kako daleč?
Sem mati 20 letne punce, ki je zabluzila v šoli, ne hodi ne v službo ne v šolo. Živi pri fantu in hira. Od januarja do danes je shujšala 15 kg, videla sem abstinenčno krizo-bruhala je, mišice so jo bolele, koža se ji je ježila, zeblo jo je in bilo ji je vroče, pogosto je imela drisko…..Ko sem jo vprašala kaj uživa, po dolgotrajnem zasliševanju, da vem da je to kriza kar doživlja, pravi da samo in tja kakšen joint. Denarja prej ni imela. Šele sedaj kakšne 3 mesece, ko dobiva socialno podporo. Nekako sem ugotovila, da se nekaj dogaja marca 2002, ko se je pokvaril uspeh v šoli. Lansko leto pa je bila izključena zaradi špricanja. Po nekaj dni je ni bilo domov, kadar je bila pa je bil cel hudič. Doma ni zdržala niti pol dneva. Od decembra lani živi pri fantu in njegovi familji. Tam niso opazili nič. Jaz pa vem, da je hudo….povejte mi le kako daleč je moja hči zabredla. Ali si res lahko odvisen le od kakega jointa ali je tu mnogo več? Noče nič slišati, fant pa tudi ne. Prosim, kaj lahko storim???????
Nimam izkušenj s tem,upam le,da ni prepozno.Si jo kdaj poslušala ali samo opazovala in kregala.Lepa beseda,lepo mesto najde.Ampak to je treba gojiti.Poskusi!!Ukrepaj,pogovori se vendar še s kom.Ne zapiraj si oči,da njegova familija nič ne ve.Sama spregovori,saj je tvoja hči pri njih.Predvsem pa,če si zdaj dobila voljo,da ji pomagaš-STORI TO in ne razmišljaj,kaj mislijo drugi.Največja napaka,ki jo ponavljamo otrokom-kaj bodo rekli drugi,…da ja ne bo nihče vedel…Vse to se lahko odraža na otrokih in pobegnejo pred temi besedami,v svoj svet,ki sejim zdi čudovit.ŽAL. Želim ti mnogo moči, volje in upanja,da še kaj storiš.Otrok je tvoj,ti si ga poskušala vzgajati,pomagaj mu .
Moje mnenje, vendar neizkušeno, je dekle že zelo daleč. Pripravi jo do pogovora, po možnosti pa bi jo jaz odpeljala, ne, ne odpeljala, ker se ne bi pustila, odvlekla bi jo nekako, z njeno privolitvijo do strokovnjaka, ki bi znal pomagati obema, dekletu in tudi tebi. Ne zatiskaj si oči, to ni več samo joint. Od jointa se ne shujša toliko (joint kadi moja svakinja in nikakor to ni to!), ne bruha se, ni driske, ni takih težav. Ta abstinenčna kriza, ki jo ima, že kaže na nekaj bolj “težkega”. Daj, pogovori se, prepričaj jo, da je še vedno čas za vse drugo, kot za to, karmor se je napotila zdaj.
VELIKO … NE … VSO SREČO TEGA SVETA TI ŽELIM PRI TVOJEM TRUDI.
marija (1)
Iscite vendar VZROK.
Druzina, pritiski okolice, manipulacija,…..naivnost.
Gre namrec za to, da so bulimija, droge, …. POSLEDICE POBLEMOV.
DOVOLJ MI JE LJUDI (NE PRAVIM VAM, DRAGA MAMA) KI GOVORIJO O LJUDEH KI SE DROGIRAJO, SO NA HEROINU, PROPADLI, NARKOMANI….
NIHCE!?!?!??!?!?!AMPAK RES NIHCE SE PA PREJ!!!!!! NI DOVOLJ Z OTROKOM UKVARJAL, KO JE BILO POTREBNO. KO JE PUNCA VERJETNO ISKALA NEKAKSEN KONTAKT (pa je niso slisali!!!!)
– Sama sem imela probleme doma (nasilje v druzini), ampak sem stvar resila drugace, preselila sem se (no, oce me je vrgel ven) a se nisem vrnila, zacela sem skrbeti zase, delati in se uciti. Danes sem uspesna absolventka z le enim izpitom pred diplomo.
– Znanka pa je problem resila tako, da se je vrgla iz stolpnice cez okno.
Pogovori, pogovori. Ceprav bo sedaj ta pot tezka.
