice se starajo in nosečnosti postajajo vse bolj zapletene in komplikacije vse pogostejše. Potem krivimo spremembe v okolju, sevanja, gensko spremenjejna živila itd. Banke nas rade zapeljejo s svojimi vabljivimi ponudbami v “ugodno” zadolževanje, kjer se potem zainvestiramo, hočemo vsak dan še malo več in nenedoma začnemo najedati substanco – ta substanca pa je naše zdravje, naša sproščenost, naš prosti čas ( in neredko zaidemo na drugo stran zakona ali se gibljemo po rezilu noža, kar seveda najeda naš občutek varnosti in s tem spet naše zdravje ). Potrošniška družba s svojimi, vsak dan bolj sofisticiranimi, prijemi grabi po nas in nas potiska v vse večjo aktivnost v želji in umetno ustvarjeni potrebi po IMETI. Time managerji, moderni v 70-tih in 80-tih letih prejšnjega stoletja ne zadoščajo več. Vse več ljudi trpi za kronično preutrujenostjo in boleznimi, povezanimi z njo. Potem se izpostavimo dragim in spet “time consuming” terapijam, da bi takoj za tem spet sedli na isti vrtiljak, ki se med tem seveda vrti še hitreje in začaranemu krogu ni nikoli konca, dokler v nas nekaj ne “poči” in nas prisili, da se ustavimo.

Problem seveda nastane pogosto tudi v tem, da je generacijski preskok prehiter. Še vaša babica je bila lepo doma in je skrbela za družino, vaša mati je bila najbrže že izpostavljana pritiskom zaposlitvene politike, ko sta morala delati oba zakonca, da si je družina ustvarila ustrezen standard ( nemalokrat pa, da je družina lahko sploh jedla ). Pojavljale so se dodatne zaposlitve, honorarna dela in “popoldanski s.p.” . Vi, šele v tretji generaciji, stojite nasproti popolne emancipacije, ki od ženske zahteva več, kot od moškega, in morda ste prav tu, dogaja se pogosto, naletelji na partnerja, ki je generacijsko zaostal za en člen ali še manj, pa vendar to ustvarja velike konflikte, saj mora v tem primeru ženska opravljati vsa dela, ki jih je opravljala njena babica in biti pri tem še poklicno uspešna in materilano enakopravna. Vse to pa neznansko hitro izčrpava, evolucijsko pa naši organizmi niso pripravljeni sprejemati takih sprememb.

Medicina je tu naredila “velik korak naprej”. Čeprav so odpadli vsi managerski pregledi in prevendtivni managerski oddihi, je to nadomestila z veliko kemije. Vedno novi antidepresivi, energetski stimulatorji, hitri oddihi, po potrebi anksiolitiki so njen odgovor na izziv časa. Tu je medicina zaostala za izzivi časa. Podlegla je zahtevam zdravstvenih zavarovalnic po zniževanju stroškov ob bisveno povečani potrebi po preventivnem delovanju.

Sam se ukvarjam z mnogimi, vam zelo podobnimi primeri, ki v nekaj tednih popolnoma spremenijo pogled na življenje in se jim zdi, po nekaj mesecih, početje, ki so ga opravljali preje, povsem nesmiselno. Znova zaživijo, VIDIJO letne čase, drobne spremembe v odtenkih zelene barve listov, spet hodijo v naravo, uživajo v drobnih malenkostih, si ogledajo kakšen dober film ( ki ne prihaja in amariške hiperprodukcije ničevosti ), gledališko predstavo, se naučijo predajati glasbi in meditaciji in ZLASTI ZAČNEJO OBVLADOVATI SVOJ ČAS IN SPOZNAJO SVOJE MEJE.

Tule seveda vsega, kar počnem, ne morem opisovati, svetujem pa ti, da stopiš v neposreden kontakt z menoj, kjer se bova dogovorila za ustrezen termin, kjer bova lahko skupaj poiskala najbolj ustrezno pot, da boš spet slišala ptičje petje in v njem uživala, se znala posvetiti romantični večerji v dvoje s partnerjem, s katerim so se odnosi skoraj do tal porušili, znala načrtovati letni dopust brez GSM aparata in note booka, ki ne bo ravno Brazilija ali Tajska in ne le teden dni in ne v veliko skupini, ki bo nadomeščala, kot socialna proteza, tvoje stike s parnerjem in potrebo po komunikaciji v dvoje itd. Le oglasi se, gotovo se bo našel čas tudi zate…….

Pozdravljeni Igor!
Kar zajokala sem, ko ste tako natančno opisali moj položaj. Upam, da najdem naslov vašega centra in se oglasim pri vas.

Igor hvala.

Draga Barbi,

če bodo težave z iskanjem naslova, vedno lahko napišeš svoje sporočilo na naslov:

[email protected]

Želim ti prijazen dan!

Fantasticno Igor.

Čudovit članek.

Se vidim v njemu.
Pri meni je le problem, da sem vse potrebno naredila:
– postavila mejo ljudem za katere trdim, da so me izsiljevali na fin, neoprijemljiv način
– se osredotočam na naravo, na trenutek zdaj, na svojo notranjost

Se pa še vedno bojujem s svojimi “papirnatimi zmaji”:
– ali sem ravnala prav (zase vem da sem)
– ali sem ravnala dovolj pošteno (zase vem, da sem, za nasprotno stran pa ne)

Skratka, težko je. Kdaj bo minilo – najbrž, da enkrat bo.
Hvala, tudi prebiranje tega foruma mi je pomagalo.
Lp teja

Vidite… Če ne naredite nekaj zase, tudi za druge ne boste mogli! Zato poskrbite zase in prevzemite nase vso odgovornost za vse, kar se vam dogaja, tako dobrega, kot slabega, ter rešujte to pri sebi.