Kako bi reagirale, če bi učiteljica vašega otroka za ušesa?
Če ne mulc, pa mulček. Nebogljen otročič sigurno ni. 6-letniki razumejo ukaze, red, vedo kaj se sme in kaj ne.[/quote]
Ja, in kaj ga potem ti lahko nemoteno kaznuješ kot se ti zdi? Fizično? A res nimate doma nobene avtoritete? Se ne znate pogovarjati in brez telesnega obračunavanja razpucati stvari?
Če ne mulc, pa mulček. Nebogljen otročič sigurno ni. 6-letniki razumejo ukaze, red, vedo kaj se sme in kaj ne.[/quote]
Učitelji znajo brati, razumejo pravilnike in zakone in vedo, kaj se sme in kaj ne.
In vsako fizično nasilje s strani učitelja je zakonsko kaznivo. Učitelj zaradi tega lahko leti iz službe (ko je pravnomočno obsojen, do tedaj pa je ponavadi suspendiran) in je na sodišču obsojen izvajanja nasilja.
Če ne mulc, pa mulček. Nebogljen otročič sigurno ni. 6-letniki razumejo ukaze, red, vedo kaj se sme in kaj ne.[/quote]
Ja, in kaj ga potem ti lahko nemoteno kaznuješ kot se ti zdi? Fizično? A res nimate doma nobene avtoritete? Se ne znate pogovarjati in brez telesnega obračunavanja razpucati stvari?[/quote]
Mojih otrok doma fizično ne obdelujem, ker smo dogovorjeni, da se uboga na ukaz in ne na prošnje. Priznam, da otroci kot otroci, ne ubogajo na prvo, ampak je treba parkrat opozoriti, vendar prositi pa ne.
Si pa predstavljam, denimo, učiteljica s par neposlušnimi mulčki, ki ne zmore izvajati učnega procesa, da ne bi izgubila živcev? Saj morajo znati delati z otroki, zato so usposobljene, ampak jih prositi, ne enkrat, desetkrat “Tristanček, prosiiiim, priključi se skupini”… Če ga za uho privede, ne bom imel nobene travme.
Svoje mulčke preveč zavijate v celofan…
Ojoj. Ali je pri vas vojašnica ali družina?
V naši družini se skupaj dogovarjamo ter sodelujemo in pomagamo drug drugemu. Ne ukazujemo. Ni potrebe po vojaškem režimu.
Sem delala tudi v vrtcu s 5-6 letniki. In tudi oni lepo sodelujejo, če ima le vzgojitelj/učitelj dovolj človeških vrlin in priučenih socialnih veščin za delo z otroki.
Sem učiteljica, pa mi še nikoli na kraj pameti ni padlo, da bi udarila ali kako drugače fizično obračunala s katerim izmed učencev, pa bi si marsikdo “zaslužil” (sodeč po postih nekaterih tu). Tudi tisti vražički, ki so drugim učitejem povzročali sive lase, so pri meni neproblematični. In se strinjam, da tisti, ki dvigne roko nad otroka ni sposoben biti učitelj, žal.
Starši ste tisti, ki morate vzgajati svoje otroke, ne učitelji. Jaz bom vaše otroke poučevala, vzgajala pa svoje.
Ojoj. Ali je pri vas vojašnica ali družina?
V naši družini se skupaj dogovarjamo ter sodelujemo in pomagamo drug drugemu. Ne ukazujemo. Ni potrebe po vojaškem režimu.
Sem delala tudi v vrtcu s 5-6 letniki. In tudi oni lepo sodelujejo, če ima le vzgojitelj/učitelj dovolj človeških vrlin in priučenih socialnih veščin za delo z otroki.[/quote]
Katka, preberi vse, ne samo kar ti paše. Smo vesela in srečna družina, brez vojaškega režima. Mogoče sem se nerodno izrazila, ampak kaj je dogovor in kaj ukaz, pri tem recimo: je čas kosila in pokličem otroke k mizi, je treba včasih 3x poklicat, ker je takrat igra ravno najbolj zanimiva. Se dogovorimo ali ukažem, da je treba pridt k mizi in pridejo k mizi. Ne prosim in ne vlečem za ušesa.
