Morda je dejansko mislil resno, ko je to izrekel, ko je bil soočen z dejstvom, se mu pa ni več zdelo izvedljivo.
Tebi se ni še nikoli zgodilo kaj takega? Zarečen kruh pa to?[/quote]
Jaz se strinjam s teboj. Prizadane ga. Ampak vseeno, opcijo ji je ponudil pa sam. Prav bi bilo, da ji pove, da ga to prizadene, če partnerka sama tega ne vidi oziroma pravilno razume. Potreben bi bil nek kompromis. Da se avtorica stalno umika njegovim otrokom zaradi utrujenosti ali kakršnega koli drugega izgovora, to sigurno ne bo dobro vplivalo na njun odnos. Vprašanje pa je, ali je svoj čas pripravljena vložit tudi v skupno druženje z njimi. Stvar različnih interesov.
Verjetno pa se tudi avtorica spopada z določenimi neprijetnimi občutki, recimo strah pred tem, da bi jo njegovi otroci sprejeli in se zaradi tega umika, počuti utrujeno z drugimi besedami. S strahom se je pač potrebno soočit, da ga premagaš. Ali se pa dogodkom, ki ga vzbuja, večno izogibaš.[/quote]

to da ni mislil resno ZELO DIŠI PO IZSILJEVANJU!!!

Ko gremo v vezo z nekom, ki ima otroke od prej se moramo zavedati, da so otroci del njega. Dokončen del njega. Če njega ljubimo, sprejemamo in imamo radi tudi njegove otroke. Le-teh pa se ne da ugasniti in izklopiti. Prisotni so in pričakujejo očetov/vajin čas in pozornost. Glasni so in nemirni. Razgrajajo in kričijo. Potrebujejo nežnost in ljubezen. To je jasno. Ko imamo svoje otroke je enako. Ne moremo jih kar nekam dati. Ne moremo jih postaviti v kot. Vi trije ste sedaj njegova družina. Avtorica ti si to izbrala. Ti si izbrala njega. Z otroki. Ti si mu sedaj žena. In otroci so (še) vedno njegovi/vajini. Vsak starš si kdaj želi odmora in odklopa. Vsi to potrebujemo. Bivša žena se odpočije, ko imata otroka vidva in obratno. Ko bosta imela svoje otroke bosta tudi morala skomunicirati in skompenzirati svojo osebno potrebo po miru in polnjenju baterij. Tudi takrat boš imela naporno službo. Dva njegova otroka in še vajinega. Poleg tega tudi v partnerstvu samem rabimo čas samo zase. Ključni besedi sta razumevanje drugega in pogovor o lastnih potrebah. Življenje v sestavljenih družinah ni lahko; je pa lahko zelo lepo 🙂

Tu se mi postavlja vprašanje kakšna ženska/oseba je to, ko ji druženje z otroki predstavlja tak napor?
Zakaj napor? Čemu naprezanje? A se ne da bit spontan, brez nekega matranja, osladnosti, sprenevedanja?
Mislim, da druženje z otroki ti vedno več da kot pa vzame.
Razen če gre za kake druge “zamere” kot ne bom se družila, ker to so otroci druge ženske…
Sploh pa, vzela je moškega in vedela je kaj vse nosi s sabo, kakšno prtljago ima in dobila ga je v kompletu. Resda sta se dogovorila drugače samo to je samo pol njega…[/quote]

hahaha tipičen moški odgovor. Druženje z otroki za žensko pomeni, pucanje, kuhanje, pucanje in prenašanje trmarjenja. Avtorici predlagam, da moškega navadi, da bo on naredil gospodinjstvo za svoje otroke, ti pa greš tačas z njimi na igrišče ali na sladoled.[/quote]

No ja, to kar opisuješ se dogaja ljudem, ki ne znate vzgajat in otrokom le nastrezate do onemoglosti, kar je največja neumnost, ki jo lahko naredite.
Otroci še zdaleč niso tako nesposobni kot ti (in Paco) trdiš, znajo poskrbet tudi sami zase, ne rabijo zgolj ujčkanja kot, da so totalno nesposobni, nečuteči, nesočutni…itd
Le sebični starši, ki otroke oropajo zadovoljstva ob uspehu, izgorevajo.

