Odločil si se kako naprej, naredil si prvi korak, vsi ostali še pridejo.Mislim pa, da ni prav nič nenavadnega, da se ti pojavljajo tako nenavadni občutki.Nekoč sem nekje prebrala, da umik ni vedno poraz, ampak zmaga.Prvo si ne očitaj, da si premalo storil.Predvidevam, da vse kar si naredil, si naredil prav, kolikor si lahko v vseh situacijah.Misliš na otroka in sebe in prihodnost, kar pomeni, da si na pravi poti.Niče ne more vedeti kako bo, zato so taki mešani občutki popolnoma normalni.In veš kaj je pomembno?To, da na koncu tunela vidiš luč, ne glede na to , da ne veš kaj še bo.

Tud sama sem borderline, sam kak sta me starsa vzgajala noce noben videt. Osebe borderline so vzgojene (samoaktivnost, dednost in okolje).

Borderline, mene pa zanima tvoja izkušnja kako sta te starša vzgajala.
lp in vse dobro ti želim,