Ja, včasih smo zbirali prtičke in znamke, danes pa me zanima druge vrste zbirateljstvo… Zanima me, kaj nabirate čez leto in kako shranjujete, da potem tiste stvari porabite npr. za izdelovanje čestitk, aranžiranje daril….

V mislih imam kakšne rože, liste, storžke…..

Hvala vnaprej za kakšno dobro idejo in lep dan vsem skupaj želim!

Doma imam polno robe, ki jo uporabljam v namene, ki si jih opisala. Aranžiranje daril , priprava namiznih aranžmajevje, izdelovanje čestitk in slik je moj hobi in velik užitek. Spravim vse za kar menim, da mi bo prišlo prav. Shranjeno imam; školjke vseh vrst, pa še kaj drugega kar prinese morje (plovce z ribiških mrež, stekelca, ki jih je morje zbrusilo), peške vseh vrst (največ mareličnih), storžke posebnih vrst in oblik, zvite vejice (kivijeve), makarone (barvane-špinačne, korenčkove,…), ki jim je potekel rok, manjše predmete iz gline (zvončke, knijigice), potem razno papirno galanterijo (kartončke, gubane kartončke, škatlice,zanimivo obarvane liste ali embalažo, reklamne razglednice iz Koloseja…), raznobarvne vezalke in trakce in nitke vseh vrst, pa raznovrstne kamenčke (od mineralov do kamnov, ki jih najdeš na cesti,..) pa balončke, pa perle in perlice, pa razne konce in flike blaga, pa še kaj. Tudi kupim marsikaj v te namene …
Bi rabila kar celo omaro, da bi imela vse to na enem mestu, tako pa imam to v steklenih kozarcih na balkonu, kjer so zanimivi že sami po sebi, v šklatlah in predalih. Ko se lotim aranžiranja, je kot bi treščilo v stanovanje, ampak je vredno…

Miša za trenutek se mi je zdelo, da pišeš o meni in našem domu, pa še kaj bi lahko pridala … ha, ha…

Od vsega najraje pa Medvedek Pu zbira lepe misli, pesmi, sestavke … vse kar seže globoko v srce in tam tudi ostane.

Medvedek Pu

Ja, sem opazila. Ne le pesmice in lepe misli, tudi “ustvarjalne” ideje daješ. Moram priznat, da bi na vprašanja, ki se nanašajo na ideje lahko skoraj vedno kaj napisala, ampak bi mi vzelo preveč časa. Jaz pa poleg materialov, zbiram tudi literaturo na to temo, čeprav še nikoli nisem naredila kaj iz knjig. Sem pa dobila kakšno dodatno idejo, ali jih več povezala skupaj. Ker se bliža Novo leto (ne se smejat) si že ogledujem naokrog, saj prihaja “moj” čas…

Vse zgoraj našteto,
za svojo dušo pa citate iz prebranih knjig.
Pa naj povem, kako sem se tega lotila. V srednji šoli smo imeli čudovitega profesorja za slovenski jezik, ki je ljubil branje in nam je to svojo ljubezen hotel vcepiti na “tak nevsiljiv način”. Spodbujal nas je k branju, ne samo obveznega čtiva, ampak branju za svojo dušo.
Takrat je predlagal, da začnemo voditi nekakšne dnevnike branja, v katere zapišemo prebrano knjigo, avtorja in pa odlomek, ki ti je bil najbolj pri srcu, oz. je nate naredil največji vtis.
Do danes se mi je nabrala že kar lepa zbirka najljubših odlomkov in povem vam, da jih večkrat vzamem v roko ter prebiram. Najbolj zanimivo pri vsem tem pa je, da mi lahko isti odlomek v različnih trenutkih pove različno modrost.
LP, Dreja

Draga Miša, tudi moj čas prihaja, ko so dnevi že malo hladnejši in je tako prijetno toplo v zavetju našega gnezdeca in ko naši sončki postanejo lunice, takrat je mami kot “vampirka” vlači na plano iz predalov “svojo kramo” in na kuhinjski mizi, ki sploh ni mala ni prostora niti za buciko. Joj kako si želim ene male male sobice z veliko delovno mizo, kjer ne bi bilo potrebno vse pospraviti in bi lahko kaj ustvarjala več dni, potem pa vlitke sušim po omarah, pa čestitke “naredijo razstavo” na okenski polici … In res ta jesensko zimski čas je prav čaroben za ustvarjanje. Čez poletje vedno malo zaspim kot “lena muca”, v jeseni in pozimi pa sem pravi “tiger”.
In potem se derem: pazi, da mi kdo ne položi kaj na slike, da mi jih ne razmažete, dokler se ne posušijo … in da ne govorim kaj vse se pri meni najde, tudi za to bi potrebovala svojo omaro. Tako pa preložim desetino škatel, da pridem do najdene stvari. Je pa lepo in vredno

Medvedek Pu

Draga Dreja, imeli ste res čudovitega profesorja in ta njegov način prenesi dalje na svoje otroke, bližnje, te popolnoma razumem in tvoj zadnji stavek v postu tako drži. Res je, da se lahko skoraj v vsaki taki globoki misli, sestavku, pesmi najdemo ali naučimo, da smo boljši, bolj strpni, včasih prav rabimo, da nas “nekaj udari” po glavi in si rečemo: “hej, pa saj res ali takšen sem?