Ni vedno poti nazaj.
jaz je mojemu ocetu ne dam. Nikoli vec!
Tvoja hči je ali zelo zelo bolna ali pa je zabredla v drogo. In ne vem, kaj je hujše.
Verjetno je na enaki poti tudi njen fant, ker če ne bi bil, je ne bi prenašal. Najprej se iskreno pogovori z njegovimi starši in jim pojasni svoje sume. Ker sta verjetno oba otroka v istem sheetu, boste morda lahko skupaj kaj storili. Drugače pa, ne vem. Poišči nasvet strokovnjaka. Narkomani se težko odločijo za zdravljenje in se težko ozdravijo. Velikokrat se zgodi, da zdravljenje prekinejo in ga nekajkrat ponavljajo.
Res ne vem, če ti tukaj sploh lahko kdo, ki sam tega ni doživel, svetuje. Čimprej, ampak res hitro, takoj zdaj! poišči nasvet strokovnjaka. Ne odlašaj niti minutke! Pomagaj svojemu otroku in sebi. Predvsem pa ohrani trezno glavo, saj ji boš morala biti v veliko oporo.
Naj te ne bo sram! Skoraj vsi svetovalci so sami doživeli to, kar preživlja tvoja hči, ali pa so doživeli to kar prestajaš ti.
Aja, pa še to: Moj stric kadi travo že leta in leta, pa ni to to, kar ti opisuješ. Je popolnoma normalen družinski človek, ki namesto da bi popil pivo ali vino, pokadi joint.
Res, vso srečo tzega sveta in upam, da nikoli več noben na tem svetu ne bo imel enakih težav kot ti in tvoja hči!
Pozdrav,
Ni se potrebno ustrašiti ob vsem tem naštetem, vendar vaša hčerka ima težave shujšo zasvojenostjo kot je le marihuana. Lahko bi rekli da gre tudi za anoreksijo in težjo psihično bolezen in da ni pogojeno z drogo, vendar dvomim. Pri takih znakih, kot jih ima vaša hči je največkrat v igri heroin. Med pogovorom jo poglejte malce po rokah ali ima kakšne vbode in podobno. Zenice so prij jemalcih heroina zelo majhne, kot majhne ostre bucike. Na vasem mestu bi stopila v stik s starsi fanta, vendar ne v obliki napada in obtozbe da se drogirata. Povejte jim da ste v skrbeh in kaj oni mislijo o tem. Vrjetno ste njegovi druzini predstavljeni kot grozna nevzdrzna mama in kako je vasa hci boga, saj je to izgovor, da se nek mladostnik lahko nekma priseli. Mamin cut je vedno tisti, ko se otrok zasmili. Pogovorite se s starsi fanta in odkrijte, v kaskni vlogi vas vidi vasa hci, koliko je resnice na tem in skusajte najti z njo skupno besede. Najsniki se v svojem razvoju ravno z obnasanjem izven ustaljenih norm, proti vrednotam in osnovnim težnjam staršev, postavljajo kot samostojna odrasla bitja. Problem starševstva je velikokrat v tem, ker si ne morejo in nočejo priznati da je njihov otrok oseba s svojim mnenjem, okusom. Vprašajte najstnika kdaj za nasvet kako kaj narediti, poslušajte ga pozorno. To niso več otroci. Premalo je prostora za obrazlozitev psihoanalize otroka, vendar zapostavljanje in diktatorstvo lahko pripeljeta v adolescenci do popolnega odpora. Ni potrebno katati razocaranja nad hčerko. Naj vam bo ta pojav izkusnja v zivljenju, s katero boste zaceli graditi na novo. Zivljenje je lepo, le ljubti ga je potrebno zaceti in tudi poslusati druge. Ce najsnik rece da je France Preseren kreten, ok. on ze ve zakj, vrjetno zato, ker mu gre njegova bolecina in depresija dobesedno na jetra, saj so najstniki veseli in zeljni radosti in semha.
Ja hvala za vaša mnenja. Res je heroin v igri in to oba. Tudi njegovi starši vedo to, sem jih peljala na “UP” in skupaj smo šli na pogovor v Karitas Pelikan.
Mnogo, ogromno sem prebrala v zvezi z drogo na tem forumu, z ogromno ljudmi, ki so šli skozi to kot starši sem govorila.
