… je to normalno. S punco se dogovarjava, da greva skupaj zivet, ona pa se ponoci pogovarja z drugimi fanti (seveda sem to izvedel slucajno). Ze od samega zacetka mi laze. Veliko prevec. Banalne stvari in pomembne stvari. Ne najdem drugega izraza kot bi bil “zasvojenost z ircem”. Ce le ima pet minut gre na irc. Po eni strani mi govori kako me ima rada, po drugi strani pa ne ve ali ima rad mene ali “popolnega moskega z irc-a”. Pride k meni in mi pove, da ne more brez mene, ko je pa tu, pa ji ni nic prav. Pa se nekaj…. enostavno se mora!!! prepirati. Vedno ko ji kaj ni prav povisa svoj glas. In jaz. Ne vem vec. Naj jo ljubim ali sovrazim. Ne bo se spremenila. Vem. Tudi jaz ne. Pravkar sva koncala. In vem, da je to boljse zame. Dolgorocno. Boli kot da bi me zivega raztrgali, pa vseeno. Boljse je tako. Kot pa da bi po malem bolelo se eno leto…. Skoda. A niti sam zase ne vem vec, kaj cutim. Tezko je. Ne vem vec kdo sem… In zdaj moram naprej. Sam. Zelo tezko je… pa vendar lazje. Se mi mesa? Ali njej. Ali po malem nam vsem. Ne vem vec. Ne morem vec.

Spoštovani Zlomljen!

Spoštujem vašo bolečino, vendar se morate zavedati, da je za uspešno sožitje dveh potrebno dosti več, kot začetna zaljubljenost in za njegovo vzdrževanje dosti več kot dogovor, česa ne bomo počeli. Ničesar niste napisali, kaj vaju je družilo, razen skopega stavka, da ste se odpravljala skupaj živet. Skupno življenje z nekom, ki mu po eni strani ne moremo zaupati, po drugi strani pa z nekom, ki nas stalno preverja, postane prej ali slej nevzdržno. Verjetno niti vi niti vaša prijateljica v osnovi nista imela namena drugega prizadeti, hkrati pa se tudi nista želela ali mogla otresti svojih specifičnih navad. Ob nestabilnem sožitju postane lahko predlog o skupnem življenju, torej o trajni zvezi, prehudo breme.
Je že prav, tako kot je, poskusita biti srečna vsak v svojem življenju.

Spostovani.

Hvala za odgovor. Predvideval sem, da bo taksen. Saj bo…. Ni konec sveta. Se enkrat hvala.