Danes mi je spet full full hudo, kar jočem in jočem. Še vedno ne morem dojeti, da je ne bom več videla in slišala, še vedno nekako mislim, da bo prišla ali poklicala.
Zakaj me je tako hitro zapustila, naju s sestro… Zame noben dan ni več enak kot prej. Imam vse slike prizorov od prej, nato pa zdravljenja, bolnic, pa doma ko je bila že kar boga, pa je še imela upanje. In zdaj je ni več?
Res je, da je s to notranjo bolečino človek ‘sam’, saj vsi skušajo razumeti, pa vendar ne morejo. Vsi mi govorijo saj bo, se je rešila, …., jaz pa se z razumsko razlago ne morem zadovoljiti. Sploh mi ne gre v glavo…Sej po eni strani vem, da je odšla, po drugi pa jo še vedno čakam, kdaj jo bom videla in slišala. In pridejo dnevi, ko je fejst hudo in spet drugič malo lažje. Najhuje je to, ker se mi zdi, da jo tako rabim, ko rabim nasvet, pomislim nanjo, pa spet drugič…Mami je vedno imela odgovor na vse, rešitev za vse, pa tudi če je bilo manj rožnato, me je znala potolažiti. Zelo je verjela vame. Zato pa toliko bolj boli. Ker enostavno ni fer!!!!!! Enostavno ne!!!!

Draga Zarja1!

Moji mami je umrla natanko pred 10 leti, no v petek je minilo deset let. Bolečina je manjša, ampak tudi jaz večkrat pohitim domov, ker bi ji rada nekaj povedala. Doma me spreleti spoznanje, saj je vendar ni. Po hudi, težki bolezni je odšla. Hotela sem verjeti, da ji je sedj bolje, ampak vseeno bi jo imela še pri sebi. Sploh, ker ni videla mojih dveh sončkov in mene, kakšna mati in gospodinja sem postala. Mami, ki je vedno verjela vame.

Zarja, drži se, ne obupuj, mislila bom nate,

Sabina

Vse to kar si napisala, sem čutila tudi jaz in mislim, da je naravno in normalno. Kako brez nje? Zelo težko je, nimam recepta. Pri meni je čas prinesel vsaj to, da se tistih slabših, mučnih prizorov ne spominjam tako pogosto kot na začetku in vse bolj vrejo na površje lepi spomini. To je pa že veliko in je dosti lažje. Enako pa ne bo več nikoli, še vedno jo močno pogrešam.

Ojla zarja1. Jaz te več kot razumem…..moja mami je umrla pred 4 meseci, hitri rak. Od diagnoze do smrti 28 dni…..Nismo dojemali in še danes ne. Tudi jaz jočem, toliko je vprašanj, na katere ni odgovora…. Ful si želim jo imeti nazaj, vsaj za 5 minut. Da jo še enkrat objamem, ji povem kaj mi pomeni in kako jo imam rada. Grozno je to, ker je pr nas šlo tako hitro naprej, da do konca nismo pomislili na smrt….vsaj ne tako hitro. Tistega dne sem bila kot paralizirana, taka hitra sprememba….v parih urah, in potem je kar odšla…in držala sem jo za roke…..
Ful te razumem, nimam pa nobenega nasveta….jaz kar tavam okoli, skoraj vsak dan na grobu…..

m. c. moje sožalje. Verjamem, da še ne dojameš, saj se je zgodilo res zelo na hitro. Pri nas je bilo od diagnoze do smrti približno pol leta, pa nisem prav dojela in upanje sem imela skoraj isto do konca, štiri dni pred smrtjo so nam zdravniki povedali, da ni možnosti za ozdravitev, prej pa ne. Tako da res ne moreš dojeti, ne še. JAz sem še po enem letu čakala njen ključ v vratih in da bo prišla.