Ma ne vem kaj se ti sploh zagovarjam. Saj nisem nikomur nič storila. Sem samo povedala svoje mnenje, ki pa mogoče komu ni všeč. Sem za zmernost v vseh pogledih!
Izven konteksta – če otrok ne pretepamo (pa najsi bodi zgolj “vzgojno”) še ne pomeni, da jih zavijamo v celofan. In tudi ne pomeni, da so otroci popolnoma razpuščeni. Vedo pa kdaj se lahko hecamo in kdaj mislimo resno. Kljub temu, da spadam v skupino t.i. strogih mamic me noben od otrok ne uboga vedno na prvo besedo, ampak tega si v resnici niti ne želim. Ker ne želim prestrašenega otroka. Imava pa oba z možem dovolj avtoritete, da se ve, da določenih zadev ne tolerirava, vsi skupaj se držimo nekih okvirnih pravil, načel, ki so nama blizu. Seveda otrok občasno tudi pobezlja – ja, v šoli jih je lahko tudi preko 20 v razredu – in prav je, da je kaznovan. Ampak ustrezno. Zakaj pa potem možje npr. svojih žen ne smejo za ušesa takrat, ko se jim zazdi, da se ne obnašajo tako kot bi si oni želeli? Aja, to je pa drugač. :))
Kdo je dober človek?
Že antični filozofi in pedagogi so poudarjali, da je vzgoja namenjena, prirejena in posvečena predvsem oblikovanju osebnosti, je racin pridobivanja splošne kulture in omike. Njej ob bok pa stopa pridobivanje tehničnega oziroma specialnega, strokovnega znanja. Oboje naj bi učencem podajali učitelji s pravo mero strokovne in človeške avtoritete in integritete. Avtoriteta in integriteta sta nelomljivo povezani s pedagoškim trosom, ki omogoča, olajša in zagotavlja stik dveh ljudi (učenca in učitelja) v odprtem, spodbudnem, enakovrednem in vznemirljivem odnosu, ki temelji na zaupanju, naklonjenosti, predanosti, vzajemnosti in potrpežljivosti.
Idealno kombinacijo vzgoje in učenja (izoblikovanje logosa in osebnosti) pa je danes zelo težko uresničiti.
Učitelji zadnja leta pogosto govorijo, da jim je avtoriteta zrušena. Z avtoriteto pa je tako kot z ljubeznijo; ali je ali pa je ni. Kdo nam lahko zruši avtoriteto, če si jo enkrat pridobimo? Ustvarimo si jo sami na svojem področju, in sicer z vsem svojim delovanjem, ne le s položajem. Tudi samo znanje ponavadi namreč ne zadošča. Avtoriteto si pridobimo sami in sami si jo tudi zrušimo; ne rušijo je ne učenci ne njihovi starši. Otroci imajo avtoriteto radi, ker se zaradi nje počutijo varne, učitelj pa jo gradi med pridobivanjem zaupanja otrok.
Vse našteto zmore obvladati le kompetenten, osebnostno zrel in maksimalno (ali vsaj primerno) navdušen in motiviran učitelj, ki poučuje in vzgaja ne le z besedo, marveč predvsem s svojim zgledom. Poučevanju je del življenjskega poslanstva. Učitelji naj bi bili resnični zgled v vseh pogledih, ne le glede snovi, ki jo podajajo. Demonstrirali naj bi demokracijo, sproščenost, užitek pri poučevanju, zadovoljstvo s svojim delom,… Kdor se odloči za poučevanje drugih, naj vzame v zakup, da bo tudi zgled.
A kako doseči tako visoko stopnjo sposobnosti? Z vsestranskim delovanjem.
