Kaj zares lahko narediš, če je tvoj prijatelj odvisen od heroina
Ljudje pravimo, da lahko pomagaš odvisniku šele, ko se za to zares odloči tudi sam.
In kaj kot prijatelj potem delaš do takrat?Lahko samo stojiš zraven in gledaš kako človek propada, in upaš da enkrat na poti čakanja ne izveš da se je dokončno predoziral..?
Je sploh možno, da si prijatelj z nekom, ki je odvisen od heroina…?
Torej, dve leti se družim s fantom, ki je odvisnik. Je nadarjen, inteligenten, človeški. Občasno greva na kavo ali pivo. Do mene ima v redu odnos.
Med svojimi prijatelji imam veliko takšnih, ki pač niso čisto po “merilih družbe” in sem navajena na marsikaj. Jaz sem si prisegla, da mu heroina ne bom očitala. Razmišljam tudi, da sem sama 16 let odvisna od nikotina, zato kdo sem jaz da drugim solim pamet.
Mene ne moti, če pride zadet, če je zaradi drog nezanesljiv, če plava v svojem flešu, ne moti me kadar krizira.
Moti me, da ti pri heroinu prej ali slej postane jasno, da če odvisnik ne bo nekaj naredil, ga bo droga ubila. Dvakrat je bil skoraj overdose, večkrat me pokličejo prijatelji ali sorodniki, da je spez izginil za par dni in potem ne vemo, ali je živ ali mrtev..
In zdej ne vem več – je sploh možno biti v prijateljskem odnosu z odvisnikom na način, da mu odvisnosti ne očitam? Ali pa je to samo začetniška naivnost, ko si nekateri svojci/prijatelji odvisnikov domišljamo, da lahlo uberemo taktiko “če ne bomo težili, bo sam našel pot in prenehal”, čeprav vemo, da je to laž.
Sicer je bil že večkrat na odvajanju, ampak neuspešno…
Pozdravljeni,
imam vtis, da se vsega že zavedate, ampak vam je težko se s tem sprijazniti. Žal, lahko ste v bližini, in mu nudite oporo če se/ko se odloči zares prenehati s heroinom in zaživeti drugače. Takrat bo resnično pomembno, če bo še vedno imel nekoga ki mu stoji ob strani.
Moje izkušnje ob spremljanju odvisnikov na njihovi poti je takšna, da tudi sami s časom obupajo. Večkratni neuspešni poskusi abstiniranja jih prepričajo, da izhoda za njih ni več. Velikokrat so depresivni, apatični, ves čas na korak do slučajno/namernega overdozea… Če temu še dodamo dejstvo, da takšni kot so, kot ste jih tudi sama opisala (zadeti, nezanesljivi) jaz bi še dodala pripravljeni na marsikaj ko kriza pokaže svoje grozljive zobe… Torej takšni kot so, zelo hitro zrušijo vse mostove za sabo, okrog njih ostane samo puščava, samota, tišina in bolečina. In kaj jim potem ostane, vedoč, da od družbe bodo skoraj zanesljivo odvrženi, da službe ne bodo dobili, bodo celo življenje nosili stigmo đankija od katerega moraš skrivati denarnico.
Jaz jim vedno poskušam dopovedati, da izhod obstaja, da načinov je več, ni za vsakega isto zdravljenje učinkovito. Možno je zaživeti brez droge, ni lahko, to sigurno ne… Tako kot vi, sem se tudi sama soočila z odvisnostjo od nikotina. Zdaj lahko rečem, da je to preteklost, saj abstiniram že leto in pol, ampak ni bilo lahko nehati. Nekaj časa je bila borba vsakodnevna, zdaj so že samo občasni trenutki ko mi cigareta “zadiši”, ampak se je lažje upreti.
