Kako in kaj

Vem, da je bilo že veliko pisanja o ljubezenskih trikotnikih in podobnem, vendar bi vseeno potrebovala vaš nasvet. Moj problem je naslednji: imam fanta, s katerim sva skupaj že 9 let in se imava še vedno fino. Zavedam se, da je on tisti, ki sem si ga želela že od mladosti naprej: ljubeč, pošten, zvest, razumevajoč, dober ljubimec, prijatelj in še bi lahko naštevala. Imam ga zelo rada, zato res ne vem, od kod me je prevzelo to močno čustvo do njegovega najboljšega prijatelja. Z njim se že več let poznam in sva se vedno dobro razumela. Tudi on ni ravnodušen do mene, zato je to še večji problem. Ko ga srečam, me prešine tisti prijeten občutek v trebuhu, da se kar topim. Še sama ne vem, ali je to poželenje ali samo prebujajoča se pomlad. Če pomislim z razumom, se mi to zdi neumnost, ki je ne bi nikoli storila, saj bi si tako uničila zame idealno partnerstvo z mojim fantom, po čustveni strani pa bi tega tipa najraje naskočila in se divlje ljubila z njim.
Ko bi bil le malo bolj ravnodušen do mene pa bi bila stvar rešena. Neee….prejšnji teden me je peljal domov in mi v avtomobilu rekel, da se z menoj ima res fino in da mojemu tipu kar zavida. Potem je nastala mučna tišina, ki sem jo malo v paniki sama prekinila z “ok, se vidimo!”.
Ali je bil kdo v podobni situaciji in mi lahko svetuje? Se vam zdi obnašanje tega “prijatelja” korektno do mojega tipa ali konec koncev ni pravi prijatelj!
Svojega fanta ne mislim NIKOLI prevarati le tega motečega čustva se hočem znebiti – kako?

Hvala za vaše odgovore!

Imaš vse simptome zaljubljenosti. Odloči se – ali živeti v z noro ljubeznijo z ful dobrim tipom, ali pa želiš živeti s poštenjakom, itd, ki je tudi super tip, a ga ne ljubiš.

Težko ti kar koli rečem, samo nekaj pa vem: POSLUŠAJ SVOJE SRCE, NE RAZUMA !

Če mu boš prisluhnila, te bo že prav usmerilo.

LP, Učo

P.S.: Aja, glede tega da ste dobri prijatelji: ljubezen ne pozna meja.

P.S. 2.: še nekaj – danes so aktualne teme 2+1 – probajte, morda se bo tudi pri vas obneslo

Ne vem čisto kaj naj ti napišem. Imaš vse znake zaljubljenosti, ampak še vedno ljubiš svojega tipa. Glede na to, da si očitno že izbrala katerega hočeš se mi zdi najbolje, da se “prijatelju” probaš nekaj časa izogibati (ali vsaj ne bodi sama z njim, če ne gre drugače). Po nekaj časa boš videla ali gre samo za “muho enodnevnico” oziroma samo za spomladansko zaljubljenost ali pa za kaj resnejšega.

Morska deklica

O tem smo že govorili.Verjamem ti, ko praviš da svojega tipa ne boš prevarala.In zapomni si, kar sem že enkrat zapisla v forumu:
Če prevaraš to storiš zavesno, se ne “zgodi”.Tako da se ti ni treba bati.Verjetno gre le za spolno privlačnost.Če pa se zadeva še bolj zaplete, ti priporočam da se pogovoriš sama s sabo in nato še z njima dvema.
veliko sreče
tanci

Hvala vsem za odgovore!
Malo sem razmislila in naredila korak naprej: oddaljila sem se od tega prijatelja, ki mi je bil srčna simpatija. Enostavno sem postala, ko smo v isti družbi, do njega hladna, če se že srečava na samem pa rečem samo “Živjo!” in to je to. Danes se je slučajno znašel za menoj, naredila sem se, kot da ga nisem videla in šla naprej. Stisnilo me je pri srcu, vendar vem, da je to najpametnejša odločitev, ki sem jo kdaj sprejela. Vsak bo šel svojo pot in tako je tudi najboljše. Ostal bo grenek priokus in nelagodje ob srečanjih z njim. Imam krasno življenje, zvestega partnerja, veliko ljubezni, zdravja, sreče, uspehov…kaj si lahko še človek želi več? Njega. Pa smo spet tam, kjer smo začeli. Čas zaceli vse rane – tudi to!