Učitelje je potrebno najprej naučiti, da bodo znali vzgajati in spodbujati sodelovanje. Razumeti morajo, da je potrebno človeka, ki človek že je, vzgojiti v dobrega človeka, kajti le dober človek lahko prenaša odlično znanje. Tudi baraba lahko ima super znanje, a ga uporablja destruktivno. Bodo farmacija, kemija, genetika pomagale ali uničevale? Oboje je možno. Zato mora biti cilj šole dober človek in zato mora šola vzgojo postaviti pred znanje. Nadvse pomemben je učitelj kot vzor, kot model. Učitelj, ki se uklanja pritiskom, ni primeren vzornik. Najboljši vzor je učitelj, ki sledi svoji življenjski misiji.
Dr. Rober Reasoner
Dr. Reasoner je pritegnil mojo pozornost, saj s svojim fenomenalnim rezimejem hitro povzroči, da se človek zamisli nad lastno pedagoško vizijo. V svoj sestavek sem ga vključila, ker poleg krasnih pedagoških rezultatov ponuja tudi zelo konkretne nasvete.
In kakšni so njegovi dosežki? V člankih ga imenujejo ‘Stvaritelj nadpovprečnežev’ in ne zastonj, saj lahko postreže z naslednjo statistiko:
• ravnateljeval je na 8. srednjih šolah in tri od njih so prejele priznanje za najboljše
šole v ZDA
• med drugim so se te šole lahko pohvalile z 99,7 odstotno navzočnostjo pri pouku,
saj niso poznale težav z nedisciplino ter mamili
• v petih letih je delež učencev z inteligenčnim kvocientom nad 132 s 5 povečal na
45 odstotkov
• in razglasili so ga za predavatelja leta
Mojo pozornost pa dejansko niso pritegnili ti podatki, ampak način, na katerega je to dosegel. Ko govori o svojih metodah, nikoli ni govora o spreminjanju šolskega pravilnika ali neumornih bojih na ministrstvu za šolstvo. Njegova metoda je ‘enostavnejša’ – razvijanje občutka lastne vrednosti. In na čem temelji?
Dr. Reasoner pravi, da poskuša s svojim programom predvsem razviti samozavest, sposobnost za reševanje težav, vodenje, medčloveške odnose in vztrajnost.
Prepričan je, da večina učencev uporablja le približno deset odstotkov svojih zmožnosti. ‘Človeški potencial je velikanski, ampak ogromno ga izgubimo, ker se toliko mladih zaplete v neproduktivne dejavnosti, kot so zapijanje, drogiranje, nesposobnost za sporazumevanje z drugimi. Zanimalo me je, s kakšnimi metodami lahko povećamo ustvarjalnost, voditeljske sposobnosti, iniciativnost, zmožnost za trajno učenje. Morali bomo namreč začeti hoditi v šolo, ki traja 50 let. Treba se bo učiti vse življenje.’
Konkretno je formuliral pet prvin, ki jih učitelji lahko razvijajo pri učencih:
1. zbuditi občutek varnosti – to dosežemo s postavljanjem jasnih mej doma in učenjem odgovornega vedenja; tisti, ki izhajajo iz prestrogih ali premalo strogih družin, ne razvijejo občutka za osebno odgovornost, zato so bolj dovzetni za pritiske vrstnikov, teže rečejo ne alkoholu, drogam, kriminalu, nasilju
2. razvijanje občutka identitete – vsak bi se moral zavedati svoje osebne vrednosti,
svojih odlik in pomanjkljivosti
3. razvijanje občutka povezanosti z drugimi – imeti občutek za druge, jih razumeti,
biti strpen
4. razvijanje občutka smiselnosti – otrokom je potrebno dati visoke cilje in ideale ter jim hkrati dati podporo, da jih dosežejo
5. razvijanje občutka sposobnosti, kompetentnosti – treba jih je usposobiti za reševanje njihovih lastnih težav
Zelo malo ljudi ima tako osebno moč, da bi postali ti krasni vzgojitelji, ki jih opisujem zgoraj. In ravno zaradi tega se mi zdi dr. Reasoner še posebno zanimiv – od učitelja ne terja nemogoče, le 5 osnovnih prvin vzgoje. Zavedati pa se je potrebno, da je potrebno vseh teh 5 prvin najprej vzbuditi v učitelju samem – če učitelj nima občutka lastne vrednosti ga ne more vlivati naprej.
