Kakanje v stanovanju PROSIM ZA POMOČ!
Živijo!
Dragi moji ‘kužkarji’, prosim za nasvet… Lani smo kupili mladička pomeranca, ki je čistokrvn, popolnoma zdrav in rodovniški. Je zelo prijeten, ljubeč, neagresiven, sicer zaščitniški, a v mejah normale. Sedaj je star eno leto in pol. Navajanje na lulanje in kakanje je potekalo brez večjih težav, mislim da je kar hitro dojel bistvo. Ven hodi takoj zjutraj, opoldan, popoldan in še zvečer. Ko smo doma lahko zadržuje v nedogled in tudi ne ‘fehtari’/prosi, da bi šel ven. Sem pa opazila da je nekoliko prevec posesiven. Rad bi se non stop crkljal, ali obvezno bil vsaj v naši bližini, še vedno nas zasleduje po stanovanju (kljub temu da veliko ljudi pravi, da jih to mine). Naj omenim da živim z možem in 9-letno hčerko.
Torej – naj preidem na stvar. Kužka poznam in vem da lahko zadrži in zdrži opravljanje potrebe. Pred cca. tremi meseci se je začela pojavljati težava, da se pokaka v stanovanju. Vedno v isti kot, le kadar je sam. Zjutraj gre ven ob 7.30h, ko jaz pridem na malico ob 12.00h, je v kotu že drekec. Kot čistim kokr nora, da mu tam ne bi več dišalo, poskusila sem poper, kis, čistila…
Ali je možno da izsiljuje ker noče biti sam? Se pokaka zanalašč? Sicer kar velikokrat joka ko ga pustimo doma. Vem da ni težava v tem da ne bi mogel zadržati, ampak tiči nekje drugje. Probala sem že vse možno. Ga okregala, ko sem videla drekec, ga ignorirala, ponavljala nagrajevanje, ko kaka zunaj, a nič ne pomaga. Nimam ničesar novega v stanovanju, kar bi ga motilo, ima veliko prostora in mir. Je res tako osamljen ko nas ni doma? Na koga se lahko obrnem za pomoč? Veterinar mi ni znal pomagati, saj je kužek zdrav 🙁
Res sem že obupana in vsakič znova razočarana ko v kotu zagledam kakec.
Hvala vnaprej za vse vaše nasvete! ***
Pozdravljeni med kužkarji in mačkarji in vsemi ostalimi 🙂
Ker sem bolj zasedena zadnje dni in redkeje odgovarjam kot običajno, upam, da moj nasvet pride pravočasno.
Najprej naj vas pohvalim, da se trudite poskrbeti za kužkove potrebe (ne samo hrana, voda in sprehodi), da ne vržete puške v koruzo kar s prvo težavo in zato verjamem, da boste tudi tole težavo rešili.
Iz opisa je zaznati, da gre za hud primer psa z ločitveno tesnobo. Super, da ste že preverili za zdravstveno stanje in je že znano, da težave ne izvirajo iz bolezni. Se pa vidi, da je to vaš prvi pes in da imate okrog sebe ljudi, ki se imajo za poznavalce pa širijo nasvete preveč površno (“psa bo minila hoja za vami”).
Najprej razčistiva, da psi ne poznajo “izsiljevanja” in “zanalašč”. Pes vam želi povedati, da ima nek manjko. Čisto nič slabega vam ne želi, pravzaprav reagira nagonsko. Zato prosim, ne jemljite iztrebljanja v stanovanju kot grdo obnašanje psa. Žal se ljudje premalo zavedamo, da imajo tudi živali psihično zdravje in ne samo telesno. Torej morajo biti poleg fizičnih zadovoljene tudi psihične potrebe psa. Vaš pes je crkljivček, pravite. Med psi seveda so razlike, nekateri se bolj drugi manj radi crkljajo. Najhuje je, da vašega “mulca” trenutno meče pasja puberteta. Ta zna biti včasih enako hudo primerljiva kot človeška. So znani primeri, ko so se starši pritoževali, da je lastni otrok najstnik bolj “skuliran” kot pa pasji pubertetnik pri hiši.