Zarja1 moje iskreno sožalje.
Tudi sama sem niti 2 meseca nazaj izgubila mamo. Živeli sva sami, ona je bila moja vsa družina in zdaj je ni več ker jo je vzela ta kruta bolezen (rak). Stara sem 26 let, pa se mi v tem trenutku zdi kot da sem mala neobogljena punčka. Nikoli več je ne bom videla, jo objela ali ji povedala kaj je novega in kaj me teži. Še vedno mi ni jasno, ne dojamem, vse je šlo tako hitro, v treh urah je bilo vsega konec, jaz pa imam še toliko vprašanj, toliko za povedat,….

Tudi tebi Mali Mišek izrekam iskreno sožalje. Ja hudo je ja. Veš, tudi meni je izredno hudo, pri svojih 27. letih, pa sem ostala brez nje, ne bo videla mojih otrok, koliko je stvari, ki bi ji rada povedala, vedno je znala najti pravo besedo, me tolažiti v težkih trenutkih. Lahko ti rečem, tudi jaz se počutim kot nebogljeni otrok, ki je ostal brez mame, tako težko mi je, ravno včeraj bi praznovala svoj 59. rojstni dan. Grozljivo… Ne morem dojeti. Nič lažje ni, po štirih mesecih. Ne more biti, ker nje ni. Še vedno ne morem dojeti… Zakaj nama je ta kruta bolezen morala vzeti mamo????

Pošiljam ti en topel objem, drži se

Danes ob 10. uri dopoldne je minilo natanko 2 meseca od kar je za vedno zaspala. Spet mi je neizmerno hudo, pa ne morem pustiti da pridejo solze na dan ker sem v službi. Tudi jaz se tako kot ti Zarja1 neštetokrat na dan vprašam zakaj ona?Ko takole prebiram tvojo zgodbo se mi zdi kot da bi nekdo pisal o meni….
Nimam ljudi okrog sebe, ki bi vedeli kaj preživljam…samo mislijo si lahko…ti Zarja1 pa natanko veš, ker si to nažalost preizkusila tudi sama, zato mi tvoje spodbudne besede še toliko več pomenijo.
Hvala ti.
Drži se in pogumno naprej….samo tako nama bo uspelo se naučiti živeti s tem, ker sprijaznile in pozabile ne bova nikoli.

Mali Mišek sprejmi tudi moje sožalje, tudi jaz te še predobro razumem. Dve leti nazaj mi je na današnji dan mama še lahko čestitala za rojstni dan, zdaj pa nič več. Zjutraj so me solze kar zalile. Umrla je točno en teden po mojem 27. rojstnem dnevu. Že tisti rojstni dan je bilo tako hudo, ker je ona trpela, zdaj pa trpim jaz, ob takih dnevih še bolj. Se pa najdejo ljudje, ki mi pravijo, naj fajn praznujem, pa ne morem. Še posebej, ker se bliža njena obletnica in če se spomnim, kaj smo preživljali dve leti nazaj, me je groza.

