KAJENJE KOT OBRED

Pozdravljeni!

mene pa zanima, če še kdo od vas kadi in tega ne jemlje kot samozastrupljanje (opažam, da sem v kritični manjšini, namreč).

Obred kajenja, takšnega ali drugačnega, je namreč star skoraj kot človeštvo, zadnjih 20 let pa zahodna civilizacija dobesedno “izganja hudiča” iz kadilcev. Verjamem, da je bolezni, ki naj bi jih povzročalo kajenje,ravno zato toliko, ker vedno več ljudi verjame temu (res pa je tudi, da so bili pesticidi, s katerimi so škropili tobak, nekaj časa zelo “hudi”).

Ok, jasno je, da vsaka stvar lahko v veliki meri škodi (star latinski rek pravi, da je odmerek tisti, ki dela strup), ampak, a se vam ne zdi zanimivo, da je teh bolezni več prav od takrat, ko so začeli z gonjo proti tobaku??

Mogoče se motim, ampak, verjamem, da je vse odvisno od odnosa. Primer: če imam do sebe slab odnos in če zraven verjamem, da je tobak strah in groza, mi kajenje resnično škodi.

Če pa sem radostna in si nekajkrat na dan privoščim cigareto (ob kavi, po jedi, ob pivu, ob knjigi, kartako…) in zraven ne razmišljam o strupih – pa mi ne škodi.

In če poleg tega lepo skrbim za “sprotno snago” telesa (ne jem mesa, mesnih izdelkov, preveč predelane hrane, izogibma se kemiji v hrani, vsak dan pijem zeleni čaj, vadim jogo in dihalne vaje ipd…) in duha (vedre misli, molitev, meditacija) – nisem tak “fuj in fej”, kakršne nas vse po vrsti skuša pokazati protikadilski zakon!

Imam pač rada okus tobaka, ples dima v etru in sam obred. Sem zato slabši človek?
Naj vrže kamen tisti…

No, kaj menite o tem?

🙂 lp

Draga kadilka,

najbrž ste ”dregnili” v zares aktualno dogajanje, tudi v domeni našega foruma. Moj odnos do kadilcev je, kakor odnos do, recimo temu vseh ljudi. Denimo, da sem v prostoru, kjer kadijo in nimam vpliva, grem pač iz tega prostora. Ves čas sem kajenje doživljal nekako takole, kakor da tisti, ki kadi, z bičem udarja lastno telo. Kaj ob tem doživlja in zakaj to počne, ni pomembno. Ker pa sem v njegovi bližini in sam ne želim prejemati udarcev biča, ga lahko prosim, če se v moji bližini neha bičati (denimo delovni prostor v službi) ali pa se zopet umaknem… Da pa bi bil nekdo, ki se biča, kadi ali pač ljubi denimo rdeče vrtnice, zato manj vreden ali diskriminiran, se mi zdi nepravično.

Moj oče je kadil trideset let – ob podobnih prilikah, kakor ste jih opisala in kakor kadi najbrž večina kadilcev. Ko je doživel dva infarkata, je na opozorilo zdravnika takoj prenehal kaditi. Dobil je dva ”by pasa” žil v nogah (sicer mu je grozila amputacija noge) in s tema umetnima vsadkoma brez zapletov živi že tudi dobrih dvajset let… To je moja osebna izkušnja. Menim, da je nesporno, da kajenje škodli v vsakem primeru!
Menim tudi, da medicina ter razne vladne in nevladne organizacije po vsem svetu, vsaj že dobrih 40 let povsem argumentirano ozaveščajo ljudi o škodljivosti kajenja… Vsak razumen človek najbrž ne more nasprotovati vsemu temu… Ampak to je le ena plat celotne ”problematike”, kakor jo povsem laično in ne iz strokovno medicinskega vidika, vidim sam.

Ob omenjanju količine, ki da določa mejo strupa, se povsem strinjam z vami. Prav tako je potrebno omeniti tudi to, da se te količine, ki še (eventualno) niso strup za telo, razlikujejo od človeka, do človeka – mar ne?
Pojavi se težava – kako bi naj to še ”zdravo”mejo poznali, jo določili? Jo morda začutili? Dvomim. Torej tu vidim povsem objektivno težavo. Kajti popravnega izpita skorajda ni… Po drugi strani pa zavedno ali nezavedno vsakodnevno vnašamo vase ogromne količine vsakovrstnih strupov – legalnih in nelegalnih. Tistih, na katere imamo vpliv ali tudi ne (voda, zrak, dodatki v hrani….). Nato je tukaj še vprašanje legalnih drog kot so razna zdravila, alkohol in druge.