Želim vam samo povedati, vsem vam, tudi tistim ki ste odvisni, sploh ni pomembno od česa, da je možno zmagati in je tudi možno ostati čist, in je življenje brez zasvojenosti resnično lepše, bolj barvito in bolj dišeče. Če vam dosedaj ni uspelo, ne pomeni da niste sposobni, samo ni bil pravi način ali pravi čas. Poskusite ponovno in ponovno in ponovno… dokler vam ne uspe za vedno 😉
Lep pozdrav,
Pozdravljeni
Imam prijatelja, ki je 14 let abstinent od drog. Ker hodim z njim na ista srečanja že 34 mesece, sem njegovo zgodbo slišal že mnogokrat in vedno me pretrese.
Prvič je šel na zdravljenje zaradi staršev. drugič zaradi punce a ni delovalo saj je takoj po zdravljenju padel nazaj v drogo. Ko je bil na dnu zdravstveno je šel svojevoljno na zdravljenje in po njem poiskal sebi enake odvisnike, ki se družijo in družimo vsaj enkrat tedensko in si izmenjujemo izkušnje, moč in panje in deluje. Ker je po drogah začel hlepet po alkoholu sva sedaj skupaj pri Anonimnih Alkoholikih.
Poznam pa tudi mnogo Anonimnih Narkomanov , ki tudi živijo srečno zadovoljno veselo brez drog.
Velja preizkusit vse možnosti, ta je ena,
Srečno
Lepo, se strinjam z vami.
Lep pozdrav,
Hvala obema za odgovor.
Jaz bi samo dodala, da mi je prijatelj javil, da se je odločil za zdravljenje in je že na detoxu. Sicer mi je povedal tudi, da je poleg heroina, odvisen tudi od pomirjeval… Zaradi vsega tega se je tudi odločil za zdravljenje.
Kot sem prebrala v enem od odgovorov – upam, da bo kaj pripomoglo to, da se je zdaj za zdravljenje odločil sam.
Jaz sem ugotovila, da mu sama res ne znam pomagat, zato sem šla na pogovor na center za odvisnost, kjer pomagajo tudi svojcem.
Ja, ravno zaradi opažanja, da je osamljen, bi mu rada stala ob strani. Tudi med jemanjem heroina, je bil skoraj vedno sam.. Ni se veliko družil s prijatelji, ki so tudi zasvojeni, niti z drugimi…
… Ne vem, bomo videli, kako bo šlo naprej.
Hvala in lp.
Pozdravljeni,
lepo, da se je sam odločil za zdravljenje, želim mu vso srečo, vztrajnost in pogum. Javljajte se nam še kdaj…
Lep pozdrav,
Bom povedala svojo izkušnjo ki jo imam z Anonimnimi narkomani.
To društvo je načeloma ok. V njem najdeš ljudi, ki so nekoč sami imeli podobne težave. Se pa sčasoma pokažejo razlike tudi med tistimi, ki so že vzpostavili trajno abstinenco in tistimi, ki tega še ne zmorejo. V Lj imajo trikrat tedensko srečanja kamor po večini zahajajo isti ljudje. Sicer sprejmejo vsakega odvisnika, a naj povem, da se delajo velike razlike med temi ljudmi.
Če prejemaš nadomestna zdravila ( metadon, buprefomorfin ipd..) si za ostale avtomatsko isti, kot če bi jemal npr. heroin, kokain ipd.. V društvu Anonimnih narkomanov si sprejet samo, če si popolen abstinent. Na srečanja lahko prideš, vendar dolgoročno tam ne bo napredka, ker so starejši člani tega društva preveč samozadostni, da bi se ti zares lahko posvetili.Za tiste, ki govorijo da popolnoma abstinirajo več kot 10,15 let bi človek pričakoval, da so z leti pridobili tudi na značajskih lastnostih, vendar temu ni tako. Žalostno, saj vseh ljudi ne smemo metati v isti koš.
Tem ljudem, ki več let abstinirajo bi rada sporočila, da je to vse super fajn, vendar smo ljudje pač različni. Zanje so nadomestna zdravila zgolj podaljšek legitimnega drogiranja, meni in mnogim pa so rešila življenje. Pomagala so mi osmisliti življenje. Naj se zdi še tako nemogoče sem danes ponosna nase. Imam službo, družino in srečna sem. Živim za današnji trenutek, imam podporo ljudi, ki me imajo radi četudi imam kdaj pa kdaj slab dan. Odgovornost imam v svojih rokah.