Drage zarja1, ena Petra, Mali Mišek,

Vem, kako vam je hudo in vem kako močno si želite, da bi še enkrat videle mamo in ji povedale vse, kar ji še niste! Tudi jaz sem že skoraj na tem, kot ste ve. Pred 12 leti mi je umrl oči (ravno noseča sem bila), ki je bil moj največji prijatelj. Kako sem ga prebolela, še danes ne vem. Bilo je zelo hudo. Še težje pa je bilo za mojo mami, ki je po njegovi smrti ostala čista razvalina in se zaprla v svoj svet, v katerega ni pustila nikogar. Danes umira tudi ona. Po 18 letih raka na dojki, sedaj končno ugaša, vendar to umiranje je izven človeka vrednega dostojanstva. To ne moreš verjeti. Zdravniki pa so čisto brezbrižni pri tem – kako morejo matrati bolnika še z nekim zdravljenjem, s katerim samo podaljšujejo trpljenje. Zdravili naj bi jo pravočasno takrat, ko je še bila za zdravljenje. Takrat pa so samo opazovali!!! Groza. No, pa ne smem njih obsojati, saj je bila moja mama pri tem veliko kriva, ker ni hotela sodelovati. Vsakič, ko je prišla k zdravniku, mu ni imela kaj povedati! …No, in sedaj je pri meni (metastaze na pljučih, odmirajoča druga dojka) in jo gledam, kako ne more dihati. Upam, da se ji bo vsak trenutek ustavil srce in bo odšla k očiju, kjer bo končno našla svoj mir….Kaj pa jaz? Ker sva z očetom vse razčistila predno je umrl, vem kako lep občutek je to. Zato sem želela to storiti tudi pri mami. Predvčerajšnjim sem ji izpovedala še zadnje misli, ki sem jih hotela razčistiti. Vmes je bilo tudi veliko očitkov, vendar tako pač je! Povedala sem ji svoje občutke, dogodke, pa če ji je bilo prav ali ne. Ona pa mi, tako kot ponavadi, ni imela kaj povedati. Žalostno. Vendar, jaz sem srečna, da sem dala ven iz sebe! Tako se sedaj počutim lahko, kot ptica in, ko mame več ne bo, bom vedela, da sem i povedala vse, čisto vse! Vem, da mami marsikatera moja beseda ni bila všeč, vendar morala me je poslušati, saj sem vendar njen otrok! Če pa mi ona nima nič za povedati, pa tudi prav. Kakor želi……Vem, da ko bo prišel trenutek slovesa, bo hudo. Še huje bo potem, ko se bodo obračali meseci, nej pa ne bo in to nikoli več. Navaditi se živeti s to mislijo! Vendar takšno je življenje in vsi ljudje se slej kot prej srečamo s tem.

Bodite močne in se še slišimo!
Mija

Vsem, ki potrebujete nasvete in pogrešate svoje svojce se pogovarjajte z njimi v misli.

Pozdravljeni…

Še nekaj dni in minilo bo eno leto odkar je zaspala moja mami… Bolečina je še vedno enaka.. morda kakšen dan manj intenzivna, a obstaja in tli.. in ko pride na dan, peče v solzah, ki tečejo po mojih licih.. Ko sem brala vaše besede, me je zbadalo v srčku.. Sama sem stara 22 let in niti približno si nisem predstavljala vse groze in trpljenja, ki nas je čakalo. Mamico pogrešam.. zelo.. In razumem vas, kako boli.. Po enem letu, vidim njen obraz, ko je ležala še zadnji dan med nami, na svoji postelji.. Slike trpljenja.. Vse je pred mano..
Sliši se grozno in solze imam na licih in mi polzijo po obrazu, ko berem tele vrstice, ki sem jih napisala.. Pa vem, da so tudi lepi dnevi, drugačni kot danes. Da se takrat spomnim lepih spominov, trenutkov z mami… In vem, da je ona z mano.. in vem da se zagotovo kdaj prime za glavo, ko počnem neumnosti in vem, da se smeje in joka z mano.. tako kot je, ko je bila še živa.. Ker mama vedno ostane mama.. ker je ena sama.. za vse življenje…

Lahko noč

pozdravljeni!

ja meseci minevajo… kmalu bo pet mesecev, ne morem verjeti, meni se zdi kot da je bilo včeraj, ko je odšla od nas.
Dnevi so različni, enkrat je lažje in kar nekako gre, spet drugič mi solze lijejo po obrazu. Včasih, ko mislim nanjo mi je hudo, da jočem, spet drugič me oblijejo srečni spomini o časih, ki sem jih preživljala z njo. Pa vendar jo tako zelo pogrešam. Bila je tako pogumna, še v stanju, ko telo ni sledilo več njeni volji. Želim jo vprašati, kako je, pogovor z njo bi mi tako koristil, njeni nasveti in vsa dobrosrčnost. in tega ni več…še vedno se sprašujem zakaj, pa čeprav poznam odgovor. Vendar mi, ki smo dali to skozi, vemo kako težko je.
Vedno ko grem v naš kraj, mi švigajo misli, kako grem k njej, na obisk kot včasih, bila sem pri njej skoraj vsak dan, vendar zdaj se peljem na grob, prižgem svečko, ji rečem, da jo imam rada, ter da sem vesela, da ne trpi več. Gledam v sliko na spomeniku, pa še ne verjamem, da je tam notri… Čakam jo, grozovito, zdrhti mi telo, ugotovim, da je ne bo več. In vedno znova in znova.
V trenutkih, ko bi pri njej poiskala nasvet ali pogovor, sama sebe vprašam, kaj bi mi ona rekla v tej situaciji, kaj bi mi svetovala,.Pa vendar je ni tu, z mano, z nami.