Pes je star 1,5 leta, če sem prav prebrala. To pomeni, da morate še vsaj enkrat toliko “dati skozi”, ko bo puberteta minila in se psi (počasi) postopno umirijo, nekje od 3. leta naprej. V tem času morate seveda biti nepopustljivi, ZELO dosledni in se VSAKODNEVNO ukvarjati s psom. To pomeni, da ga mentalno oz. psihično zaposlite. Recimo delo z nosom, pasje igrače … Kjer mora pes predvsem miselno priti do neke rešitve (kako odpreti pokrovčke na igrači s priboljški, iskanje vonjav ali najbljubše igrače). Za delo vam priporočam kliker način. Psi, ki so samo fizično “zlaufani” in nimajo kaj dosti psihičnega dela, lahko postanejo tudi agresivni ali tečni. Ker jim nekaj manjka, saj potrebujejo zaposlitev. Pa ne vedno fizično.
Hkrati morate pa biti nežni, saj tudi pse mečejo hormoni. Če je pes scrkljanček, se mu posvetite. Ni potrebe po omejevanju crkljanja. Saj verjetno že tako imate dosti drugega dela doma, da ne morete s psom 24 ur na dan ležati na kavču. Sicer je pa večinoma psom dovolj že to, da so poleg lastnika in običajno ležijo ali sedijo nekje v bližini.
Prosim pa, da psa NIKAKOR ne kaznujete, sploh ne z metodo potiskanja smrčka v iztrebek. Kar se čiščenja tiče, pa je žal to ena slabih lastnosti tistega “imeti psa”.
Zdaj pa k vaši glavni težavi. To je strokovno imenovana ločitvena tesnoba. Žal ni pravila, kateri pes jo bo imel in kdo ne. Gre za psihično težavo psa, da psihično ne zmore biti fizično ločen od lastnika. Psi namreč so krdelne živali in za zdravo počutje potrebujejo bližino človeka. Ker so tako bili vzgajani 10.000 let. Volk bo povsem zadovoljen v krdelu med drugimi volkovi in se človeka celo izogiba na daleč. Pes nasprotno pa bo iskal človeško bližino. Seveda so psi, ki so bolj “volkasti” in nimajo nobenih težav z ločenostjo od človeka ali vsaj lažje prenesejo tako kratko kot daljšo ločitev. Žal je vaš pes zelo občutljiv. To se odraža v sledenju in hoji za vami. Predvidevam, da bo šel z vami tudi, če se boste samo za minuto vstali iz kavča in šli v kuhinjo po vrečko čipsa in se vrnili takoj nazaj. Trenutno imam enega takega doma. Kuhinja in dnevna soba je praktično en velik prostor. Pes me vidi s kavča, ko grem 5 metrov do pulta in vzamem skodelico čaja. Pricaplja za mano. Še bolj absurdno je, kadar po nekaj časa ležanja na kavču vstanem in grem do pulta. Če dlje časa delam nekaj za pultom, pride pes k meni in se uleže cirka 1 meter za mano. Totalno pretiravanje, ampak to je način življenja s psom, ki ima hudo ločitveno tesnobo.
Še huje je to, da ta pes ni bil nikoli zlorabljan ali da bi doživel kaj hudega. Torej ima ločitveno tesnobo prirojeno. Je prvi tak pes v našem gospodinjstvu, s tako hudo izraženo ločitveno tesnobo. Pa imamo opravka s psi in kinologijo že več rodov tudi na profesionalni ravni. Pri vsem skupaj pa je najbolj zanimiv podatek, da je bil ta pes od malega navajan lepo počasi s pozitivno motivacijo na “čakanje”. Kot mladiček je počakal 8-9 ur v stanovanju, z vmesnimi obiski na vsake 3 ure. Ločitvena tesnoba se je razvila okrog starosti 2. leta, praktično iznenada. Sicer je pes to pokazal z nenehnim tuljenjem (zavijanje po volčje, brez prestanka tudi po več ur), vaš to kaže z iztrebljanjem. Ni to nekaj, kar se zgodi samo začetnikom v kinologiji, celo zelo izkušenim kinologom se (nam) zgodi. To je žal odvisno od psa, na to nismo pripravljeni, ne moremo vplivati in ne moremo predvideti v času mladička. Tudi s pasmo in izbiro vzreditelja to ni pogojeno. Naš recimo, je totalni mešanec.
