Tudi odrasli tako med sabo rešujete probleme?

Jop, očka (pa ne ti) pa cinca med obema ognjema in ne reče nič, ker mu tako najbolj ustreza…

Ja, ko so v igri otroci in gre za vprašanje družine, se vse postavi na glavo in sta na potezi oba starša.

In spet ja, osebne zamere s taščo in tastom (ali komerkoli) pa mora reševati vsak sam. In če uporabim tvojo “kačo” – lahko to ostane med vama s taščo (ali boš pokasiral nazaj “kačona”, dolg nos ali pa mogoče krohot)

Ampak tu gre za otroke. A ne? In tu se ponavadi zamere začnejo in se vlečejo, ker malokdo zna odrezati in zaključiti vse skupaj.

Vzamem nazaj “grozljivko” – očitno imava isti mlin, samo drugače ga slišiva.

LPM

Tole je cisto nakladanje in kompliciranje. mislim,da bi bilo za vas vse najbolje, da pa prekinete stike oz. imate stike toliko kot je potrebno, pa bo zadeva resena cist enostavno. Najbolje jih je ignorirati pa bo, ce se bos z njimi preklala ne bo dosegla nicesar, samo ogenj bo neprestano v strehi…. se nima smisla sekirat po nepotrebnem… veliko vec stavri je v zivljenu, ki so pomembne in tile prepiri s tasco ne peljejo nikamor …(to traja že 10 let!!!!) bolje je, da ne trošiš energije z njima,pa jo enostavno usmeriš v to, da se boste z družino dobro razumeli, ne samo z otrokoma, tudi z možem …To je najbolj pomembno!

Ne ne zame to ni isto- eno na gobec ali cukanje za lase, pa ščipanje za roko “da ljudje nebi videli” kaj delaš otroku vse to sem že videla kako počnejo idealne mame in niti najmanj ni isto. Nikdar v življenju nebi otroka po glavi ampak tudi to starši žal počnejo. Mislila sem na take primere, da če že ne gre drugače ali ne znamo – znajo drugače bi bilo veliko bolje eno po riti. Sama imam dva otroka , starejši jih bo imel 18 in ne morem reč da ga nikdar nisem po riti, lahko pa rečem da je bilo to največkrat tako v hecu bolj gesta kot udarec(zato božanje) in da nikdar ni jokal zaradi tega, in da če ga bo kdor koli vprašal če jih je kdaj dobil po riti bo zagotovo rekel ne.

Vsi ki niste nikdar grešili vržite prvi kamen! a ni bilo nekako tako?

Tole s starimi starši in pristojnostmi je res tunel brez konca. Najprej se doma pogovori s svojim možicem kaj in kako. Ko bosta imela izdelano enotno strategijo, in se je tudi držala (znano je, da se sinovi, ko zagledajo svojo mater v akciji, zopet ‘ sesujejo’ – jih pa razumem), pa k tašči. Če se da, razčistite za nazaj, ni pa nujno, povej kaj si mislita, kaj sta se odločila. In se tega DOSLEDNO držita, ne glede na to, kakšen gnev bo prišel iz druge strani. Vse se ohladi.

Prvi predlog za strategijo. Otroke v vrtec in omejitev obiskov. Če pa hči želi k babici, bodi pa tudi ti tam, in pazi kaj se dogaja.

Zapomni si, nikoli ne bo boljše, vedno samo slabše, če ne boste razčistili vsake zadeve sproti. Če babice in dedki ne dobijo nobene povratne informacije o njihovem ravnanju z vnuki, potem mislijo, da delajo prav. Če bi taščo opozorila, ko jo je prvič po riti, najbrž drugič sploh ne bi bilo.

Zdravo,

ne vem, veliko slabe volje, veliko jeze, verjetno dosegli ne boste nič, spremeniti ljudi starejših nazorov vam ne bo uspelo.

Zato vam čisto preprosto povem, če vam kaj ne paše ukrepajte, in sicer tako da daste otroke drugam, na obiske pa ne pozabite pri tem, ker so vendar dedi in babi.

