kako dolgo še, ko ne gre več

Ojla!

Imam kratko, a resno vprašanje, ki ga vedno znova rešujem, pa ga ne znam in ne znam rešiti.

Starost: 24 let.
Diagnoza: suicidalno vedenje + depresija.

Po 2-letni hospitalizaciji v Psihiatrični bolnišnici (Begunje na Gorenjskem) sem popolnoma nov človek, prvič v življenju zagledam dan, sonce, luč. Ne morem verjeti, da je to možno. Kot da bi se rodila na ta svet šele zdaj. Prvič. Čudežno se mi zdi vse skupaj! Učim se hoditi in dobro mi gre, vsaj počutim se tako. Včasih je malo težko, ampak nič hudega, težave so sestavni del življenja vsakega človeka in se potrudim in grem naprej. Čutim moč za življenje, ki je do sedaj nisem še nikoli. Mislim si, da mi bo uspelo preživeti in se veselim. A vedno znova me nekaj spomni, da naj ne bom tako korajžna. Vedno znova me duša intenzivno spomni, kje sem bila nekoč in mi spet da okusiti tiste občutke nemoči in obupa. Sprašujem se, bo sploh kdaj konec tega nihanja in guganja??? Je to sploh možno? Vsakič ko udari, se mi zdi, da udari bolj grenko, bolj odločno, obupano, izčrpavajoče in bolj trpko. Poskušam ostati odprta in se pogovarjati z drugimi in mi je malo bolje. Ampak ne želim jim več težiti, in niti več poslušati njihovih prepričevanj. To ne pomaga več. Pa tudi oni sami se zavedajo in pravijo, da problemu niso kos.

Kam naj se obrnem, kaj naj storim, ko/ker se bojim sama sebe? Resno ne vem več. Kam naj se obrnem, ko vidim, da je stalno ob meni in me vabi, močno vabi, ko vidim, da me bo spremljala vedno in tega ne bo nikoli konec??? BOJIM SE SAME SEBE in svoje lastne odločitve, ki si je ne želim. Kam naj grem, ko čutim in vidim, da se tega ne bom nikoli rešila? Ko čutim, da se izteka? Da ni več daleč? Da ni moči, ne volje. Sama si ne znam več pomagat, a si želim pomoči. Prosim za prijateljstvo.

V pisanju ne znam predstaviti čutenja tako resnično kot si to želim, a kljub temu se obračam na širši krog ljudi in Vaše izkušnje. Mogoče pa kdo razume.

Lp, -Anna-

Anna, ne obupaj. Kadar ti je zelo hudo, se lahko obrnes na svetovalce na krizni liniji Klic v dusevni stiski (vsak dan od 19. ure zvecer pa do 7. zjutraj). Poglej tudi na: http://zrcalo1.zrc-sazu.si/dh/ , kjer najdes tudi pomoč na spletu.

Vse dobro ti zelim in javi se kaj!

x.

Anna…mene tudi mucijo strahovi, ampak drugacni kot tebe…in tudi niham med dobrimi in slabimi dnevi. Moji strahovi so me skoraj unicili in me se unicujejo, sram me je, obiskujem psihiatra, ampak naj ti nekaj povem. VSAK DAN SEM MOCNEJSA! Cedalje bolj si mislim (ko se pojavijo zle misli)…to nisi ti, ti si dobra, prijazna, soncek, edinstvena. Imas pravico do svojega zivljenja, da si mocna in sproscena. Jaz ne znam bit cisto sproscena, vseskozi en strah v ozadju ki mi ne pusti se cisto sprostit, kot da sem ujeta. Draga Anna poznam vse to, pa sem diplomirala, pa naredila strokovca brez problemov, ampak ti strahovi…meni je bilo dela uteha. A ves kaj je moja edina zelja v zivljenju…se popolnoma osvobodit, cutit samo ljubezen in sebe. Enim bi se zdela butasta zelja…kje je hisa, kje so avti, itd…

Hja, zanimivo ne? Nic drugega ne rabim…samo notranji mir in svobodo ter sproscenost.

Lahko mi pises na mail…