držite se…

***Draga mami, rada te imam***

Draga Zarja1,

Moja mami je umrla 24.8.. Danes ne vem kako se počutim. Hitim s svojimi obveznostmi in ne pustim žalosti, da me razjeda. Enkrat jočem, drugič se smejem. vendar pa se ne prepuščam msilim, ki me bolijo. Takrat se aktiviram in poprimem za delo, šport. In je bolje.

Pa ti? Kako si?
Mija

Pozdravljene,

tudi moja mami je umrla 24.8., od takrat je 2 leti, pa še vedno vsak dan mislim nanjo. Upam, da ji je tem, kjer je sedaj bolje. Da ne trpi več, da je srečna. Jaz pa jo zelo pogrešam, še vedno ob nedeljah čakam da pride na kosilo, da poboža svoje vnuke…
Na, pa spet jokam.
Mami, rada te imam, vem da sem ti to premalokrat povedala.

lepo pozdravljeni!

Draga Mija, ja hudo je ob izgubi. Danes je šest mesecev odkar se poslovila od nas moja mami. Zjutraj sem ji spet prižgala svečke, na grobu jo obiščem večkrat v tednu. Zelo zelo jo pogrešam. In vedno znova mi gredo po glavi tisti zadnji dnevi, ki so bili težki zanjo in za vse nas ob njej. Res pa je, da ko se spomnim lepih stvari, ki smo jih preživljali mi je po eni strani toplo v duši,vendar,ko pa me spet prešine, da je ni več z mano, pa sem spet zelo zelo žalostna.

Mija in ostali, ki smo to dali skozi vemo, da je hudo, vsaka izguba bližnjega te močno zaznamuje, mene je vse skupaj – boj z mamino boleznijo, spodbujanje in spet upanje, nato pa udarec, da ni več pomoči,kljub temu še vedno upanje – osebnostno zelo spremenilo, nisem več taka kot sem bila, pa saj kako bi bila??? Življenje je prazno brez nje… Sploh kadar sem sama sem zelo žalostna pogosto, potrta. Prej pa sem bila vesele narave, vedno nasmejana. Zdaj pa je odvisno od dneva in trenutka, tudi družbe pogosto.Tudi stvari,ki so mi prej ogromno pomenile, so zdaj izgubile smisel. Dobro je,če si čimbolj ‘zaposlen’,da ne razmišljaš preveč, ker si še prej žalosten.

Ja kaj čmo, usoda se je tako poigrala z nami…
Držite se…

*****Draga mami, rada te imam, moj angel, čuvaj me**********

POzdravljene!
Moja mami je umrla 28. 10. letos. Dobesedno zdrava, čez noč- infarkt pri 63 letih. Ostala sem sama z očetom in svojo hčerko. Hudo je. Prehudo. Nisem ljubiteljica zdravil, vendar sem se zatekla k svojemu zdravniku. Hudo mi je, ker se nisem poslovila od nje, ker ji nisem še zadnjič povedala, kako zelo rada jo imam jaz in moja hčerka, da je bila najboljša mamica in babica in čudovita žena možu. TAko rada bi jo še enkrat objela. Zdravnik mi pravi, da je zaspala, da je ni bolelo….Dal mi je zdravila, bolniško, se pogovarjal z mano…V službi pa… zgolj vprašanje, kdaj pridem nazaj. Vem, da nisem edina, ki se sooča s smrtjo, ampak….Zaenkrat mi s pogovorom pomagata dve prijateljici, nato,…KOmaj čakam večer, da lahko jokam, ko me nihče ne vidi, …Zdržala bom!!!Zaradi očeta in hčerke. Moram.
Oprostite zmedenemu pismu…

Draga nancy,pošiljam ti topel objem….

Draga Nancy!