Pa vendar me muči še nekaj. Ker je punca tam pri fantu, je ogromno odvisno od njegovih staršev kako bodo trdni. Jaz pa sem le nemočni opazovalec. Kadar pridem tja, ju ni ali pa izgineta. Na telefon jih ne dobim. Tako da sem v kontaktu samo z njegovo mamo, da ta kaj pove, jaz pa ji svetujem in stojim ob strani, ter ji dajem kolikor sem ji sploh sposobna dati neko moralno pomoč, čeprav sem je sama tudi zelo potrebna……
Ubija me to da čakam, da prideta mlada dva do dna……dnevi so dolgi, noči še daljše ko o tem razmišljam. In če bo to trajalo nekaj let, mislim, da ji ne bom mogla več pomagati, ker bom shirala od skrbi.
Hvala vsem, ki ste pisali. Na tem forumu sem odprla skoro vse teme in brala in brala. Mi je vse jasno. Je pa težko ohranit trezno glavo, biti pameten, sploh ko te grabijo čustva. Sedaj hodim na srečanja staršev, kjer me pomagajo utrjevati. Vendar so tu v glavnem starši, ki imajo edinca, če jih pa že imajo več, je pa zasvojen njihov najmlajši ali pa dva, ki sta starostno blizu. Moj nadaljni problem pa je v tem, da hči ki je zasvojena in ne živi doma ima 20 let, doma imam pa še sina starega 15 let in hčerko 8 let. Krmariti med obupom in prizadevanjem za starejšo, prikrivati strah za 15letnika in se posvečati 8letnici kot nekoč……je zame preveč. Vem, da moram, pa vendar me je strah samo sebe, strah da se zrušim in ne bom nikomur več v korist. Kako naj krmarim ?
draga mati,
človek prenese veliko, veliko več kot si lahko predstavlja in v situaciji v kateri si se znašla je najbolj neproduktivno razmišljati o tem kako boš ti to dala skozi. nočem zveneti nesramno in vem da ti mora biti zelo, zelo hudo. vendar je tvoja hči odrasel otrok brez osnovnih vrednot, ki naj bi se jih leta nazaj naučila od vas staršev. sama sem otrok takšnih staršev, tudi moja mati je šele pri dajsetih začela hoditi na skupine staršev odvisnikov in me začela dojemati kot odraslo in zrelo osebo. šele s tem, ko je začela graditi na na sebi in odpravljati svoje napake sem z njo lahko začela komunicirati.s tem mi je v veliko pomoč pri ohranjanju abstinence po dolgih letih konzumiranja. nehaj se iskati v vlogi žrtve; otroci so ogledala svojih staršev. vaša hčerka je v preteklosti najbrž hrepeneče kričala po vašem razumevanju, pozornosti, in ljubezen tu ni vse dati otroku, ampak živeti z otrokom, ga poslušati. tega ji mogoče niste mogli, mogoče niste znali dati- vse to je preteklost in nesmiselno se je obtoževati in se ozirati nanjo. ne mislite na to kako se boste strli, odklanjajte slabe misli, poskušajte razumeti vašo hčerko in ko je ne boste razumeli, v še tako nenormalnih stvareh ji pustite prosto pot- sama mora spoznati, da si takšno življenje, katerega živi ne zaluži tega imena. predvsem pa gradite na svojih dveh mlajših trocih, da se ne bodo v svojih najbolj občutljivih letih počutili odrinjene in prepuščene usodi.gradite na njih, ne skrivajte jim problema, naj bodo sreča in radost vašega življenja, tako bo tudi odrasla hčerka opazila spremebo na vas in vam mogoče začela zaupati, da boste morda z veliko truda prešle na še večji trud:pogovore, pogovore, pogovore…
sreče vam želim, pa ne vse sveta, te normalen človek nebi prenesel
lucija
Starejša hči ne bo nikoli opazila spremembe, ker ne živi doma. Sploh ne vem kje je. So me sosedi opozorili kje se nahaja, da v domačem okolju v avtu čaka na dilerje. Sem šla en dan tja, jo prosila da naj se gre zdravit, da naj nekaj naredi za svoje zdravje. Stopila je iz avta, ker sem ji ga zaparkirala in bežala pred menoj. Ušla je v neznano. To pomeni, da ji je tako življenje všeč, da noče živeti drugače. Rekla je da ima drugi dom in da ne pride nikoli več k nam domov. Če sem jo kdaj obvestila za kako pošto, da jo čaka doma, ni nikoli prišla ponjo niti odgovorila. Niti po obleko ni prišla, raje je šla na Karitas po cunje. Giblje pa se veliko po domačem terenu, sosedi jo vidijo, le jaz nikoli. Skoraj vsak mesec imata s fantom drug avto, tako da niti ne vem kaj naj gledam. Na telefon se ne javi, le preko sms se sporazumeva. Od novembra ji tudi pišem ne več, ker nima smisla. Ona pa enkrat na mesec kaj napiše. Za moj rosjtni dan je napisala čestitko in ravno včeraj zvečer sms ki pravi:” Mami oprosti za vse kar sem ti slabega povzročila. Nisem sama kriva, da sem taka. Četudi bežim pred tabo, te imam vseeno rada.” Bežala je 10 januarja, 23-ga pa je napisala sms. Mar je to prošnja za pomoč? Ne vem, nisem odgovorila, ker mi vsi pravijo naj ne kličem, naj ne pišem.