Bodi takšen sonček še naprej in deli svoje žarke dalje.

Medvedek Pu

Ja, soba za ustvarjanje – to bi bilo krasno… Ali pa vsaj omara: z velikimi in malimi predali, pa razdelki v predalih,…
Prijatelj mi je rekel, da mi jo naredi, ampak bi jo morala izrisat, kar ni problem, ampak prostor zanjo – to pa je.
Moram pa priznat, da imam jaz obdobja, ko bi stalno to počela in obdobja, ko mi je kar slabo, če pomislim, da bi kaj naredila. Je pa to seveda vezano na to kako “ustvarjalna” sem v tistem terenutku. Verjetno se človek tudi “izprazni” idej, pa mu je težko “na silo” nekaj ustvarit. Pa tudi na to, da sta bila prej dva, ki sta rada sodelovala, sedaj pa sta že “velika” in ju to ne zanima več tako, kot ju je včasih. Vsaj večji je že cel fant, mali se mi še pridruži…
Torej Pu in vse ostale “ustvarjalke”- uživajmo v “našem” času…
Če bi bi imele prostor, bi lahko imele celo kakšno skupno prednovoletno delavnico: vsaka bi prinesla nekaj svojega materiala in potem bi izmenjavale, ustvarjale,… Ma me je kar malo zaneslo…Lep dan vsem in še lepši vikend…

Hej,Dreja in ostale mladenke! (Upam,da me ne bo nasla spet eva1 in se ustrasila mojega cukra!)

Tvoji citati so mi obudili spomin iz svojih rosnih 11 let.
Preselili smo se kar dalec od domacega podezelja v mesto,v hiso z dvema stanovanjima,ki je imela tudi krasno podstresje,kjer so bivsi lastniki,ki jih nisem poznala, pustili se nekaj pozabljene krame.Kaj lepsega,kot to odkrivati!
Mislim,da sem tam prezivela veliko uric,ker sem se takrat mogoce cutila malce zapusceno ( novorojena sestrica) in nisem imela se novih prijateljic,
ker so bile pocitnice. V lesenem zaboju sem odkrila zame pravi zaklad.
V njem so bile reci – verjetno srednjesolca,stari zvezki,nekaj knjig,atlas…
Najbolj me je pritegnil zvezek z zelo zdelanimi platnicami.Krasen poseven
rokopis. Se danes ne vem, zakaj sem prepricana,da je zvezek bil last fanta in ne dekleta.Mogoce odlocna in zelo lepa pisava.Sama sem bolj grdo pisala. Zacela sem prebirati misli,citate,ki jih nisem prav dobro razumela.
No,zvezek je bil poln citatov iz : Dostojevski -Bratje Karamazovi,Zlocin in kazen; Tolstoj: Spomini na mladost,Vojna in mir;Puskinovi in Lermontovi verzi,tudi Byron. Vse lepo prepisano,avtor in kot dodatek,se lastna razmisljanja. Povedati moram,da sem bila strasten bralec za svoja leta.
Brala sem,kar mi je prislo v roke.
Nekaj dni sem zvezek ljubosumno cuvala v strahu,da bi ga morala komu vrniti.Potem sem se pogovorila z ocetom,ki me je potolazil,da je od takrat,ko so zapiski nastajali, minilo ze veliko let in niti ne vemo,kje so
bivsi stanovalci. Zdaj ne morem opisati,kaj mi je tisti zvezek pomenil in kaksna custva je vzbudil v meni ze sam dotik.Lahko pa zavoham vonj po podstresnem prahu.
Tezka literatura za enajstletnico;toda citati so me naravnost fascinirali.
Prva knjiga,ki mi jo je oce po tem dogodku podaril za rojstni dan,je bila Spomini na mladost. Tudi sama sem si zacela izpisovati.V gimnaziji sem imela za slov.jezik prekrasnega profesorja,ki je bil hkrati razrednik.
Pokazala sem mu zvezek. Vse nadalnje vzpodbude sem dobila od njega.
Zvezek imam se danes.Vcasih me je hcerka zicala zanj.Zaenkrat je to samo moj zaklad.V mislih tocno vidim fanta z ocali,kako pise.
Kaksno mapo bi imel,ce bi takrat obstojali racunalniki!
No,danes sem se poklonila njegovemu spominu,spominu oceta in razrednika. Mogoce bo tudi moj vnuk kaj nasel na nasem podstresju,kar sem jaz spravila in potem pozabila.

