Pozdravljeni!

Redno vas prebiram in se ne morem načuditi vaši moči ob tako težkih dogodkih, ki jih doživljate in opisujete. Včasih kar ne moreš verjeti, kaj vse lahko človek prestane in pri tem preživi.

Sama imam 2 in pol leta starega fantka in ob vsem, kar se nekaterim dogaja pred in med nosečnostjo, ter ob samem porodu, se še posebej zavedam, kakšno srečo imam, da imam zdravega otroka.

Včeraj sem srečala punco (našo sosedo, ki se je pred kratkim odselila), ki je nisem videla kake 4 mesece. Ko sem jo nazadnje videla, je bila visoko noseča. Doživela sem šok, ko sem videla njeno 3,5 mesečno punčko. Glavo je imela vidno povečano (tisti značilni izraz, ki ga vidiš pri prizadetih otrocih) in na obeh rokah ni imela prstkov.

Sploh nisem vedela, ali jo naj kaj vprašam, ali naj kaj rečem in kaj?! Ne predstavljam si bolečine, ki jo starša ob tem doživljata (je njun prvi otrok). Ali se s tem sploh lahko kdaj sprijazniš???

Hvala komurkoli že, ki bdi nad nami za zdrave otroke!!!

Lep pozdrav vsem in vse dobro!

Majda

Pozdrav!
Tudi moja prijateljica je rodila deklico brez prstkov na roki. Dlgo so jo skrivali pred ljudmi in jokali nad vsojo usodo. Sedaj pa je deklica stara že 8 let. Kljub svoji hibi je nevrjetno bister otok in igra celo trobento. Vsaka hiba in pomanjkljivost prineseta in vzbudita v telesu drubo stran. Če nekdo ne more rezati kruha, še ne pomeni, da ne more jesti z žlico. Vsaki mamici z takšnim otročkom želim veliko pomuga in nikar ne obupat, saj se iznajdljivost pokaze kje drugje.

LP

Pogum in vztrajanje in ogromno moči potrebujejo starši invalidnega otroka.
Imam prijateljico, ki je stara nekaj čez 30 let in je invalid. Ko je bila njana mama noseča je jemala neka zdravila, na katerih ni bilo napisano, da jih nosečnice ne smejo jemati. Zdravila se sicer niso dobila pri nas pač pa v nemčiji in tam je zaradi tega veliko otrok z enako okvaro. Roke in noge so se ji razvile le do kolen oziroma komolcev zraven spada pa še precej velika dioptrija.
Ker je njena mama vztrajala in jo na vsak način hotela postaviti na svoje noge ji je to tudi uspelo. Tako moja prijateljica zdaj s protezami na nogah hodi, vozi avto in tudi smučati se je učila. Roke uporablja zelo spretno, tako da je njen rokopis lepši od mojega. Z leti in veliko vztrajnosti se je naučila samostojnega življenja in jo invalidnost praktično pri ničemer ne onemogoča. Kar stisne me, ko vidim včasih na cesti kakšno osebo z enako okvaro na invalidskem vozičku. Tako bi lahko končala tudi moja prijateljica, če ne bi imela tako vztrajne in optimistične mame.
Torej starši pogumno in vztrajno – se izplača.

tudi moja sestra, danes stara 39 let, je brez prstov zaradi takratnih tablet proti slabosti. dandanes je krasna mamica s tremi zdravimi hčerami, uspešna v službi…skratka, pogum velja.

lp

Res, Majda, kaj vse lahko v tem življenu gre narobe..

Pa vseeno je polno staršev, kateri imajo po enega ZDRAVEGA otroka, kateremu vse prinesdejo k ustom, ga razvajajo do obisti, zganjajo paniko zaradi nepomembnih stvari…

Skratka, vsi bi se morali kdaj zamislit, kako srečni smo lahko, da imamo zdrave otroke. Saj vem, da se ponavljam, vendar je resnica.

Lp

Suzana