Naslednji element problematike je ”avtosugestija” v smislu ali doživljam neko opravilo kot samozastrupljanje oziroma imam ob nekem početju slabo vest in podobno… Pravite, da gre za (pravilni) odnos. Tudi tukaj se v veliki meri strinjam z vami. Menim, da je ta ”psihološki” moment zelo pomemben in ga velikokrat podcenjujemo… Že samo bežen pogled na učinek placeba, pove veliko… Hkrati pa je potrebno ob tem najbrž tudi povedati, da lahko podobno meni tudi nekdo, ki (prav tako obredno in z užitkom, s ”pravilnim” odnosom torej) uživa kakšne trde droge… ali pa uživa žgane alkoholne pijače. Kako dolgo bo vse še pod njegovo kontrolo ”užitka”?

Kot resnični in glavni vzrok, velikokrat pa tudi začetni povod kajenja (ko še delamo ”prve kadilske korake”) vidim, takole splošno in preprosto rečeno, notranji nemir. Stanje duha (uma?) torej, ki zaradi najrazličnejših vzrokov povzroči neko notranjo stisko, napetost in podobna stanja, zaradi katerih drugi, ki ne kadimo, posegamo denimo po čokoladah, pijačah in podobnem… in nas zato nihče ne ”preganja” z različnimi agresivnimi metodami napisov na škatlicah in podobno… Zakaj se politika (stroka) odloča za takšne metode, ne vem. Živimo pač v demokraciji. Nisem pa še srečal denimo podobnih napisov na zavitkih čokolad, belega, rafiniranega jedilnega olja, sladkorja in podobni industrijski prehrani. Torej če povzamem – vi sama najbrž najbolje poznate sebe, ste do sebe kar najbolj objektivna in iskrena (pa res???) in tako veste, koliko zares uživate v tem kajenju, vrtinčenju dima in kakor ste to opisala…. Čisto za vas osebno pa tole – menim, da si mi sami (naš um torej) ”izmišljamo” brezštevilne količine izgovorov in razlogov, s katerimi upravičujemo svoja najrazličnejša ravnanja. Kakršnakoli. Predvsem tovrstne težave nastanejo tam, kjer družba ali sredina, v kateri živimo, določi in ovrednoti neka ravnanja kot škodljiva in nesprejemljiva. Če smo povsem iskreni – družbe najbrž toliko ne skrbi za posameznika, temveč pretežno za profit ali izgubo, ki jo ta posameznik z nekimi specifičnim ravnanji oziroma splošno s svojim bivanjem, ustvarja in v to družbo vnaša. Žalostno, a najbrž bo kar držalo. Kajti če bi družbo zares skrbelo za posameznika, potem bi se dosti bolj odločno in z večjimi finančnimi vložki pričela ukvarjati s čim drugim, ne pa s posledicami (kot denimo pri kajenju, trdih prepovedanih drogah in podobnem). To pa vsekakor ne bi bilo profitabilno v smislu ustvarjanja kratkoročnih finančnih dobičkov.

In še bi se lahko dotaknili kakšnega zornega kota problematike kajenja. Pomembno je, če se bo na to temo še kdo oglasil, da ne moraliziramo in podobno…

Lep pozdrav, čim manj kadilskega glasu in kašljanja, čim več lepe, zdrave kože in splošne vedrosti vam želim, draga kadilka!!! Četudi ob opazovanju vrtinčenja cigaretnega dima…

Z nasmehom,

Dušan

Lepo pozdravljeni in res hvala za tako pozoren odgovor 🙂

Nekaj zanimivega se mi je zgodilo v zadnjih par dneh…Saj težko povzamem vse skupaj v kratkem sestavku – ampak preteklih nekaj mesecev v sebi več kot očitno prebijam nekatere okove in izgleda, da je zraven tudi moj odnos s tobakom.

Gre za to, da sem tisti dan, ko sem vam pisala in nato še par dni, začela čutiti telesni odpor do cigaret, včeraj zjutraj pa mi prva cigareta sploh ni pasala in – še vedno mi ne paše (skratka, ne kadim jih več).
Prijateljica mi je dala zanimivo repliko : morda sem prerasla vzrok, zaradi katerega sem sploh začela kaditi. In vsekakor so to bili časi, ko svojega telesa nisem marala…In zadnja leta, ko sem (poleg nasploh pozitivnejšega odnosa do sebe in okolja) promovirala “pozitiven odnos do tobaka” ,sem se s tem na nek način posledično tudi identificirala – sedaj pa kot da tega nočem ve. Kot da prekinjam dolgoletno zvezo, ker potrebujem spremembo, iti naprej.