Torej vaš pes izraža stisko, ki jo doživlja zaradi ločitvene tesnobe. Gre za psihično zadevo, ki nima vedno enostavne rešitve. Nekateri psi namreč “sledenja” ne prerastejo, niti se stiske ob ločitvi z lastnikom ne da vedno pozitivno odpraviti. Naš pes je žal takše. Lahko ga pustimo v zunanjem boksu, lahko ga pustimo v stanovanju skupaj z vsaj enim psom. Povsem samega pa nikakor v stanovanju. Nekaj časa smo morali plačevati varstvo. Kljub izkušnjam in ponovnem uvajanju metode učenja “čakanja”, se to žal ne izide. Zapiranje, češ saj se bo že navadil, pa žal ni rešitev, saj lahko vse skupaj samo še poslabša.
Premislite, kaj ste pripravljeni narediti. Vsekakor vam svetujem, da takoj začnete s pozitivno motivacijo učiti psa metode “čakanja”. Ni nujno, da bo rezultat viden, bo pa vsekakor dobro vplivalo na psa – s tem se uči, da se boste vrnili in ga niste zapustili. Hkrati premislite, da bi psa vsaj začasno zaupali v varstvo. To sicer pogosto pomeni finančni izdatek, a tako je pogosto, kadar imamo domače živali. Vsekakor pa bi vam svetovala, da se pogovorite in posvetujete s Sabino Stariha Pipan – izučena veterinarka in pasja behavioristka. O sami ločitveni tesnobi in reševanju tega problema vam bo znala dobro svetovati. Poleg vsega naštetega pa vam priporočam, da se odločite za dodatno šolanje, s pomočjo katerega boste utrdili odnos s psom. Namreč odnos s psom se da vedno znova poglobiti, kar posledično prinese bolj pozitivno atmosfero in na pse, sploh tiste s psihično nestabilnostjo, deluje zelo blažilno.
Poleg tega vam še enkrat svetujem pozitivno motivacijo kot metodo vzgoje psa, saj na žalost agresivna in klasična metoda psa še bolj postavljata v psihično nestavilnost. Česar pri težavi z ločitveno tesnobo res še najmanj potrebujemo.
Vsekakor pa boste najbolje poglobili odnos, če s psom redno in dobro trenirate, predvsem trikce.
Več o ločitveni tesnobi si lahko preberete tudi tukaj:
Vaš link
Vaš link
O psihični zaposlitvi:
Vaš link
Vaš link
O pristopu k vzgoji in o različnih metodah vzgoje ter njihovih posledicah:
Vaš link
Kako delamo s klikerjem in pozitivno motivacijo (pes dela, ker mu je delo v veselje in ne zaradi strahu):
Vaš link
NUJNO! Psa je potrebno naučiti ukaz “prostor” (pes leži), iz katerega nadgradimo na ukaz “počakaj” (tako imenovano odlaganje). Ti trikci so pomembni tako za preprečevanje ločitvene tesnobe kot tudi v drugih okoliščinah (obisk pri veterinarju):
Vaš link
O pasji psihologiji:
Vaš link
Vaš link
Vsem nasvetom ni poterbno verjeti brez razmisleka, in če o čem ne boste prepričani, me lahko tukaj vedno povprašate. Predvsme pa preberite in preštudirajte podane linke, ko dobimo psa v hišo, se šolanje nas lastnikov in učenje ter spoznavanje kinologije šele dobro začne. Pa čeprav se nam zdi, da smo pred nakupom psa vse prebrali in vemo že skoraj vse 😉
P.s. obstaja možnost, da bi pes bil z nekom od odraslih v službi, tako da ne bi ostajal sam doma? Če je recimo varstvo predrago.
