Kaj storiti; NASILJE v družini
Pozdravljeni,
sam sem se znašel v zelo težki situaciji v kateri se počutim nemočen in vendar odgovoren.
Težav nimam jaz, ampak moja punca. Ima 17 let in je doma s svojo mamo izpostavljena psihičnemu nasilju, ki ga izvaja očim že mnogo časa. Vendar se je vse skupaj še zaostrilo, ko je očim fizično znesel nad njiju.
Očim ju je že dvakrat sredi noči nagnal iz hiše, vendar je le enkrat bil pijan. Večinoma izvaja nasilje v treznem stanju. Rad bi samo opozoril, da ko omenjam psihično nasilje, ne mislim “nedolžnih” izjav itd.; mojo punco (17-letno !!!) ozmirja večkrat s “kurbo” in podobnimi žalivkami, ob tem pa grozi, da jih bo nagnal (kar je dvakrat tudi storil).
Morda je vredno omeniti, da je pred nekaj tedni očim skušal poljubiti mojo punco, vendar se mu je izmaknila. Sledil je še en neprijeten pogovor z njim, ko jo je on nedolžno vprašal, zakaj se ga izogiba odkar ji je dal “ljupčka”. Sama o tem še ni spregovorila z materjo, vendar jo sedaj pregovarjam, da je to nujno, preden očim dobi občutek, da lahko počne kar si zaželi.
Same sta razmišljale o tem, da bi odšle, vendar nimata tu (v Sloveniji) nobenih sorodnikov, kamor bi se lahko zatekli. Da je vse skupaj še bolj oteženo: njena mati bi najbrž izgubila tudi službo, saj z možem (izvajalcem nasilja) delata v njegovem podjetju.
Počutim se nemočno, ker se zavedam, da tu ni več časa za izgubljati (predvsem na punci opažam, kako se je v dveh letih njeno psihično stanje poslabšalo; živčnost, negotovost, strah in nelagodje ob vračanju domov, nezmožnost koncentracije po epizodah psihičnega, in sedaj še fizičnega, nasilja itd.). Toda po drugi strani zaenkrat ne moreta nikamor iti in prijava bi le še bolj razburila nasilneža.
Bral sem sicer o raznih kriznih centrih, vendar ne vem koliko časa jima takšne organizacije lahko nudijo bivanje.
Resnično bi rabil pomoč, kajti biti opazovalec nasilja je včasih skoraj huje kot biti neposredna žrtev, saj me občutek nemoči bremeni, hkrati pa me skrbi za punco. Če bi imeli kam iti, bi najbrž lahko podal prijavo, vendar po drugi strani, bi jo tudi one poslale, če bi se lahko umaknile k sorodnikom/prijateljem.
Hvala vnaprej za vaše nasvete.
PS: hvaležen bi bil, če bi mi kdo bolj razložil, kako je z kriznimi centri in nastanitvami v le-teh
Pozdravljen R.!
Lepo, da stojiš ob strani svoji punci v njeni težki življenjski situaciji, ko preživlja hudo psihično, fizično in spolno nasilje s strani svojega očima. In tudi tvoje razmišljanje ob tem se mi zdi zelo zrelo. Strinjam se s tabo, da bi bil nujen čim hitrejši umik tvoje punce iz skupnega bivališča z očimom.
Tvoja punca se lahko s svojo mamo umakne v krizni center za ženske, kjer lahko ostane 1 mesec, v tem času pa lahko zaprosita za namestitev v varno hišo ali materinski dom. Krizni center se nahaja v Ljubljani, na Primorskem in v Mariboru. Več informacij si lahko prebereš na spletni strani ljubljanskega: http://www.drustvo-zenska-svetovalnica.si/krizni-center. Krizni centri so namenjeni za takojšnje namestitve.
Lahko pa že takoj zaprosita za sprejem v varno hišo, ki jih je več po Sloveniji in so na tajnih lokacijah (tako kot krizni centri). Če pa ni nevarnosti, da bi jima povzročitelj nasilja sledil, lahko zaprosita za sprejem v katerega od materinskih domov, ki pa so na znanih lokacijah. V varni hiši ali materinskem domu se lahko biva načeloma do enega leta. V določenih primerih se bivanje tudi podaljša. Kontakti vseh varnih hiš in materinskih domov: http://www.mddsz.gov.si/si/delovna_podrocja/sociala/programi_socialnega_varstva/varne_hise/.
Če mama ne bo pripravljena karkoli ukreniti, gre lahko tvoja punca tudi v Krizni center za mlade, kot je npr. ljubljanski: http://www.csd-lj-bezigrad.si/KCM.htm. Tukaj pa imaš še kontakt od ostalih Kriznih centrov za mlade v Sloveniji: http://www.mddsz.gov.si/si/delovna_podrocja/sociala/izvajalci/kcm/.
