Lep pozdrav. Pišem vam, ker je forum prikazan kot kraj, namenjen vsem, ki ne najdejo izhoda iz svojih problemov. Torej, med slednjimi sem tudi sama. Ves čas se izogibam kakršnikoli obliki pomoči, svoje probleme želim rešiti sama, toda v zadnjem času to postaja prenaporno in jaz vse preveč utrujena. Vsa moja zgodba se je začela približno tri leta nazaj. Obiskovala sem drugi letnik gimnazije, dosegala uspehe na šolskem področju, v dejavnosti s katero se ukvarjam, imela mnogo prijateljev in enkratnega fanta. Vse je bilo popolno in zdelo se mi je, kakor da sem se končno našla, se zvalila iz jajca. Vse zasluge pa sem pripisovala svojemu novemu videzu, kajti shujšala sem 10 kilogramov. A pri tem se ni končalo, s hujšanjem sem postala obsedena, se ves čas ogledovala v čimerkoli vsaj približno podobnem ogledalu in merila količino maščobe na svojih stegnih. Ko je fant prav iz tega razloga prekinil najino zvezo, pa sem povsem izgubila nadzor. Prepričana sem bila, da me je pustil zato, ker sem debela in tako, pri višini 167 cm shujšala na 44 kilogramov. Dlje nisem šla, ampak s hrano sem postala obsedena. Vsako jutro sem vstala ob petih in si natančno izračunala kalorije in sestavo živil, ki sem jih nameravala použiti na ta dan. Sama sebi sem se zdela preprosto popolna. Pod nadzorom sem imela vse; hrano, šolo, svoje življenje. Določila sem si urnik za vsako malenkost in uživala, ko sem videla, da drugi svojega življenja nimajo tako pod nadzorom in ne premorejo takšne discipline. Želela sem biti najboljša, najlepša, najbolj popolna. Uživala sem, ko so mi ljudje govorili kako suha sem, uživala če so fantje gledali za mano, a hkrati nisem bila nikomur sposobna nakloniti kakšnih globljih čustev. Družina mi je prej pomenila vse, odlično smo se razumeli, nato so mi šli le še na živce, sploh se mi ni dalo pogovarjati z njimi. Hrana in to, da sem suha, mi je predstavljalo smisel življenja. Nenehno sem bila slabe volje, zeblo me je, z nikomer se nisem družila, konec koncev si kavic nisem smela privoščiti… Toda cena ni bila previsoka – da sem le suha in občudovana. Letos poleti pa se je vse končalo, vse mi je ušlo iz rok. Prvič sem se prenajedla na svoj 18 rojstni dan. Menda se na takšen dan že lahko pregrešim. Pojedla sem škatlo piškotov, torto, zrezek z goro krompirja, sladoled,… Dokler me želodec ni bolel do te mere, da so mi solze tekle kar same od sebe. In to se je nadaljevalo. Celo poletje, ves čas sem samo jedla, po tisoče kalorij na dan, ves čas sem razmišljala kje naj dobim hrano in jedla, jedla. Vstajala sem ponoči in sedela za mizo, ter jedla. Kot vzgojiteljica sem vodila skupino otrok na morju; poslala sem jih na plažo in jim kradla sladkarije, s tem sem izgubila še zadnji drobec samospoštovanja in se le še studila sama sebi. Pri tem sem se tresla in jokala, a nehati nisem mogla. Jedla sem vse, tudi stvari, ki jih drugače še povohala nebi. Gabila sem se sama sebi, sovražila sem sebe in svoje redeče se telo. Izgubila sem tisto, kar mi je predstavljalo smisel in sedaj je vse brezveze. Trenutno imam 65 kilogramov. Sovražim se. Sestavljena sem iz samega špeha, celulita, tiste prave mene sploh ni več. Dobesedno me ni več – ničveč nič me ne veseli, nimam več prijateljev, in ni ničesar za kar bi bilo še vredno živeti. Zdi se mi, da bi vsi ti problemi izginili, če bi bila spet suha in lepa. Da bi me potem spet vsi imeli radi in bi bilo vse popolno. Začnem hujšati, se držati diete, zastavljenega plana, potem pa mi vse spet uide iz rok in žrem dokler ne začnem bruhati. Nimam se pod kontrolo in to me ubija. Včasih me pograbi takšna depresija, da želim preprosto končati z vsem, toda v meni še vedno obstaja majcen drobec upanja, da mi pa morebiti nekoč le uspe in bom spet tisto kar sem bila včasih. Toda počasi postaja vse preveč naporno in ne da se mi več truditi, toda hočem nazaj svoje življenje in samo sebe. Prosim vas, ali obstaja kakšen način, da si pomagam sama. Da svoje življenje spet spravim v red, da bom spet uživala v kakšni stvari, se iskreno smejala in dovolila tistemu, ki me ima rad, da me objame okoli pasu. Kajti česa takšnega si ne morem privoščiti, je špeha preveč, rajši prekinem zvezo, čeprav je nekaj kar čutim do njega. Če tista bilka, s katero se lahko povlečem iz vsega tega sranja obstaja, vas iskreno prosim za pomoč, ker sama res ne morem več. Opravičujem se zaradi dolžine maila, najlepša hvala in lep dan