Sama sem imela, in na žalost še imam težave v odnosu z sedaj že bivšo taščo, ki mi futra že tako bucmasto deklico z vsemi “porkarijami” kjer jih stakne. Prepričujem jo non stop, se kregam, ne pustim nekaj časa hčerko k njej – rezultat: nobeden………vse enako kot prvič, zato………….kot že prej rečeno:

Z mero dobrega okusa in upoštevajoč da so le starši tvojega moža, obdrži dobre odnose in jima daj brez prepiranja vedeti, da želiš to in ono, da te moti to in ono, in dej otroke drugam na čuvanje, s takimi izrazi kot “prefuknjena in tako naprej” ne boš dosegla nič.

Zato si vzemi čas za premislek, in ko boš čisto umirjena to uredi……..

Mislim, da sama točno poznaš rešitev, ki so jo navedli že vsi pred mano: poiskati novo varstvo za OBA otroka.

Bila sem v podobni situaciji in ko sedaj gledam nazaj vidim, da sem pravzaprav zaradi LASTNEGA UDOBJA (lahko spita dlje, pa ceneje je, pa ni treba ob čisto določeni uri po njiju hiteti, pa včasih je celo kosilo skuhano, ipd…) otroke puščala v neprimernem varstvu. Ceno MOJE LEŽERNOSTI pa sta plačevala ta mala dva.

lp
Alenka

Moji starsi in starski moje izvoljenke svojih vnukov ne pretepajo. V to sem preprican, preprican in se enkrat preprican. Kam vrzem kamen? Tebi v glavo?

Ocka

*nd* dolga bom, pa vseeno upam, da boš prebrala.

Če sta tašča in tast prizadela tebe, se z njima pogovori sama, prisotna pa bodita oba, saj se mi zdi, da če sta skupaj, delujeta bolj enotno. Tudi reakcije tasta in tašče ter njuno obnašanje bosta verjetno malce drugačna, kot če bi bili sami. Nikakor naj možiček ne bo zraven le zato, da bo tebi v hrbtenično oporo in pogum. Prej temeljito razmisli, kaj jima boš povedala in nastopi mirno. Ne spuščaj se nizko, da bi “s tal pobirala” kačo ali kaj podobnega. Na lep, miren in dostojen način jima podaj svoje mišljenje in svoja stališča. Morda ga ne bosta akceptirala takoj , a zvečer, ko bosta šla spat, bosta sigurno razmišljala tudi o tem 🙂 Verjetno se jima bo zdelo zamalo, kaj hudiča ju ti učiš, ampak se ne daj zapeljat. Ostani mirna. To si obljubi preden vstopiš. Nikakor ne vzkipi, ker s tem ne boš prepričljiva. Mirne reakcije so precej bolj ‘zastrašujoče’, ker človek nikoli ne ve, kaj je za mirnostjo in tega se nekako boji.

Otroci imajo dedke in babice zelo radi in jim večkrat zaupajo kaj, kar mamici in očku nikoli. Me veseli, da hčerki ne poskušaš ‘vzeti’ tega bogastva, ampak da razmišljaš o spravi. Prav je, da odnose rešite brez prisotnosti otrok. Grajanje, popravljanje starih staršev, možičkov pred otroci ni pametno, saj znajo tak ščit hitro uporabit sebi v prid prihodnjič, ko se ‘odločijo’, da bodo mali vražički 😉 Tudi otroci imajo svoje muhe (tleskanje z jezikom, češ, ah, dej no…), le stari starši včasih to težje dojamejo in se jim zdi to nesprejemljivo, ker so bili v njihovih letih vsi blazno spoštljivi in ‘boga boječi’. Reagirajo, kot so naučeni. Kakšnih hudih vzgojnih ukrepov ni bilo, vse je bolj temelilo na ‘kazen mora biti vzgojna in to dejansko je šele, ko zaboli’.

Srečo imam, da pri nas nihče ne podaja vzgojnih ukrepov z tepežkanjem. A se mi zdi prav, da stari starši otroka tudi ‘kaznujejo’, če si to zasluži. Vendar na drugačen način: o, če je pa tako, pa ne bova jahala končkov; sladoled bo počakal, da se boš opravičila; v knjižnico bomo vrnili le knjige, izposodili si jih bomo jutri; na vrtu bom danes delala sama, tebi pa bom orodje posodila spet, ko ne boš več vpila; 5 krogov s kolesom bova šli čez dve uri, če boš… To zaleže veliko bolj kot ploska po riti, ki zaboli takrat in mine.