Običajno se oseba v stiski najprej obrne na CSD, ki jo usmeri naprej na ustrezne ustanove. Še posebej v primeru, če se bo tvoja punca umaknila na varno brez mame, bo gotovo potrebno sodelovanje s CSD, ker je še mladoletna. Če ji je težko sami iti do njih, lahko poišče podporo in svetovanje v Zavodu Emma, kjer so specializirani za pomoč mladim dekletom žrtvam nasilja: http://zavod-emma.si/programi-pomoci/.
Za kakršnokoli dodatno informacijo sem ti na voljo. Upam, da boš uspel opolnomočiti svojo punco do te mere, da bo naredila ta korak umika iz nasilnega okolja. Srečno!
Jana Metelko, dipl.soc.del.
Hvala za odgovor
Zacasno mi je uspelo “resiti” nastalo situacijo – punca in njena mati sta pod mojo/naso streho. Najvecja skrb, moja kot tudi dekletina, je ta, da se mati zeli vrniti. Ko sem danes videl nekaj modric na moji punci sem si rekel, da tega ne smem dopustiti. Ker sem sam fizicno precej sposoben – veliko bolj kot ocim – sem se tudi odlocil, da bom pocakal pred domom, ce se bodo vrnili, da bi lahko posredoval.
Tezko je ravnati prav; ljudje obcutijo sram v taksnih situacijah in marsikatero poseganje policije ima lahko celo slabe posledice, ce se mati ne odloci za ovadbo.
Skrbi me, da bi se punca udala v usodo. Skusam jo podpirati in odpraviti njen strah, da bi jo zapustil se jaz, ki je zgolj posledica odklonilnega odnosa njenega ocima. Nikoli je se nisem videl tako zelo na tleh.
Cetudi je njen odnos z mamo se precej poslabsal (vpliv zveze), se vedno noce pustiti mame same. Poleg tega pa ocim zeli de facto nagnati le hcer. Prepricana je, da ce se vrne le mati, ne bo ona imela vstopa v hiso pozneje.
Sedaj jo vsak zvok ze plasi, povsem neprespana je (upam, da se nocoj naspi) in na jok ji gre ob misli, da se mora vrniti.
Napotil jo bom na Zavod Emma, vendar je zelo tezko, ker nista z mamo istih misli.
Pozdravljen, še enkrat!
Vprašanje, ki se mi zastavlja, je ali se želi dekletova mati vrniti k svojemu partnerju zaradi navezanosti nanj ali zaradi skrbi za materialno eksistenco. In ali je hiša, v kateri biva njen očim, njegova last?
Poskušajte razložiti dekletu in njeni materi, da varna hiša ali materinski dom ni nič takega, česar bi se morali sramovati, temveč je to le začasni dom, dokler si ženska ne najde druge stanovanjske rešitve. V Materinske domove prihajajo najrazličnejše ženske, iz različnih družbenih slojev, različnih starosti, različne nacionalnosti in vere, a vse s podobno izkušnjo. Zaradi podobne izkušnje pa druga drugi vlivajo moč in dajejo podporo. Zaposlene strokovne delavke pa pomagamo posameznici pri doseganju njenih ciljev. Verjamem in lahko se vživim, da sta dekle in njena mati polni zavor in strahov, a lahko povem, da še nobeni ženski, ki je zapustila nasilnega partnerja, ni bilo žal. Občutek, da lahko prideš domov brez strahu in trepetanja, kaj se bo zgodilo, da lahko zvečer mirno zaspiš, je za nekoga, ki je prej živel v nasilju, neopisljiv. Lahko prisluhnete prispevku Varne hiše Gorenjske, v katerem ženske, ki so preživljale nasilje in se potem umaknile na varno, opisujejo svojo izkušnjo: http://www.rtvslo.si/radioprvi/prispevek/11357.
Še nekaj informacij glede prijave nasilje, če se boste odločili: http://www.policija.si/index.php/preventiva-/preventiva/67685-nasilje-v-druini-informacije-o-postopku-na-policiji. Če že mama vztraja v nasilju, smo kot družba dolžni vsaj punco, ki je mladoletna, zaščititi pred preživljanjem nasilja… Prav je, da ste premišljeni in razumem vaše dileme, a najbolj pomembno je preprečiti, da se ne bi zgodilo kaj nepredvidljivega in tudi sicer narediti konec nasilju. Dekle in njena mama se zdita polni občutkov nemoči, občutkov nesposobnosti ter polni strahov, morda pa bo tebi vendarle uspelo dovolj opogumiti ju (ali vsaj punco) …
Super, če se bosta obrnili na Zavod Emma. Njihove svetovalke jima bodo gotovo vlile mnogo moči ter pomagale začrtati pot iz nasilja.
Tudi tebi želim veliko moči, da vzdržiš v tem nezavidljivem položaju! In se opravičujem, če sem te neupravičeno tikala, sklepam, da si podobno mlad kot punca.
Jana Metelko, dipl.soc.del.