Pozdravljeni,
najprej najlepša hvala za izčrpen odgovor, vse skupaj mi je pomagalo bolj kot vsi članki in trenutna skladovnica knjig, ki jih imamo doma, od omenjene veterinarke sem si pravkar tudi naročila najnovejšo knjigo.
Sumila sem tudi na ločitveno tesnobo, a si nisem hotela priznati, da gre za to, priznam. Tega pa moj kužek ne more imeti sem si mislila. Še sploh zato, ker imam občutek, da smo vse delali prav, da smo se o vsem pozanimali in, da smo šli v nakup ljubljenčka z glavo.
Tako je, kot opisujete. Tudi, če sem v njegovem vidnem polju in grem do kuhinje (vse imamo tudi mi v okviru enega velikega prostora), mi sledi, če kuham v kuhinji, tudi on leži cca. meter stran od mene. Če grem pod tuš, ali recimo na stranišče, je vedno zraven.
Ko vidi, da se kam odpravljam, se skrije pod kavč in sploh noče ven. Potem, ko zapustim stanovanje, se uleže na moje copate in čaka tam (copati so vedno topli ko pridem domov 🙂 ).
Veliko se igramo z njim, hči ga naravnost obožuje, crkljamo ga. Bomo poskusili z dodatnim nagrajevanjem in igranjem, januarja pa se bom naročila tudi na posvet k veterinarki, ki jo omenjate (sva že govorili).
Tako je, star je 1,5 leta. Kot pravite, da je čiščenje tista slabša plat tega, da imamo psa. Samo čiščenje me niti toliko ne moti, kot to, da ne znam odpraviti srža tega, kar se dogaja. Resnično mu želim pomagati, saj ga obravnavamo kot enakopravnega družinskega člana in prav toliko ga imamo tudi radi.
Tako zelo sem žalostna in zaskrbljena, če sem čisto iskrena, sem se prav zjokala in najbolj se sprašujem zakaj in kako to, da mi ni uspelo. Trenutno mislim, da pa smo mu posvetili preveč pozornosti. Če pa je tako ljubek in majhen, da si ne moremo pomagati 🙂
Bi morda pomagalo, da ko je sam, mu na tleh pustim vse igrače, ne samo tiste s priboljški, ki ga bodo zamotile, morda prižgano televizijo?
Zares še enkrat hvala za vse nasvete.
Sploh se ne sekirajte in ne obtožujte. Ne gre za to, da bi moralo vam kot lastnikom nekaj “uspeti”. Ločitvena tesnoba je karakterna lastnost živali. S tem pride na svet ali pa brez tega, odvisno je od “matere narave”. Tako kot med ljudmi obstajajo osebe, ki ne marajo biti same, je tudi pri drugih živalskih vrstah podobno in gre za večinoma osebno lastnost.
Vedno se ne da pomagati drugače, kot da se s tem sprijaznimo in vzamemo v obzir. Našega skodrančka moramo pač vzeti vedno s seboj, pustiti pri nekom v varstvu, ali pa ga pustiti v stanovanju z vsaj enim drugim psom. Kolegica je posvojila mladička iz Horjula iz medijsko odmevne zgodbe o najdbi tihotapljenja mladiečv čez Fernetiče. Tudi ta pes je v starosti okrog enega leta pokazal ločitveno tesnobo. Kolegica ga mora imeti s seboj v službi. Za razliko od našega in vašega psa, ki lahko ostaneta z neko drugo osebo, je pri koelgici še slabše. Če mora odpotovati ali gre na dopust za več kot 3 dni, mora psa vzeti s seboj. To ni niti njen prvi niti edini pes, pa prav tako se aktivno ukvarja s pasjo dresuro. Dva druga svoja psa lahko mirno pusti nam ali nekomu v oskrbi za čas dopusta, medtem ko “horjulčka” mora vzeti vedno s seboj.