Zanimiva je vaša primerjava z bičem. No, včasih tudi jaz vidim kadilce, kot da se bičajo, ampak res mi ne delujejo vsi isti. Nenazadnje, celo Martin Kojc je kadil… 🙂

Menim, da ta družba kljub vsemu preveč poveličuje telo – menim, da je “tempelj” treba negovati, a predvsem zato, da lahko v njem mirno bivamo in z njim izkušamo lepote čutneg – zmerno, se razume (sicer pade duh/telo iz ravnovesja).
In zato resničo ne vidim pri sebi recimo nobenega “madeža”, če si zvečer privoščim pivo ali joint, glede cigaret pa me je denimo začelo motiti prav to : vedno in vsak dan so zraven, medtem ko drugo pri meni ni obvezno in če mi ne paše, se tega pač ne poslužim. Podobno kot pri različnih vrstah hrane, denimo, kar ste omenili že sami.

Hvala še enkrat,
mir z vami 🙂
***

Jaz bi pa čisto enostavno rada videla, da bi podobno akcijo, kot je proti tobaku, pristojne službe začele tudi proti E-jih v hrani, pesticidih v prehranjevalni verigi, svincu in živem srebru v ribah, no v morjih nasploh, proti sevanju, proti morilskim industrijskim postopkom (azbest)… KAr naj kdo reče, da je individualno zavžitje strupov kaj bolj nevarno od množičnega, neprostovoljnega, vsepovprek (začenši z dojenčki) potekajočega zastrupljanja celotnega planeta… zaradi dobička peščice bizgecev.
Iz distance gledano!
Živa

Draga Živa,

oglašam se v zvezi z vašimi vsemi tremi mnenji (KAJENJE, BIK, ATLANTIDSKI PRSTAN), ki ste jih pravkar poslala. Lepo je brati stavke, ki zrcalijo iskren in jasno izražen odnos do (omenjenih) vidikov življenja…

Iz foruma nikogar ne ”mečemo”, vsi, ki s svojimi prispevki sodelujemo na forumu, se trudimo ustvarjati prostor, ki bi bil odprt za vsakogar odprtega duha in iskrenih namenov. To pomeni v duhu strpnosti izražati svoje izkušnje, mnenja, dvome in vprašanja povezana s tistim vidikom življenja, ki mu običajno rečemo ”duhovnost”. In to najbrž vedno NI tako lahko… Zelo hitro nas namreč lahko ”odnese”, ko goreče branimo nek svoj prav, neko svojo konkretno izkušnjo in podobno… In tako je z raznimi atlantidskimi prstani, hojami po žerjavici in podobnem. Bistveno vlogo moderatorja vidim v tem, da se trudi-m ohranjati predvsem strpnost in pa rdečo nit, torej opisani namen foruma.

Pravite, da denimo, vidite pot do notranje harmonije z opazovanjem metuljev. Kaj pa tisti, ki tega ne marajo, pa bi raje opazovali muhe, ko se usedejo na ”vsak drek”? Morda pa je ”psihologija” (vzroki, nameni, povodi…) tistih, ki jih (dobronamerno) ”kritiziramo”, ki torej hodijo po žerjavicah in denimo kopičijo najrazličnejša ”duhovna” znanja in tehnike, jih vedno znova nadomeščajo z novimi, boljšimi, podobna tudi naši ”psihologiji”, torej tistim, ki opazujejo metulje? Dobro se je kdaj (roko na srce) vprašati tudi to. Če ne drugega, prevetrimo sami sebe. To pa je od časa do časa dobro storiti. Če ne zaradi drugega, pa zaradi preproste psihohigiene vsakdanjega življenja.

Vse dobro, draga Živa in

s skoraj že jutranjim nasmehom,

Dušan

p.s.
povsem se pridružujem vašemu mnenju v zvezi s tematiko ”družbenih” antikadilskih akcij. Čeprav imajo v osnovnem sporočilu najbrž še kako prav. Cigareta res ubija. Žal pa tudi še marsikaj drugega. A to so (najbrž) že druge zgodbe…

Hvala za odgovor in mnenje, dragi Dušan!
Metulji so bili mišljeni kot prispodoba za čisto osebno metodo vsakodnevnega uravnovešanja, polnjenja z energijo, meditiranja,… ki je zastonj in stalno dostopna. Bilo je mišljeno kot kritika nekaterih relativno dragih metod, za katere je potrebno potovati na drug konec Slovenije, pa včasih po nekaj tednih njihov učinek zbledi. Seveda lahko sodim le o tistih metodah, ki sem se jih sama udeležila. Bolje se mi zdi, da si vsak najde nekaj takega, kar je najbolj primerno točno njemu in kar je stalno dostopno, nekaj čisto vsakdanjega in enostavnega.
Nočni pozdrav, Živa