Ojla!

Imam kratko, a resno vprašanje, ki ga vedno znova rešujem, pa ga ne znam in ne znam rešiti.

Starost: 24 let.
Diagnoza: suicidalno vedenje + depresija.

Po 2-letni hospitalizaciji v Psihiatrični bolnišnici (Begunje na Gorenjskem) sem popolnoma nov človek, prvič v življenju zagledam dan, sonce, luč… Ne morem verjeti, da je to možno. Kot da bi se rodila na ta svet šele zdaj. Prvič. Čudežno se mi zdi vse skupaj! Učim se hoditi in dobro mi gre, vsaj počutim se tako. Včasih je malo težko, ampak nič hudega, težave so sestavni del življenja vsakega človeka in se potrudim in grem naprej. Čutim moč za življenje, ki je do sedaj nisem še nikoli. Mislim si, da mi bo uspelo preživeti in se veselim. A vedno znova me nekaj spomni, da naj ne bom tako korajžna. Vedno znova me duša intenzivno spomni, kje sem bila nekoč in mi spet da okusiti tiste občutke nemoči in obupa. Sprašujem se, bo sploh kdaj konec tega nihanja in guganja??? Je to sploh možno? Vsakič ko udari, se mi zdi, da udari bolj grenko, bolj odločno, obupano, izčrpavajoče in bolj trpko… Poskušam ostati odprta in se pogovarjati z drugimi in mi je malo bolje. Ampak ne želim jim več težiti, in niti več poslušati njihovih prepričevanj. To ne pomaga več… pa tudi oni sami se zavedajo in pravijo, da problemu niso kos.

Kam naj se obrnem, kaj naj storim, ko/ker se bojim sama sebe? Resno ne vem več. Kam naj se obrnem, ko vidim, da je stalno ob meni in me vabi, močno vabi, ko vidim, da me bo spremljala vedno in tega ne bo nikoli konec??? BOJIM SE SAME SEBE in svoje lastne odločitve, ki si je ne želim… Kam naj grem, ko čutim in vidim, da se tega ne bom nikoli rešila? Ko čutim, da se izteka? Da ni več daleč? Da ni moči, ne volje… Sama si ne znam več pomagat… a si želim pomoči… Prosim za prijateljstvo…

V pisanju ne znam predstaviti čutenja tako resnično kot si to želim, a kljub temu se obračam na širši krog ljudi in Vaše izkušnje… mogoče pa kdo razume…

Lp, -Anna-

Draga Anna!

Najprej vas lepo pozdravljam in se skupaj z vami veselim uspeha, to je izboljšanja vašega počutja in zdravja. Počutje, ki ste ga zelo dobro opisali, pesti veliko več ljudi, kot si mislimo. Vsem pa je viliko lažje, če lahko svoja občutja delijo/delimo z drugimi. Strokovnjaki so skupaj z posamezniki, ki imajo podobne težave kot vi ustanovili združenje ŠENT.

ŠENT-Slovensko združenje za duševno zdravje
Cigaletova ulica 5
1000 Ljubljana
tel.: 01/23 078 30
fax: 01/23 078 38

e-pošta: [email protected]
http://www.sent-si.org/

V prostorih združenja se srečujejo, pogovarjajo, spodbujajo in veselijo. Mislim, da bi bilo zelo dobro, da se po telefonu pogovorite in dogovorite za obisk in srečanja na združenju.

Predvsem pa verjemite, da vam bo uspelo.

Lepo vas pozdravljam.

Danica