Drugace pa zbiram pletilke,klobke voln,gumbke, trakce,enkratne papirje,cudovite slike iz revij(Jih dam povecano fotokopirati in uporabim za kak smiselni ovitek za odgovarjajoce darilce.),kamencke,skoljke,korenine,
kaksno zanimivo pticje perje,list,ki se mu skozi mrezasto prosojnost vidijo zile…
Otroci iz soseke vedo,kam po material,ce kaj rabijo v soli.

Lep dan in povecajte si zbirke Babi

Joj babi, kako sem te vesela, danes ves dan prežim nate kot muca. V postu zgoraj pa sem danes jaz Evi 1 izgleda dvignila raven sladkorja z mojo prošnjo zate. Nič ne de, včasih kdo rabi predpražnik ali boksarsko vrečo … še kaj hujšega smo in bomo preživeli …

Aja še vedno “zbiram” kozarce mezge, tokrat s tvojim pridihom za zimske dni s špageti.

Poljubček – malo cukra ne škodi – je dobro za sive celice.

Medvedek Pu

Pozdravljeni,

Slucajno sem odprla tale del foruma in nasla nekaj zanimivih postov. Se najveckrat napisem na vrtickarski del foruma kaksen post, kajti to je moj poklic, moje veselje. Ob prebiranju vasih postov, pa sem se videla v marsikaterem od njih.
Po poklicu sem vrtnarka, aranzerka, oblikovalka vrtov in neki del studija sem tudi posvetila genetiki, torej je moje delo vedno v naravi.
Ze kot otrok sem vedno nekaj barvala, lepila, nabirala in kaj vem koliko krame zlagala po vsej hisi. Potem sem studirala nekja casa v Belgiji in na Nizozemskem, kjer me je priznana gospa ucila in urila v vseh mogocih strokah vrtnarstva, hortikulture in dekoriranja. Naucila me je opazovati, dala je pridih mojemu delu. Vedno mi je govorila, da ni pomenbno gledati, pomenbno je videti in tako se je zacelo se dodatno moje nalaganje materialov iz narave, po vsej domaci hisi.
Bolj sem hodila po parkih, vrtovih, naravi, bolj mi je postajal vsec vsak listek, vsaka koreninica, veja, kamen, lubje,…Skratka lahko bi nastevala v nedogled. Doma se je podstresje pridno polnilo z kozarci, skatljami, zaboji. Z nekaj leti se je nabrala obilna zaloga, ne da nisem nic porabljala, le nabirala sem pridno, pa ne samo jaz, vsa druzina je naenkrat zacela nositi skupaj plodove gozdov in narave. Spomnim se, ko sem iz Belgije vozila storze, listje japonskih javorjev, lubje in veje.
Potem je prisla odlocitev, nekja je potrebno s tem materialom ukreniti, prevec se je zacel kopiciti in prah na njumu prav tako. Ker sem se pa med drugim v tujini ucila tudi dekoriranja, aranziranja in drugih detajlov estetike, pri zannih floristih in dekorerjih, sem tako izkoristila priloznost. Z materialom, ki sem ga nabirala sem vodila tecaje aranziranja pri nas v Sloveniji in povem vam, da je za reven studentski zep vsak tolar prisel prav.
Hocem poudariti, da se tudi z najmanjsim kamenckom, listkom, vejico, ki se nekomu zdi le smet v naravi, da ustvariti kaj uporabnega in nekomu dragocenega, s tam pa je po vsem tem mogoce celo s kaj malega zasluziti. Ko gledam koliko vrtnarjev, dekorerjev in aranzerjev se “praska” doma in pravijo, da zanje ni sluzbe, mi postaja hudo. Malo iznajdljivosti, nekja volje in znanja, pa pridne roke, pa bo za placilo se ene poloznice.
Prav ta gospa, ki mi je vlila toliko znanja in ki je zame vrhunec strokovnega znanja, je znala povedati tudi veliko zivljenskih resnic. Vedno je govorila, da je skromnost del nase srce, dolgo je nisem pravilno razumela, toda danes, ko vidim kako cloveski pohlep sega v skrajne meje, vidim bistvo njenih besed. Prav tako mi je nekega dne, ko sva jo obiskala s fantom povedala za Plantinov sonet, tisti, ki ga poznate veste o cem govorim, drugi pa, ce zelite lepe verze zivljenskih resnic, preberite si ga. Nekj manj znanega je to delo, je pa toliko bolj lepo in renicno.

Lepo vas pozdravljam in vam zelim obilo veselja z vsakim najmanjsim delckom narave, pa ce tudi je le v srcu.