Z ženo sva poročena 13. leto in pred točno dvema letoma so se mi začele težave, katere trajajo še sedaj. Star sem 48 let, žena je istih let. Povem naj, da sva imela od vsega začetka dokaj umirjen in normalen zakon, ‘pridelala’ sva tudi enega otroka, dva pa ima žena od prej, vendar sta že odrasla in že nekaj ne živita več pri naju. Torej, do pred dvema letoma je bilo vse dokaj ok, razen občasnih prepirov, skrbi in vsega kar prinaša zakon. Nakar so se začele moje težave in to kar naenkrat, ne postopoma; lahko bi rekel, da v nekaj dneh! Kar naenkrat sem začutil v sebi neko praznino in napetost v odnosu do žene, pa tudi želje po spolnosti z njo nisem čutil kakšen mesec ali dva. Zaradi tega sem se začel zelo sekirati in analizirati svoja čustva do nje, vse skupaj zaradi strahu pred tem, da bi moj zakon zaradi tega propadel oz. da bi ga bil primoran zaradi tega končati. Naj povem, da se je tudi želja po spolnosti sčasoma vrnila in da to v najinem odnosu ni problem. Resda nikoli v teh letih nisva ravno prekipevala od želje po sexu, da je vse skupaj bolj poredko ampak ko je, je res dobro. Tako je bilo na začetku zakon in tako je tudi sedaj. Problem so moji občutki, neka praznina v meni, pa tudi to,  da so me na ženi začele motiti določene stvari, ki me pred tem obdobjem niso oz. me niso motile tako zelo. Pravzaprav gre za malenkosti kot so npr. včasih neurejena frizura, kakšna obrazna mimika ali kaj podobnega, kar me včasih tako ziritira, da čutim napetost, nervozo, tiščanje v prsih itd…Pa tudi skorajda neprestano sem ujet v tem krogu misli in premišljevanja o tej situaciji v smislu zakaj se mi dogaja kar se mi, zakaj je prišlo do tega, kaj to pomeni, ali bom moral zaradi tega končati zakon in podobno. Najbolj strašljiva mi je misel na to, da bi zaradi tega moral končati zakon, ker enostavno ne bo druge rešitve in ker tudi večina bolj ali manj strokovnih člankov in zapisov govori o tem, da je v takih primerih pač treba končati zakon…Jaz pa tega nočem in se tega bojim, stanje glede mojih občutkov pa se tudi ne izboljša. Ker sem zaradi teh občutkov tudi že bil pri zdravniku, mi je ta postavil diagnozo, nekakšn mešanica izgorelosti in depresije in mi predpisal antidepresive, katere sem nekaj časa tudi jemal, vendar se stanje ni bistveno popravilo, vsaj kar se mojih občutkov tiče, ne. Morda moram povedati tudi, da se je nekaj mesecev že pred tem v meni dogajalo nekaj čudnega, zelo sem se sekiral zaradi enih stvari v življenju, zelo sem bil brezvoljen, res sem se počutil izgorel, ponoči se doživljal napade strahu in panike in potem se je začelo še to, o čemer pišem…Res ne vem, kaj naj storim. Sem v precepu in skorajda neprestano se ubadam s temi mislimi, analiziram svoja čustva do nje , sprašujem se kaj storiti, kaj se stori v takem primeru, kaj bom moral storiti itd… Grozljivka! Naj povem, da sicer nimam želje po drugih ženskah in kar se spolnosti tiče, si tega želim z njo. Čeprav sem velikokrat zelo napet v njeni bližini, si vseeno želim biti z njo in iščem njeno družbo. Prav tako si želim graditi prihodnost z njo in vedno mi nek šibek notranji glas pravi, da bi naredil veliko napako, če bi se odločil za razhod. Enostavno tega ne morem storiti ne njej, ne otroku in tudi nočem, večino časa pa se bojim , da ni drugega izhoda, da končam to trpljenje in to tesnobo v meni. Vsem trem bi otežil življenje, tega pa nočem. Ker če odštejem to, kar se dogaja v meni, smo fajn družina; velikokrat skupaj kam gremo, privošlimo si izlete, kino, dopuste, radi skupaj igramo kakšne igrice in podobno. Ne hodim po gostilnah ali ne popivam naokoli, rad pa sem, da si skupaj vsedeva z ženo in popijeva kakšen kozarec ali dva dobrega vina. Veliko vsega sva si tudi že ustvarila skupaj; topel in lep dom, skrbiva eden za drugega, ona da sem lepo oblečen, poštiman, da dobro jem, jaz pa porihtam vse drugo, kar pač bi naj moški pri hiši poštimal. Je dobra in skrbna žena in mati, ne kofetka naokoli, ne zapravlja naokoli, nasploh vedno pravi da je najraje doma z mano in otrokom in da uživa v tem. Oba imava tudi službe, sicer ne z ravno velikimi dohodki ampak vseeno boljše kot nič. Skratka, vse bi bilo skorajda tako idealno da bi bilo že kičasto, če ne bi bilo teh mojih občutkov, napetosti in nemira v odnosu do žene…Na žalost. Neprestano se sprašujem kaj storiti in se nekako bodrim, da človek se z leti spreminja in da bo nekoč tudi to mimo in vse skupaj pripisujem tudi časom v katerih živimo, v vsakodnevnih skrbeh in dogodkom iz preteklosti, kar se tiče finančnih težav ki smo jih nekaj časa imeli ter kasnejšega čakanja žene na službo katero so ji obljubili in na kar je čakala dolge mesece in se spraševala ali bo ali ne, jaz pa sem se zraven še bolj sekiral, ker sem vedel, kakko zelo si je želi. ..Ko pa se je vse porihtalo in ko bi nam lahko bilo najlepše, pa je prišlo tole, o čemer pišem.  Prosim vas za odgovore in nasvete, morebiti tudi za opis podobnih izkušenj in doživljanj. VSega bom zelo vesel!

Čimprej stran.