Ne mečite vseh ljudi v isti koš….Nekomu pomaga nekaj, nekomu nekaj drugega.
Program je učinkovit tedaj, ko ga sprejmeš, kolikor lahko. Na silo spreminjat človeka in obsojat, ker je na nadomestnih, vzdrževalnih substitucijah- je popolnoma odveč in otročje.
Javnost ima večinoma odklonilno mnenje o nadomestnih zdravilih za zdravljenje odvisnosti.
Res so na slabem glasu tudi zaradi zlorabe. Vendar je treba razjasniti bistvo. Dokler jemljemo( to velja za VSAKO zdravilo!) zdravilo varno ni nobene potrebe, da bi ga odsvetovali. Kot primer lahko navedem npr. zdravila za diabetes. Večina vas bo najbrž pomislila, le kaj ima veze diabetes z boleznijo odvisnosti. Tudi sladkorni bolniki lahko živijo precej kakovostno ob boljših življenjskih pogojih, odnosih in varni uporabi zdravil. Verjeli ali ne, sladkorna bolezen je ozdravljiva, vendar je za to potreben čas. Čas, da določene spremembe v človeku dozorijo in je nanje pripravljen. Če to pomeni 10 in več let od postavljene diagnoze; je pač toliko. Ljudje smo različni, a zdaleč od tega, da bi bili manjvredni ali pa da naš način razmišljanja ne bi bil pravilen. Vsakdo se odloča po svoji presoji. Po drugi strani pa sladkorni bolnik dnevno prejema ogromne količine zdravil, pa jih nihče ne obsoja. Kot pravim..varna uporaba zdravil ni isto kot njihova zloraba. V slovenski družbi pa žal prevladuje miselnost da je npr. metadon potuha, da naredi več škode kot koristi. Ljudje božji, metadon je mnogim rešil življenje. Ni jih malo, ki z njegovo pomočjo bolje živijo kot marsikdo drug. Če ljudem pomaga, naj ga jemljejo. Bolje, kot da gre človek nazaj na trde droge, in živi tvegano življenje( tako iz zdravstvenega kakor psihološkega smisla) . Tudi ljudje, ki jemjljejo takšna in drugačna zdravila, lahko delajo na sebi, odnosih in se trudijo. Sama lahko to čisto upravičeno potrdim.
Če je ljudem uspelo zaživeti brez njih, jim lahko samo čestitamo; po drugi strani pa je bila to njihova lastna volja in odločitev, ki jo v društvu Anonimnih narkomanov, vsiljujejo( prej ali slej) ljudem, ki bi radi naredili neke spremembe
Program NA ( anonimni narkomani) naj bi bil anonimen, a še zdaleč ni tako.
Iz svoje izkušnje lahko povem, da tu nisem dobila varnosti in sprejetosti. Morda komu ta program pomaga, meni sigurno ni.
Sem pa našla sprejetost, toplino in nevsiljivost drugje.
Mala Anka hvala za sporočilo
Strinjam se s teboj da so starejši člani drugačni od začetnikov, sem pa v dvomu glede drugih kritik, Smo samo ljudje in zato so napake možne, še posebej ker smo bolniki in nikoli ozdravljeni ne bomo popolnoma, zato pa hodimo na srečanja da utrdimo treznost.
Zmotila me je izjava da sprejemajo v Ljubljani ,,, V društvu Anonimnih narkomanov si sprejet samo, če si popolen abstinent…. V naši literaturi je lepo napisano ….Edini pogoj za članstvo v AA je želja, da bi prenehali piti. Kar bi v AN pomenilo ŽELJA DA BI PRENEHALI JEMAT DROGO. Ostalo pride ko je član pripravljen.
Srečno
