Spoštovana ga. Alenka,

s fantom živiva skupaj 2 leti in pol. Najina zveza se je razvila čisto spontano in najprej prešla v prijateljstvo nato pa v partnerstvo.
Med nama je 12 let razlike, on ima tudi iz prejšnje zveze 14-letno hči.
Skozi skupna leta sva se krasno razumela, imela sva obilo volje, potrpljenja in sva uživala vsak moment življenja. Začela sva tudi preurejati njegovo zelo staro hišo, ob čemer sem se tudi sama izkazala kot zaupanja vredna oseba, na katero se lahko zanese. Nato mu je lani umrl oče za rakom, mati pa je raka sicer prebolela. Od takrat se je vse zgrudilo nanj (tega pa ne prizna), kar pomeni, da mora in želi mami stalno stati ob strani in ji pomaga pri zidavi nedokončane hiše, v katero naj bi se kasneje preselila tudi midva.
Mami pomagam seveda tudi jaz in tudi moji starši – pač vsak na svoj način.
Njegova mama je zelo srečna, ker sva midva skupaj in tudi ona želi, da se poročiva in imava otroke.
Mama ima torej dve hiši, kar nima nobene zveze z mano, vidi pa se, da ob njej postaja zelo nervozen, in se velikokrat tudi zdere nanjo, da ga potem jaz mirim. agresiven sicer ni, je pa zelo nervozen.
Mama tudi rada posega po njem na ta način, da mu svetuje kaj naj obleče (star pa je 44 let!!!), stalno želi, da se sam med svojim delom posveča tudi njenim muham, sredi košnje ga kliče v gozd itd… V začetku se s s tem nisem obremenjevala, dejstvo pa je, da je preden je začel hoditi in živeti z mano, prbl. 10 let živel popolnoma svobodno življenje po lastni volji in brez partnerke za daljše obdobje. Pravi, da še z nobeno ni doživel tako iskrenega in globokega odnosa, ter da tudi z nobeno ni bil toliko skupaj, kot z mano.
Na podlagi preurejanja njegove hiše in dozidavanja mamine, se je od mene rahlo odtujil, poleg tega ima fant kar naenkrat tudi težave z zdravjem (visok holesterol, glavoboli, ne more spati, občasno težko diha, dimeljska kila – čaka ga tudi operacija), prej pa nikoli sploh ni bil bolan, razen prehlajen. Na moje prigovarjanje je šel k zdravnikom, ki niso ugotovili ničesar, zato pa se mi zdi, da je od vseh obremenitev postal slabe volje in celo brezvoljen, predvsem do najinega odnosa.
Zaradi vsega skupaj sem bila tudi jaz v zadnjem letu na trnih in psihično obremenjena, zato sem mu večkrat jezno odgovarjala na njegova vprašanja, predloge – skratka, potrebovala sem čas, da sem se navadila, da je v najino življenje posredno posegla tudi mama, ki čedalje bolj želi, da se njegova hiša proda – skratka, posredno se zelo vmešava v oba.
Zdi se mi, da je fantu vsega nabralo v zadnjem letu, vseskozi sem ga tudi bodrila in prosila, da si zadeve oraganizira drugače, kot so, ker bos sicer znorel.