No, evo – enako kot pri nas. Se ve kdaj je treba ubogati takoj, pa tudi sicer ne rabim rečt več kot 3x. Da pa bi otrok VEDNO ubogal na prvo besedo se mi pa zdi že rahlo strašljivo.
LP
Mislim, da je nesprejemljivo, da učitelji vlečejo otroke za ušesa.To se je dogajalo pred 50 leti.
Če bi to (“kaznovanje”) učitelji še danes delali, bi bilo veliko večje spoštovanje do vseh in vsakogar,……ampak ker nekateri starši preveč ščitijo svoje otroke in zavijajo v vato,je pa potem stanje tako kot je….se pravi, nobenega spoštovanja do nikogar in itd,….
prav si storila, lp
Ojoj. Ali je pri vas vojašnica ali družina?
V naši družini se skupaj dogovarjamo ter sodelujemo in pomagamo drug drugemu. Ne ukazujemo. Ni potrebe po vojaškem režimu.
Sem delala tudi v vrtcu s 5-6 letniki. In tudi oni lepo sodelujejo, če ima le vzgojitelj/učitelj dovolj človeških vrlin in priučenih socialnih veščin za delo z otroki.[/quote]
Z otroki se ne pogajam. Starši so glavni doma, učitelj v šoli. In me ne zanima ostalo.
Pred 30 leti nas učitelji oz. takrat tovariši niso tepli, pa smo vseeno imeli en rešpekt in spoštovanje, ki ga dandanes otroci nimajo.
No, evo – enako kot pri nas. Se ve kdaj je treba ubogati takoj, pa tudi sicer ne rabim rečt več kot 3x. Da pa bi otrok VEDNO ubogal na prvo besedo se mi pa zdi že rahlo strašljivo.
LP[/quote]
Tudi pri nas je tako. Ampak da sem to dosegla, mi ni bilo treba otroka nikoli udariti, niti kričati nanj. (to je namenjeno “izven kontekstu” in ne tebi, ŽN).
:)))) A si res tako nesposobna pogledati čez planke? Po tem, kako opisuješ svojo hčerko (čaka v vrsti na toboganu, ne kriči, je vljudna…) učitelju tudi ne bo nikoli treba ostro delovati s tvojim otrokom. Še dvigniti glasu mu ne bo treba, kaj šele povleči za ušesa.
Ampak ali res meniš, da so vsi otroci vzgajani tako? Res ne verjameš, da obstajajo otroci, ki jim dol visi za pravila, ki ne poslušajo navodil, ki obračunavajo z vrstniki in odgovarjajo učiteljici? In če je takih otrok v razredu več, je ČISTO ČLOVEŠKO, da učiteljici po nekaj stotih ponovitvah, dvignjenem glasu, podpisih v beležko, vabljenju staršev v šolo…. enostavno popustijo zavore. Ker uro za uro konstantno moti vse po vrsti, kriči, ko mu paše, se sprehaja po razredu, ko mu paše, pogovor ne pomaga, običajne kazni ne pomagajo. In kaj? Po že 100-tih ponovitvah tisti dan ga je pripeljala za uho do skupine. Ali pa ga je za uho odvlekla od nekoga, s katerim se je hotel stepsti, ker je na besedo pač ni ubogal in ker se kar naprej spravlja na tega otroka. Ali kaj tretjega.
Ali resnično misliš, da je zgolj naključje, da avtorica tega posta ni urgirala in se ni pritožila? Ti bi se, ker se s tvojim otrokom da delati tudi drugače. Jaz bi se, ker se z mojimi da delati drugače. Nekateri se ne bi, ker vedo, da je njihov otrok “težaven”. Ker tudi sami pogosto posegajo po takih kaznih, ker ga enostavno ne morejo ukrotiti. Nekateri točno vedo, da njihov otrok ni samo “živahen”, ampak je tudi nevzgojen. In vedo, da z njim ni enostavno in da ne pozna meja. In zato tolerirajo učiteljičino vedenje, saj je konec koncev tudi ona samo človek.