Tudi jaz prosim za nasvet; kako naj reagiram. Situacija, zelo skrajšano povedana, je naslednja: Brat (30 let) živi doma, s starši in ga “lomi”. Prihaja kadar hoče in odhaja kadar hoče. Starši se zaradi tega zelo sekirajo, ga skušajo spraviti k pameti…pa nič. Že 10 let je tako. Pride pijan, odspi, potem se prepirajo, on nad njimi kriči, starši rečejo, da mora od hiše, on pa je nekaj časa malo bolj umirjen, čeprav po mojem ne dovolj. Če staršem kaj svetujem (srečanje s kakšnim strokovnjakom ali skupino), mi rečejo, da nimam pojma kako je to, da oni tega rabijo, mojega brata pa na to ne spravijo…Vse lepo in prav, če mene ne bi obremenjevali s tem. A brat nima niti avta niti službe (tudi če jo ima, ves denar sproti zapravi, zato ne vidim posebnega smisla v tem, da se starši trudijo, da se brat zaposli – saj se bojim, da bo še slabše, če bo imel denar). Jaz moram biti lepo tiho, samo pomagati moram staršem samo jaz – so veliko bolni, rabijo prevoz ipd. Jaz pa vse to težko zmorem, saj ne stanujem v istem kraju, imam veliko družino…Brat pa je sam!Ne vem več, kaj naj naredim. Kaj mi svetujete?

Dajana,
tvoji starši se sploh ne zavedajo, kako zelo škodijo svojemu sinu!!! Zraven trpijo sami in še ti oz. tvoja družina. Svetujem ti, da se umakneš in jim tudi poveš zakaj. Vem, da je zelo težko, ker so to tvoji starši, a ne pozabi, da se zaradi vseh teh stvari slabo piše tebi in tvoji družini. Brat je polnoleten, delovno sposoben kakor se mi zdi, starši pa naj pač delajo naprej po svoje. Tvoja prva skrb naj bodo tvoji otroci, mož in ti, domači pa naj sami poskrbijo za sebe. Dovolj dolgo jim po moje že strežeš in rešuješ njihove težave. Kdo bo pa pomagal tebi, če ti tvoji najbljižji obrnejo hrbet, ko se bodo naveličali vsega tega? Saj drži, da so starši le eni, imajo pa DVA otroka, ali ne? In če bratu dopuščajo tako življenje, bog pomagaj, ga naj takega pač imajo. Prepričana sem, da imaš starše rada in da jim pomagaš kolikor moreš. Ampak, še bolj jim boš pomagala, ko boš prenehala z vsem tem in bodo primorani narediti malo reda v lastni hiši. Seveda je hudo, pa še kako lastnega otroka vreč ven. Kaj pa ta lastni otrok razmišlja o lastnih starših? NIČ!!! Sicer ne bi tako živel in se tako obnašal.
Verjemi, da imam iskušnje še s hujšimi stvarmi in sem se žal malo pozno naučila kdaj nehat s takimi pomočmi in podporami.
Dajana, želim ti vse dobro in predvsem trdne volje, da boš lahko storila kar ti je storiti, kajti le s tem boš pomagala njim in tudi sebi.
Lep pozdrav iz štajerskega konca.
ZŠ

Strinjam se z Zdenkico. Seveda je brat problematicen, vendar je tak zato, ker mu starsi ne postavijo meja, pa tudi zdravljenje zavracajo – potrebna pa bi ga bila cela druzina. Vglavnem, ni pravicno, da na ta racun izkoriscajo vaso vljudnost in prijaznost, zato se iz tega umaknite in stvari ne podpirajte vec. Skrbite za svojo druzino.
Vedeti morate, da s svojo pomocjo neposredno podpirate situacijo tudi sami. Recite, da boste spet pomagali, ko bodo na terapiji in se bodo stvari zacele urejati, prej pa ne, ker je situacija nenormalna, nato se umaknite in ne sodelujte vec. Potem pa bosta natancno dve moznosti – ali bodo popolnoma propadli ali pa se bodo stvari zacele premikati. Nobena od teh stvari pa ni vasa odgovornost in naloga. Poskrbite zase in za svojo druzino. Ze do zdaj ste naredili najboljse, kar ste lahko.

Dajana!