Ne sekiraj se, če otrok ne prideta gledat. Tudi pri nas je bilo tako. Smo vabili, pa nič. Pa sem jima lepo povedala. Zdaj čebela povabi, midva pa zaigrava svojo struno – tudi prav, vi že veste, kako je. Mi vas le obveščamo, da bi čebela rada videla, da bi bila tam tudi vidva, če bosta prišla, pa je to vajina odločitev. Ne bi želeli, da bosta prikrajšana za tako lepo prireditev, nastop, saj čas hitro teče in kmalu bo takšni prireditev ‘zmanjkalo’. Vidva najbolj vesta, kaj lahko počaka 🙂 in ne boš verjela. Malo kdaj, da kdo manjka.
Vsekakor pa otrokom razloži, da babica in dedek danes pač nista utegnila, zato se bosta prihodnjič potrudila, da prideta. Nikar jima ne razlagaj, češ, jima omare in pospravljanje pomeni več itd.

Toliko glede otrok. Kar pa se tiče odnosov med vama s taščo, pa moj topel nasvet: kar je bilo, je bilo… štartaj od danes naprej, od tu dalje, stare grehe pa odmisli. Težko je, ker se ti zdi zamalo, a ni prav, s tem se obremenjuješ LE TI. Meni je enkrat ena luštna gospa rekla: ‘Odpusti ji.’ Saj se smešno sliši, a dejansko si tako reci in pri sebi počisti. Ne kuhaj zamere… tako kot se boš ti počutila do nje, se bo ona do tebe. Imej jo rada, pa bo slej kot prej dojela in imela tudi ona tebe. Pokaži ji, da ti nekaj pomeni, povej ji, da si ji hvaležna, ker pazi hčerko, ker skuha tako dobro mineštro, ker zna tisto pesmico, ki si jo ti že čisto pozabila…
Sama sem imela doolgo časa težave s taščico. Potem pa ji nisem dala več kosti za glodanje. Poiskala sem njene dobre lastnosti in ji to povedala. Nisem ji lezla v rit. Ostala sem na svoji strani, a sčasoma postala neobčutljiva na njene pripombe. Velikokrat so mi pomagale besede mojega tasta: ‘pri naši mami je najbolje čez eno uho notri, pri čez drugo pa ven’… in si takrat, ko me kaj zbode rečem, pusti, naj gre mimo, presliši. Tisto, kar me res zbode in kar se mi ne zdi prav, ji takoj povem. Lepo, v dveh stavkih.

Stvari ne pogrevamo, zato res, pojdita čimprej in se zmeni glede vzgoje otrok, ne dovoli pa, da bi se pogovor zapletel v zadeve, ki so mimo. Ne mečite si že prežvečenih stvari pred nos. Pustite jih. Bodi dosledna in štartaj na novo. Vsak si zasluži drugo priložnost, daj ji jo.
Bodi prijazna in mirna. Veliko sreče.
Če ti ni težko, sporoči, kako sta vaju sprejela,
Anaya

Žal mi je ampak deluješ veliko bolj agresivno kot se želiš prikazati.

Oh moja žena in moja mama. Groza. Nobeno ne branim, nobeni ne dam prav. Ker dejansko je tako, da pač nista za skupaj. Priznam da je mama tečna, ampak tudi moja draga ni kar tako. Velikokrat je že dovolj, da je nekaj rekla njena tašča da se s tem-biločim ne strinja. Popolnoma drugače je pa, če to reče njena mama. Pa ne živimo v isti hiši. In ravno okoli vzgoje najinih otrok je največkrat vojna. Ampak je tako kot pravim njena mama, da lahko bilo kakšno pripombo in ali je ne bo slišala ali jo bo upoštevala, če pa moja mama joj joj le kako si je drznila kaj takega…. Ja tako pač je življenje. In jaz brižan umes.

Eh joj, zdaj bom ocitno res moral sredi vsakega stavka postavljati oklepaje in v njih spisat se svoj emocionalen pogled na vse, npr (karikiram) (mislim malce bolj levo kot se slisi) etc.

Lepo po vrsti. Ve se, da je z besedami kriz. Vedno jih lahko preberes na vsaj 2 nacina, z malo domisljije na pet. Potem se obesis na sogovornika na nacin, ki ti najbolj ustreza, pa je konflikt tam.

Torej:
Moji starsi in starski moje izvoljenke svojih vnukov ne pretepajo. V to sem preprican, preprican in se enkrat preprican.(!!!) Kam vrzem kamen?(????) Tebi v glavo :))))???