Skupinska terapija ali preko neodvisnega terapevta/svetovalca, ki vaju ne pozna, saj bo le tako lahko podal (verodostojno) perspektivo. Če pa ni sposoben niti tega, potem pa se odreši muk in čimprej spizdi stran, ker tako bo celo življenje. Je pa zelo super, da imaš svoje stanovanje v katerega se lahko umakneš, to si pa dobro zrihtala v tem lajfu 😉

Jah, safr je tole… Ne glede na to koliko se boš trudila boš vedno zlobna (ljubica/mačeha). Pa še jasno ti je, da te to nervira, saj če bi hotela otroke, bi imela svoje kajne. Tako pa moraš prenašati vse slabosti vzgajanja/ukvarjanja z otroki, smetano pa bosta pobrala le biološka starša.

Steraj v kurac, pa si najdi nekoga brez otrok, če ti ni do njih. Al pa če jih hočeš imeti, lepo posvojene. Tole je shit ja, v večini primerov. Samohranilci so primerni za samohranilke, ostalo je LOTO.
Taka tvoja kombinacija pa je zelo zelo redko uspešna in verjetno ne računaš na to kajne.

Če bi rada imela childfree razmerje potem veš, da se tole sedaj izključuje in moraš zamenjati partnerja, najbolje da kar v tej zahtevni službi/okolju pogledaš, sigurno je kakšen somišljenak, ki pa ima še vedno dovolj nasprotij za privlačnost 🙂

Jaz sem moški nad 30, sem že 2x resno probal s temi otroci a… Sem se odločil, da nikoli več. Pa sem bil zelo odprtega uma. Bivših se nikoli zares ne rešiš, tako ali drugače, sploh če gre za mlajše otroke. Biološki oče je za vedno naliman na žensko s katero ima otroke. Potem pa otroci niso nikoli zares tvoji, vedno te lahko zabijejo, v tvojem primeru, SAJ NISI MOJA MAMA.. pa jim lohk kupiš bajto če hočeš. Na koncu si pa vedno samo ti (tujec) in oni. Tako da sem se fiksno odločil, da če bo še tako PERFECT partnerka (kemijski triki telesa), čim ima otroke samo GTFO…

Mislim da se pri 36ih že zelo dobro poznaš in veš kaj ti ne ustreza. Tole pa mislim, da kar veš kam bo šlo… Veš kok bo še tega.. rojstni dnevi, obletnice, problemi.. Če ti je že sedaj to odveč… Sej so redki primeri, a to bolj ko so otroci že odrasli ali pa da se en FAJN podreja. Jaz sem za enakovreden odnos, ki pa je zelo zelo težek v takih primerih, še posebno s KUJAVI/trmastimi partnerji, ki niso sposobni odraslega in razumskega pogovora. No morda je preveč pesimistično, samo naj povem, da sem šel 2x resno v to, tik pred poroko in vsem… brez predsodkov, pripravljen sem bil finančno, čustveno, časovno, ljubezensko polno skočiti v to, kot da so moji otroci… A je DAVEK prevelik… Žensko vedno preganja to, da je nekje drugje še BIO oče, kot tudi otroke. Jaz teh dvomov/izpadov/usklajevanj pač nisem hotel sprejeti. Hvala bogu, da so mi vsi v okoli že prej rekli, sploh starejši, BEJŽ stran od babe z otroki. Samohranilci+samohranilke=BEST, ostalo je SAFR za 99%, sploh dokler še niso odrasli pa odseljeni.

Pa še pred leti se spomnim, še v YU, sem bil še otrok. Sta bila dva na morju, nekako kot ti, ona ni bila njena mama in ni hotela za njegovo hčerko plačat v gostilni hehe, njemu je blo to normal… Je bil cel fajt. Tko da, če veš kaj si, pa kaj nisi, pa maš razčiščeno glede otrok, samo poberi kopita, da se čimprej izližejo, čedalje težje bo za vse, ti sama veš da si praktično že 40 in da si moraš sedaj postavit prave tirnice, poizkusov je bilo dovolj. No upam, da sem ti kaj pomagal z razmisleki.