Najprej naj vam zaželim vse dobro v letu 2007!

Z obema mojima predhodnicama se popolnoma strinjam, ne prevzemajte bratove odgovornosti nase saj resnično s svojo pomočjo ne pomagate pač pa tudi sami podpirate, da brat lagodno izkorišča vas in vaše starše še naprej. Nima razloga, da bi se odločil za spremembo in se tudi ne bo tudi, če se mu ponudi ne vem kakšno zdravljenje saj se ima v tej situaciji prelepo, ko dejansko nima prav nikakršne odgovornosti na sebi in čuta za bolne starše. Starši so tisti, ki bi v vašem primeru morali ostro nastopiti in zahtevati od sina, da končno prevzame del odgovornosti nase, da niso oni tisti, ki so dolžni skrbeti zanj pač pa prej obratno in da je on tisti, ki naj bi prispeval enakovredno v družinski proračun. Vi v skrbi za starše »odnašate rit« nezrelemu bratu, ki niti najmanj ne vidi, da hkrati prevzemate nase tudi vse njegove dolžnosti. Povejte staršem svoje mnenje in se umaknite vse dotlej dokler bo stanje takšno kot je sedaj sicer je vse skupaj le gašenje požara. Čas je, da se situacija premakne iz mrtve točke, ne glede na to, če vam bo hudo nekaj časa gledati starše brez pomoči, mogoče jih bo ravno to spodbudilo, da bodo začeli razmišljati kako je brez vas oziroma s sinom, ki jim je v veliko breme ne pa v pomoč.
Poskrbite v prvi vrsti zase in svojo družino in se vključite šele tedaj, ko bodo vaši starši resnično naredili nek korak naprej in se prenehali vrteti v začaranem krogu in postavili sina pred dejstvo in ga tudi izvršili.

Želim vam vso srečo in vere v to, da bodo starši presekali to igro, ki jo igra vaš brat.

Najlepša hvala za vse vaše odgovore in dobre želje. Hudo mi je, a bom m. orala zbrati moči in narediti to…enkrat sem že poskušala, pa so vsi sorodniki “skočili pokonci”, kako morem…bila sem črna ovca…pomagati so začeli drugi, daljni sorodniki…Vem pa, da imate poplnoma prav. Še enkrat hvala, tudi vam vse lepo v 2007…se vam pa gotovo še kaj javim in povprašam za nasvet

Gospa, pogumno vztrajajte pri svojem. Sorodniki nimajo veze. Ko jih bo brat parkrat pijan nazjal, ne bodo vec prisli, ker bodo rekli, saj to tako ni nasa odgovornost in nam ni nic hvalezen (to pa ponavadi sorodniski ego zelo zaboli). Ponavadi se sorodniki zganejo iz tradicije, vztrajajo na dolgi rok pa ne (to se velikokrat vidi pri raznih obiskih pri dolgotrajno bolnih v bolnisnicah – saj veste, parkrat pridejo vsi, potem se jim pa vec ne da). Ljudje imajo pac svoje zivljenje.
Vi poskrbite zase in za svojo druzino. ce boste nadaljevala po starem, se ne bo spremenilo cisto nic, razen vi sama v predpraznik brez samospostovanja. Tega ne rabite, ker ste bila vseskozi korektna. Naredila ste vse, kar ste le lahko, spremenilo se ni pa nic in se ne bi. Brez veze ograjo lakirat in glancat, ce vam jo pa vseskozi nekdo rusi pri temeljih. Sicer bo mal leps zgledala, ko se bo podirala, ampak podrla se bo pa tako ali tako.

DAJANA,
če ste se odločili, kar je skrajni čas, bodite dosledni do tega. Kje pa so ti ljubi sorodniki čez ostale dni, da so se pojavili samo za vzorec? Ali je kdo od teh tapametnih poskušal staršem in bratu dopovedat, da tako ne gre? V brezno silijo sami in še vas vlečejo zraven, pa če hočete ali ne! Zato res vztrajajte, le to je rešitev. Kdo bo pa Vam potem pomagal, če Vam familija obrne hrbet, ko se bo vsega tega naveličala? Kitko se pa splača dvakrat prebrat in mislim, da bo odločitev tako še lažja.
Lep pozdrav in volja naj Vas nikar ne zapusti!

ZŠ