Ocka

Nasilnez. To bo to. Pretepal sem ozjo in sirso familijo. V bistvu se javljam iz samice. Podrobnosti so prevec krvave, da bi ti se kaj napisal 🙂

se mi je zdelo ja da bo kaj takega!

Samo moje mnenje, kratko in jedrnato:

sem za vsaki pogovor, sem sicer zelo mirna oseba, pripravljena na kompromise. Vem pa nekaj: če bo mojega otroka nekdo udaril – pa je to lahko moja ali njegova mama, bom najprej odstranila otroka,potem jo bom pa udarila jaz in to fejst, verjetno me ne bodo mogli ustaviti, ker se mi bo strgal film. Zakaj? V bistvu nobenga nič ne briga, ampak sem bila fizično zelo zlorabljan otrok. Malo pobožati po riti??!! Ne pri mojem otroku. Nikoli, pa nisem idealna mama.
Vem, kakšne posledice lahko to pusti in nobeden me ne bo nikoli prepričal v nasprotno. Verjetno me boste označili, da jaz nisem nič boljša, da sem agresivna. Ja, sem, v tem primeru. Ampak proti človeku, ki se lahko brani, če se hoče.

Vsak, ki udari otroka, žival, invalida ali na splošno živo bitje, ki se ne more, noče ali ne zna braniti, ni vreden, da tlači zemljo. Znašajte se nad sebi enakimi. To pa ne upate, kaj?

Pa me opljuvajte. Če bi vedeli, kako me ne boste niti malo ganili, se ne bi trudili.

Pa lep dan

Moj oče je mene udaril točno 2x v živeljenju. Prvič, ko sem po enem mesecu šole močno odločila, da se ne bom več učila in potem ko sem bila stara ene 12 let in mu nisem in nisem nehala jezikat. Pa še zdaj pravim, da bi mi lahko še kdaj kakšno pripeljal!

lenka

Čeprav… če jo deda po riti, zato ker hoče sam gledati Dobro jutro in vnučki ne privošči risanke pred vrtcem ???????????????????????

Po 10. letih sranja in pri takem egoizmu se jaz ne bi več nevemkaj pogovarala… Ne vidim namreč smisla…

lp,
Ivana

Sem čisto umirjena. Nimam namena delati prepira, niti prekinjati stikov z njimi (če ne bo to njihova želja). Oni so starši mojemu možu in stari starši najinim otrokom. Tega se zavedam.

Ampak določenih stvari pa ne morem dovoliti.

Želim samo, da bi se lahko enkrat končno pogovorila z njo (upam da mi bo uspelo), pa da me bo vsaj poslušala. Mislim, da ima vsak človek pravico do svojega mnenja, saj smo vendar različni. Ker pa so otroci najini, in s tem tudi moji, pa se mi zdi prav, da če se s kakšno stvarjo absolutno ne strinjam, povem. Mislim, da imam kar se tiče vzgoje pravico kaj povedati (pa ne kdaj naj je, pa kdaj naj spi)
Sploh nisem mislila narediti vsesplošnega prepira, ampak samo hotela vprašati, kaj je bilo. No pa se ni dalo,… vedno čakajo na vsako mojo besedo kaj rečem, pa potem navalijo name,… pa pogrevajo še stare zadeve, ki z omenjeno stvarjo nimajo nobene veze.

Bo kar težko,…. težko se je pogovarjat s človekom, ki misli, da ima edino on prav.

Jaz sem tudi ena taka, ki pravim (zase) da sem jih premalo dobila. Svojih otrok do sedaj še nisem udarila, ker pač ni bilo nobene take potrebe. Jaz sem pa bila živ hudič in preprosto drugače nisem čula…sem pač ušesa imela samo na riti.Pa jim nič ne zamerim ker sta mi s tem samo pomagala, drugače ne vem kam bi me zaneslo.

Meni je pa vseeno težko prekiniti vse stike. Drugače se pa sploh ne pogovarjamo (jaz osebno) veliko, samo najbolj nujno. Dobro jutro, dober dan.

Ampak tale stvar me je pa razjezila, pa sem mogla povedati, naletela pa sem na zelo buren odpor.

Veliko je takšnih majnih malenkosti, ki gredo meni na živce. Za njih pa so samo brezvezne malenkosti.

Je včasih kar precej težko, ker se ne želim prepirati za vsako malenkost.