Kar korajžno NinaNana, saj bo šlo – ljubezen je ena sama, edina in neumrljiva, rojena, da bo živela večno!

Ja, je pač tako, da v življenju ne moremo skočit v posteljo z vsako osebo ki nam je noro seksi. Sploh če smo vezani…to je pa že smisel zvestobe a ne?

….in dokaz da si zrela osebnost, ki ve kaj si želi in razmišlja malo bolj dolgoročno :)) Menim, da je poslušati malo razum in malo srce najboljša kombinacija 🙂

lp,

…ja in če si oseba niti toliko ne zaupa, da ignorira “objekt spolne privlačnosti”, ker bi se v nasprotnem primeru lahko kaj zgodilo…. kakšna kontrola nad samim seboj pa je to? NinaNana tu sploh ni dileme. Če si tako navdušena nad svojim tipom, če ti tako zelo ustreza, ga imaš rada, on tebe rad, če bi rada bila z njim, potem res ne razumem kako se lahko sploh bojiš da ne bi kaj neumnega naredila? Če si rečeš ne je pač ne in konec…. pa če pride sam Adoniz pred tebe. Tako da tole izmikanje temu tipu vidim bolj kot bežanje same pred sabo v stilu “držite me da ga ne udarim”…

pejt za en vikend nekam in vse skupi na študiraj! Prepriče se o prijateljevih namenih, da ne bi pol bla v bistvu sama! pol pa vse to skup sesetav in se odloč tako, da ti potem ne bi bilo hudo!

LP Caca

Ja, in še čez dvajset let se boš spraševala kaj si zamudila.

Saj te nočem spravljati v skušnjavo, ampak lahko se učiš na mojem primeru.
Totalna ista situacija kot pri tebi, le da sem s tipom hodila 4 leta, ko sem začela opažati naklonjenost njegovega prijatelja in je tudi mene totalno zvilo. Pa sem se lepo pošteno odločila, da ne bo nič, da je moj dečko tisti pravi pošteni itd in sem ostala z njim, onega drugega sem si pa zradirala iz glave. Pa sem čez dve leti vseeno s tem krasnim fantom nehala, začela z drugim, in sem z njim tudi že 9 let poročena, pa še vedno gruntam kaj sem zamudila.

V teh dolgih letih se je pokazalo, da je moj bivši fant en povprečnež s katerim v zakonu zagotovo ne bi bila srečna, tisti drugi, njegov frend, pa je še vedno zelo zanimiv človek in ima zanimivo življenje v kakršnem bi tudi sama uživala.
Res je, da me je tista zatrapanost minila in sedaj pogosto pomislim kako fino je, da smo z njim in njegovo ženo postali nekakšni družinski prijatelji in se v njuni družbi dobro počutim. Njegova žena mi je zelo všeč in sem vesela zanj, da jo ima, tudi s svojim možem sem srečna v zakonu. Nobenega govora ni o tem, da bi želela kaj imeti z njim… pa vendar včasih pomislim, da bi se lahko življenje takrat drugače obrnilo.

Ob tej temi sem se spomnila na svojo izkušnjo in sicer imela sem dva fanta naenkrat in trajalo je približno eno leto. Fanta sicer nista vedela eden za drugega, sta pa verjetno čutila. Moram pa priznat, da je bilo grozno naporno in da si česa takega ne želim nikoli več. Psihično me je grozno obremenjevalo, ker se nisem mogla odločit ne za enega ne za drugega. Zdaj sem se rešila obeh in čutim pravo olajšanje.