Sprejmi moje iskreno sožalje. Vem kako hudo ti je v srčku. Bolečina je huda, neznosna. Sicer je še težje, ker se nisi uspela posloviti od nje, pojdi na grob poslovi se zdaj, jokam, reci ji, da jo imaš rada… Jaz se velikokrat ‘pogovarjam’ z njo, ji povem, kako sem, kako mi je hudo brez nje. Važno je, da da človek to bolečino nekako iz sebe. Tudi pogovor s prijateljico pomaga, samo, da človek ni sam.
Sicer nekateri, ki niso to dali skoz, težje razumejo bolečino nas, ki smo izgubili bližnje, sej je niti ne morejo. Ker lahko se postaviš v kožo enega, vendar ne moreš čutiti z njim, čutiš lahko, če si kaj podobnega dal skozi…
Bodi močna, vedi, da nisi mogla pomagati. To moraš verjeti, da nisi mogla pomagati. Jaz sem si to vseskozi sama sebi očitala in tako krivdo imela v sebi, v bistvu jo še nosim, pa vendar manj. Ker takrat ko je moja mami zbolela (prvič) za rakom, leta 2005, se mi je dobesedno na glavo obrnil svet – pa takrat na začetku je še vse kazalo dobro, zdravljenje ok, tako, da je bilo upanje, pa vendar rak soočenje je težko, ko bližnji zboli. Vendar potem pa je bolečina rasla, ko sem jo gledala, kako se ji slabša, pomagati pa v bistvu nisem mogla, no razen s tem, da sem jo spodbujala, bila ob njej, hodila z njo okrog zdravnikov, ji pomagala z različnimi zadevami, hrano, zdravili…
Tako, da verjemi, da žal je usoda hotela tako, da tvoje in moje mamice ni več….

Želim ti moč, da boš poskušala to prebroditi, pa javi se še kaj,

sem s tabo

******Draga mami, rada te imam!******

Draga moja mami!

danes je minilo eno leto odkar si morala oditi k angelčkom, sedaj si moj angel. Vsak dan mislim nate, želim si, da bi ti lahko pokazala, kako te imam rada, te objela, se pogovarjala s tabo, ti zaželela dobro jutro, lahko noč, čutila tvojo čustveno podporo, ki si jo vedno nesebično dajala, bila ob tebi, poslušala tvoje modre nasvete, spodbujanja, vedno prave rešitve, zaupanje, ki si mi ga izkazovala, se smejala s tabo…
Moja draga mami, žal sva predaleč narazen…upam, da čutiš to, ker moje misli so vse to in še več.

Zdravo vsem!
ja danes je eno leto, 14.3.2007 tega dne ne bom nikoli pozabila. In že tri mesece sem podoživljala lansko obdobje, ko ji je šlo bolezensko stanje vedno na slabše. Vsak dan sem se spomnila, kaj je preživljala lani moja mami, revica, sploh pa zadnja dva tedna, težko sem se ‘odmaknila’ od teh misli. še vedno se ne morem sprijazniti s tem, da je ne bom več videla in slišala. Ne gre.

Danes na grobu me je spet zagrabila izjemno močna žalost, jokala sem, ko sem se peljala, žalostna sem, izjemno žalostna. Sej pridejo trenutki, ko je ta žalost pod površjem, nekje globoko v meni in ko življenje ‘normalno’ poteka ali pač naj bi normalno potekalo, in spet trenutki, ko privre ta žalost na dan, trenutki obupa in pesimizma. Žalostna sem, vem, upravičeno, nimam več staršev, atija in mami. Čeprav sem stara 28 let bi ju izjemno potrebovala. Od mojega 9. leta naprej sva s sestro ostali sami z mami, zdej ja pa toliko težje, ker mi je pomenila vse….

Držte se vsi, velikokrat berem vrstice na tem forumu, sočustvujem z vsakim, ker vem kakšne duševne bolečine so to. In so hujše kot vsaka fizična bolečina, mnogo hujše. Bodite močni… objemček vsem.

***********Draga mami, rada te imam, angelček moj!****************