Kako do želje?
Pozdravljeni!
Verjetno je med vami, ki občasno tu pišete ali prebirate objave, veliko takih, ki imajo notranjo moč se spoprijeti s spolno zlorabo oziroma voljo, da so to izkušnjo predelali. Jaz sem vedno imela močno voljo v življenju. Zdaj se že kar nekaj časa ukvarjam s tem, da sem verjetno bila spolno zlorabljena. Še zmeraj rečem verjetno, ker ne vem, kaj bi se mi lahko zgodilo, če bi enostavno rekla: “Ja! Zgodilo se je.” Priznam pa, da v zadnjem času sem se nehala spraševati, ali je to res. Kakorkoli že … trenutno moj problem je, da sem zapadla v neko globoko žalost oziroma utrujenost in čustveno otopelost iz katere se mi ne da ven. Ne da ne morem. Vem, da zmorem, če hočem. Se mi ne da. Ne najdem volje. Kako najdete voljo, da si rečete: “Želim se dobro počutiti” ali “Želim se smejati”? Moja terapevtka mi govori o zdravi jezi, ki je jaz ne čutim. Ali ve, ki ste dale že vse to skozi – trpljenje, terapije – lahko rečete, da imate zdaj kvalitetno življenje? Ali se spomnite na zlorabo vsako jutro, ko se zbudite? Ali se kdaj človek počuti “normalnega”?
Hvala in lp!
Pozdravljena!
Take občutke kot opisuješ verjamem, da ima skoraj vsak zlorabljeni in so nekako ” normalni “. Tudi sama sem jih imela. En dan je bila želja se ” spraviti ven ” iz tega začaranega kroga, drugi dan ne ” češ, da je brez veze “, tretji dan volje ni bilo in je bilo to ” stanje ” čisto na mestu in včasih je trajalo daljši čas, spet drugič krajši čas. Ker je takih dni bilo za vzorec, sem si rekla ; ” dovolj je tega omahovanja, brezčutja. Hočem živeti, hočem iti naprej in podobno “. Ne gre takoj seveda, ker v začetku je zmedenost, slaba vest ali pa preprosto premalo poguma se soočiti z stvarmi iz preteklosti. Ampak kjer je želja, je tudi pot. Ta stavek sem si velikokrat govorila, mi je pomagal, da nisem klonila, ko mi je bilo težko. So občasno kljub terapiji še ta ” stanja “, vendar samo takrat, ko sem pred kakšno dilemo ali razčiščevanjem težav v dnevni situaciji. Zagotovo pa je, da se zlorabe ne spominjam vsak dan ali v vsaki situaciji. Nekako je zbledela iz uma in je bolj kot ne pozabljena in predelana. Če se kdaj človek počuti normalnega ; težko odgovorim ! Mislim, da v zavedanju uma kljub vsej predelavi, ki jo damo skozi, si želimo biti normalni. Od nas samih je odvisno, kako bomo reševali določene situacije in kako pozitivni bomo skozi dan.
Srečno!