Lucy praviš da je neproduktivno razmišljanje, kako bom jaz dala vse to skozi. To ni samopomilovanje, ampak močna želja da bom trdna, ker imam še dva otroka. Veš kako je grozno, ko me16 letnik vpraša če gre lahko s prijatelji ven? Zablokiram. Usta postanejo suha, srce ponori. Strah me dobesedno ohromi. Potem pa še očitek, da sem sestro skoraj vedno pustila in da on ni kakor ona. Mlajša hči je postala v šoli agresivna. Se pretepa in odgovarja tovarišicam.
Prosila sem dr. Sanjo Rozman za pomoč, kako naj ravnam s tema dvema otrokoma. Kje je kakšna samopomočna skupina ali kaj podobnega. Vprašala me je kaj dela moj mož medtem ko jaz hodim na “up”. Ko sem rekla da hodi popivat, mi je predlagala da ga naj peljem k dr. Ruglju ali pa se naj ločim, potem se bodo stvari same pošlihtale. Ko sem možu predlagala Ruglja, bi me skoraj fental. Tudi otroci ne bi šli stran in živeti drugam, tako tudi jaz ne grem. In kam se naj obrnem zdaj?
Jaz pa dobesedno hiram. Pol leta že nisem pošteno spala. Cele noči ali prebedim, ali pa samo dremljem. Ogromno energije vložim v mlajšo hči, da sploh narediva nalogo, pa da se malo igrava ali pa kam greva. Za nič drugega mi časa ne ostane. Na poti v službo v avtobusu berem razno literaturo o drogi, o samopodobi, o spodbujanju odličnosti, o odvisnosti z odnosi, o sprejemanju smrti………. Vse to me še bolj zamori. Teoretično vse štima, v praksi pa ni tako lahko stvari uporabiti.
Ja res imate zapleteno situacijo. Verjetno se trudite, da bi bili dobra mama. Vendar pa samo trud ni dovolj. V vaši družini je verjetno alkoholizem primarni problem zaradi katerega trpite vsi. Odnosi v družini verjetno že dolgo niso vzdržni saj veliko preveč misli, časa in energije posvečate možu, ki pa je na žalost alkoholik. Tako vaša družina ni deležna “pravega” in kvalitetnega življenja. Knjige, ki jih berete kažejo vašo željo po spremembi. Konkretno spremembo pa je v življenju težko narediti, posebej še, če vas mož pri tem ovira namesto, da bi vam pomagal. Vajin odnos tako ne more napredovati, lahko samo životari in nazaduje, kar pa za zdravje in vzgojo otrok ni dobro. Premislite in se vprašajte, kakšen vpliv ima moževo vedenje na vas in vaše otroke. Kako je tako družinsko ozračje vplivalo na starejšo hčerko in kaj se dogaja z mlajšima otrokoma. Saj ste pametni. Alkoholizem je bolezen, ki prizadane tako pivca, kot tudi družino. Včasih družino še veliko bolj. To bolezen je treba zdraviti, ker drugače lahko zelo zbolijo vsi vpleteni. Priporočil bi vam, da se čimprej odločite in greste na pogovor s strokovnjakom na CZA na poljanski. Preberite tudi knjigo – Slavko Ziherl – Kako se upreti alkoholu, ki jo lahko dobite na CZA in veliko pove o zasvojenosti – vzrokih in posledicah. Nekatere svari vam bodo jasnejše. Pa veliko volje in poguma vam želim.