Pa še test UTRUJENOSTI. Ali si bila tako utrujena, da ne bi mogla iti KUPIT NOVE ČEVLJE, če bi ti dali brezplačen bon, ki velja le tisti dan ? 🙂 Poanta je, če nisi bila na smrt utrujena, ti pač ni do otrok. Mame bi lezle po hrbtu in trebuhu do otrok, tako da to premisli, koliko ti je res do njih. Bodi poštena do sebe in drugih. No sej za enkrat si kar, če partner tega ne ceni oz te hoče spreminjat pri 36ih, te lahko samo zlomi 😉

zelo enostavno. zelo. sama si si odgovorila. rekla si, Z NJEGOVIMI OTROCI!!!!!!!
ti teh otrok, ne jemlješ za svoje, ker niso tvoji. logično.
napako si naredila, da si šla z človekom ,ki ze ima otroke. zdaj vidis zakaj to ne deluje. ziher ni sedaj kr iz čistega prislo, do tega stanja. haahaha to se ze dolgo dogaja.
idi stran, loči se pa je. sploh ne razumem, kako lahko greš v razmerje, z ločencem. če je ločen ze ni normalen.

Safro, tvoj odgovor mi je dal za mislit. Realno in brez obsojanj. Na testu utrujenosti bi pa pogrnila.

Nuglas,

dala skozi takole zakonsko zvezo in ni se izšlo. Odrasla in odseljena otroka, oba 30+ in 35+, pa sta bila še vedno njegova “otroka in kri ni voda”.

In čisto vseeno je, če bi pogrnila na testu utrujenosti.

ej, Nuglas,
če si utrujena, vzemi si prosto, posebej če imaš udobno možnost – svoje staro stanovanje. Nihče ti tega ne more oporekati, še najmanj mož, ki te ima rad.

Tvoj partner je preobčutljiv – ali pa ga je strah, da bo moral sam poskrbeti za svoja otroka. V bistvu bi moral biti vesel, da je včasih sam z otroci, je to tudi za otroke posebna in redka priložnost, da sta samo z atijem. Kot ženi bi ti pa tudi lahko privoščil, da se dobro spočiješ čez vikend.

Nekako se mi dozdeva, da je glavni problem v tem, da ti pri skrbi za njegova otroka veliko prispevaš in da je za tvojega moža bistveno udobneje, če ste za vikend skupaj – ti verjetno kuhaš, pospravljaš, se ukvarjaš z otroci….. Pa se temu udobju ne želi odpovedati ali pa se ne čuti kompetentnega, da bi sam poskrbel za otroke. V zadnjem primeru mu daj dobra naovodila, pa bo zvozil.

samostojna55+, ja delno je “krivo” tudi to, da je za mene to predvsem deloven vikend. Partner se dobro znajde z otrokoma in lepo poskrbi zanju, ampak ko sem jaz zraven se pogosto obnaša zelo na kamot. Npr. on spi do devetih, jaz vstanem pač ko vstane tamlajša in potem zajtrk, igranje, kosilo, igranje, pospravljanje. Mlajša hči se mi dobesedno prilepi na rit in zdi se mi, da 5 minut ne morem zadihat brez nje. Še ko se grem tuširat hoče zraven. O tem sem se partnerjem že pogovarjala, povedala sem mu, da je zame to preintenzivno, da rabim nekaj časa zase tudi, ko sta pri naju otroka, pa da konec koncev ne prideta k meni, temveč k njemu, k nama. Bom videla, kako bo zdaj po pogovoru…

@nuglas & samo55+ &
… še prehitro grejo otroc od doma!!!

Žal si pa SAMO SAMA kriva, če pustiš, da te otroc izžemajo namesto, da bi bila v sožitju !!! Mene otroc polnijo z energijo, ko sem down sem rad z njimi! Ko hočem mir, pa jim dam vedet (okol novega leta sem pisal, kaj naj naredit, da mi dajo otroc mal mir”). Potem verjetno nimaš niti energije za njega, al pač? A za BON in NOVE ČEVLJE… 🙂

Torej, ne prenašaj na druge, kar se sama ne odločiš in potem poveš partnerju! Ne more vohat!

Sam sem imel drug problem… kdo je kdaj “glavni” pa da otroc niso manipuliral z nama. Oba sva hotela enakovredno poskrbet – kot @Safro – to je pri men bila KATASTROFA !!!! Pozor, imam otroka SAMO z ENO !!

Vseeno pa mislim, da je tu testno vprašanje: KOMU daš prednost? Partnerju ali otroku? Si Mož ali Oče svojemu partnerju? Vem, noro težko vprašanje; če razmišljaš ob znanju / zgornjih izkušnjah. Če je bil takoj odgovor otroku, potem verjetno oseba ni dovolj (pre)živela….

Sem napisala, da sem partnerju povedala :), videla pa bom, kaj bo iz tega. Seveda sem tudi sama kriva, ker na začetku nisem postavila mej…Odločila sem se pa tudi to, da bom vseeno preživela kak vikend, ko bodo otroci pri njemu, v svojem stanovanju. Mislim, da ni nič narobe, če so malo sami skupaj.

