Že tri leta sem samska in že močno obupana. Imela sem fanta, ki mi je bil pisan na kožo pa se tega nisem zavedala. Naredil je napake, brisal sporočila, vendar dokazil o varanju nisem imela. Tako sem mu začela težiti in kontrolirati da je znorel in odšel od mene, sedaj uživa z drugo.

Od takrat naprej je zame življenje en sam pekel. Iščem novega partnerja, spoznala sem jih že na stotine pa niti približno ni nihče podoben temu kar sem imela in kar sem si vedno želela.

Voda mi teče v grlo, stara sem 30 let. Neizmerno si želim družine, zato sem začela razmišljati da bi vzela nekoga, ki mi niti ustreza.

Vsak dan sem bolj depresivna, ker tiste lepe ljubezni kot sem imela ne bom doživela več. Zelo mučno je tako živeti, da veš da moraš naprej, da si grozno želim nekoga ob sebi in imeti družino, ampak se zavedaš da bo to narejeno z razumom in ne s srcem.

V življenju res nimam sreče, vse kar sem si spremenila, sem šla na slabše. Menjala sem službo in ne morem reči da imam sedaj boljšo, je več minusov kot pri prejšnji. Da ne govorim o menjavi partnerja, ki sedaj ne bo niti blizu tistemu kar sem sanjala.

Je kdo kdaj doživljal podobno? Je kje kakšna rešitev, ali se je pač potrebno vdati v usodo?

Tvoja zgodba je danes zelo pogost pojav, ne samo pri nas ampak v celotnem zahodnem svetu: punca svoja 20. leta zapravi, ko se podi za alfa moškim, ki ji povzroča metuljčke, potem pa pride zid, naravna lepota počasi začne izginjati, alfa moški se naveliča in najde drugo. Punca se nato prestraši, da bo ostala sama in začne iskati beta moškega, ki ji bo prinašal dobrine in skrbel za otroke. Potem pa odvisno od karakterja, nekatere sprejmejo svoje življenje in živijo v laži ter svojega partnerja nikoli zares ne ljubijo, druge se po nekaj letih ločijo, tretje, ki pa v zgodnjih 30. letih ne najdejo beta skrbnika pa postanejo tiste zmešane “gospe z mački” ali pa so poznane kot “vinske tete”. Res je žalostno, da niti eden iz med stotin fantov, ki si jih spoznala ni vreden srečnega skupnega življenja.

Hej Rozica,

Sama sem v popolnoma enaki situaciji. Kar nekaj let sem bila v odnosu, ki mi je bil sicer pisan na kožo, ampak z enakim občasnim prikrivanjem, brisanjem sporočil in podobnimi pripetljaji z njegove strani – moje teženje je takrat šlo čez vse meje zdravega razuma.

Tudi sama ne zmorem naprej, družbe nimam, vse prijateljice so seveda v zvezah, morebiti že z družinami in tudi aktivnosti, ki jih rada počnem, ne pridejo na vrsto zaradi osamljenosti in pomanjkanja družbe. Ženske imamo namreč tendenco, da ko smo v razmerju pozabimo na vse ostalo v življenju, kar ni v povezavi z našo zvezo in partnerjem. Kar je precej žalostno.

Včasih se sprašujem, ali sem bila preveč izbirčna in kako se lahko za vsak ‘štil metla najde’, razen pri meni ne. Hkrati se pa zavem, da pogrešam spomine in skupne trenutke in občutke, ne pa toliko osebe, saj je bila oseba, ki sem jo imela rada zgolj moja predstava in ne dejansko takšen človek.

Sama še nisem na točki, da bi se zadovoljila zgolj z razumom in ne srcem in si močno želim, da do tega ne bi prišlo, ampak leta res neizprosno bežijo.

Mislim, da rešitve tu ni in da moraš dati času čas ter razmisli, ali bi si zopet želela biti v vezi z osebo, ki briše sporočila in ti prikriva stvari? Imam izkušnjo, kjer sva s partnerjem po enakih izkušnjah poskusila še enkrat in negativni občutki in nezaupanje so se vrnili in se seveda ni izšlo. Mogoče v razmislek.

Držim pesti, da se pomiriš s trenutno situacijo!

Najprej se pomiri. Nisi še toliko stara. Nič ne delaj na silo. Morda bo prišel v tvoje življenje nekdo takrat, ko si boš najmanj mislila. V tvoji veliki želji po družini pa bodi previdna, da se  ne opečeš. Ne izberi nekoga kar tako, na hitro, samo zato, da ne boš sama, ker boš razočarana.

Žal je tako, da vsi delamo napake, velikokrat več ni popravnega izpita, škoda je že narejena. Tako je bilo tudi v tvojem primeru. Lahko ti rečem samo: več sreče prihodnjič!