Če bi mene vprašala, bi to naredila samo enkrat, morda 2x. Torej, ja v isti hiši, svojo kamrico, vzameš VETO in imaš mir… ampak drugam – NIKAKOR. Ok, bi sprejel, če bi šla na “počitnice” punce skupaj, al pa “savna” varjanta, al pa odsotnost “s knjigo”… ampak v drug stanovanje, nekam drugam, cel vikend… Nope. Vsak dan je lahko zadnji!

V pogum:
Za mejo postaviti ni NIKOL prepozno – doslednost bo naslednja testirana.

Meni se pa odločitev za občasni vikend v svojem stanovanju ne zdi napačna in se je mislim posluževati. Dolgo sem razmišljala o tem. Občasno se mi pač ne da ukvarjati z otroki in mislim, da imam do tega vso pravico, kot jo ima partner, da preživlja čas z njimi. 🙂

Razumem te in ne znam ti takoj reči. Otroci gledajo na to drugače. Že ta dva, vsak iz svoje perspiktive in vsaj jaz mislim, da jima je to čudno.
Sam takšnega celo in več dnevnega odmika ne bi naredil. Verjetno bi šel zgodaj zjutraj na neko 3-4 urno rekreacijsko pot in se vrnil energetsko napolnjen neko neko voljo po druženju.

Praviš, da imaš svoje stanovanje. Vprašanje je, če je pri teh tvojih možnostih in verjetno ostalih lastnostih, ki jih ne poznamo, smiselno živeti na takšen način tebi in še bolj njemu.Jaz bi te znal ošacat in se kasneje odločit, ali je to tvoje trenutno stanje, ali je to tvoj stalni odnos do “tuje imovine”.

Ti enostavno nisi pripravljena za ta projekt za katerega si verjetno zavestno odločila.

Aaaaa. Jebiga. Živi po svoje v svojem stanovanju in sama občasno prihajaj na obiske…..če bo tudi njemu odgovarjalo.

No, zdaj si ponudila še en pomemben podatek, da ti partner gladko poturi otroke, on pa drnjoha – zdaj si lahko misliš, zakaj se je ločil. V tem primeru se mi zdi zelo pametno od tebe, da nočeš otrok (z njim).

Po eni strani si mislim, zakaj se ljudje z otroki vežejo z ljudmi, ki zelo očitno in neprikrito niso ravno največji oboževalci otrok, po drugi strani, zakaj se neljubitelji otrok vežejo z ljudmi z otroki, po tretji strani pa, zakaj preprosto NE vstaneš, ko se otroka zbudita, in dregneš partnerja, da ga kličejo?

Je pa lepo, da je punčka tako navezana nate. Te nič ne gane takšna brezpogojna vdanost?

Mislim, da tudi njen partner ni.
Spodnji nasvet je pa zelo uporaben, tudi zato, da se bo ta moški končno osamosvojil in se naučil sam poskrbeti zase in za otroke.

Mislim, da tudi njen partner ni.
Spodnji nasvet je pa zelo uporaben, tudi zato, da se bo ta moški končno osamosvojil in se naučil sam poskrbeti zase in za otroke.[/quote]

Povsem možno in verjetno.
Potem se tudi lahko vprašam, zakaj ona v “takšni obliki” živi z njim?
Verjetno zaradi tega:

“Boljše en ded, kot nobeden”…….curc gleda to in ta “f*uk, kar je za otroke slabo.

Zelo zelo podobno sem nameravala zapisati, pa se mi zdi, da je zgoraj povedano lepše.
Delim mnenje, občutenje, zapažanje.

Otrok (pri katerih je predpogoj, da jih ne deliš na tvoje in moje, temveč v njih vidiš najine) ne moreš zradirati, potegnit črto in se pretvarjati, da niso nikoli obstajali. Ob tem ne le gledati na vse s stališča sebe, svojih obremenitev, želja in potreb – temveč razumeti njihove občutke, razdvojenost, včasih tudi strahove, ki se s časom spreminjajo. Saj človek, s katerim si se povezal, ostaja njihov starš, dokler bodo živi. Z nekom, ki ne sprejema tebe, vključno s tvojo preteklostjo, ne moreš graditi partnerstva.

Dva se medsebojno dogovarjata in na vsakega kdaj pride vrsta, da si vzame kak dan samo zase.