3 tedne nazaj mi je povedal, da do mene ne čuti več tako, kot bi moral, ker nima več volje spoprijemati se z mojimi občasnimi nerganji ob določenih predlogih. Takoj sem zavestno prenehala s “teženjem”, povedala pa sem tudi, da mora tudi on mene razumeti, saj sem stara 32 let in si počasi želim ustvariti družino, sem pa tudi jaz ob vseh teh dejstvih zmedena, zato reagiram mogoče jezno in živčno.
Vse te 3 tedne sem se trudila, da bi mu bilo bolje, mu kuhala in mu stala ob strani, nakar je ugotovil in zraven tudi zbolel (glavoboli, padec odpornosti…), da še vedno ni tako in da je vzrok njegove slabe volje tak odnos med nama.
Iz najinih pogovorov sem razbrala, da mu je hudo, ker je tako, da bi rad sicer zvezo rešil, vendar momentalno nima niti volje niti ne vidi skupne prihodnosti.
Sama ga imam zelo zelo rada in sem prizadeta, saj ne morem niti jesti. Oba sva tudi že shujšala, ker se ne počutiva dobro in si oba želiva srečnega konca.
Povedati moram tudi to, da se poročiti ne želi, ker pravi, da v tej smeri ni nikoli razmišljal in njegovo mišljenje je, da ni potreben papir za potrditev zveze (zaradi tega sem mu tudi rekla, da me očitno nima dovolj rad da bi se z mano poročil, naknadno pa sem tudi rekla, da poroka ni pogoj, da ostaneva skupaj – bom pač požrla).
S tem sem se tudi obremenjevala skoraj pol leta in bila nestrpna in kdaj pa kdaj tudi jezna nanj.
Fant pravi, da ga je moje teženje motilo v zadnjem času, da pa je zdaj očitno (niti ne ve točno) tako daleč, da ne zna več iz tega stanja ven oz. nima več volje. Na mnogo mojih vprašanj, ki se tičejo najinega odnosa, odgovori “še sam ne vem…”.
Sama sem mu tudi svetovala, da obiščeva svetovalca za partnerske zveze, kar pa se mu zdi preveč teoretično. Čutim in vem, da mu ni vseeno za naju.
Ker nikakor nisva vedela, kaj naj storiva, sem mu predlagala (čeprav je to mogoče narobe), da odidem za določen čas nazaj k svojim staršem, da se oba umiriva in mirno premisliva, kaj in kako. Strinjal se je s predlogom in tudi rekel, da želi poskusiti, samo da bova uspela.
Danes je prvi dan, ko sem po 3 letih brez njega in počutim se, kot bi v meni nekdo nekaj ubil.
Dogovorila sva se tudi, da se bova klicala in videvala – vendar po občutku in lastnih želja – nikakor pa ne na silo in ta situacija nikakor za naju ni konec zveze ampak mogoče možnost, da sam fant vidi, kaj in kako je z njim brez moje prisotnosti.
Verjamem, da v fantu ne morem izsiliti nikakršnega občutka, prepričana pa sem, da se v njem kopiči več zadev (mama, jaz, zidava…) in tega noče priznati.
Ali je možno, da človek, ki je brez volje do partnerja lahko ponovno zaživi tako, kot včasih? Sama namreč upam, da bi morala prebroditi to krizo in potem bi lahko bilo bolje, hkrati pa me je strah, da se ne bo izteklo srečno.
Pripravljena sem mu stati ob strani in mu vlivati voljo, vendar se tudi sama zaskrbljena in me je strah, da bo ta najin premor pokazal na potrebo po zaključku najine zveze.
Svetujte mi, prosim, kaj naj še narediva, če bo tej nekaj dnevni odtujitvi ne bo še čisto vedel, kaj in kako si želi?
Hvala za vaše potrpljenje, N

Težave vašega fanta izhajajo iz odnosa med materjo in njim, je namreč hud mamin sinček. Glede na njegova leta in vedenje, so možnosti, da bi se tega znebil minimalne. Da boste imeli čisto vest, da ste za vajin odnos naredili vse, ga postavite pred izbiro, vi ali mati. V tem primeru bi bilo nujno, da odideta od matere in drugje zaživita sama. Z mamo naj bi tudi prekinil vse stike. Potreboval bi tudi strokovno pomoč. Če želite sebi dobro, ga v primeru, da se ne bo nemudoma odločil, da odideta, zapustite in si poiščite strokovno pomoč, da boste vajino zvezo lažje preboleli. O psihologiji maminih sinčkov in njihovih mam, si lahko preberete v knjigi dr. Marijana Košička, Ne boj se ljubezni.

Alenka B

Vaš moški je definitivno mamin sinček, ki ni odrasel in glede na to, da je toliko star niti nikoli ne bo. Ne želi si poroke z vami in sam ne ve, kaj bi sploh rad, razen da bi ga vsi cartali in nosili po rokah, medtem ko bi vi morali vsa svoja čustva požreti dol in prenašati njegovo slabo voljo in njegovo mamo. Če res ne misli po strokovno pomoč (ker jo očitno tudi sam zaradi zdravja, ki mu od stresa peša, potrebuje) in če se za vaju resnično ne misli potrudit, vključno s poroko in ustvarjenjem družine (saj vam navsezadnje tik taka tudi biološka ura), je nesmiselno, da se zanj do kraja žrtvujete in izgubite nit lastnega življenja.
Ne pustite se in ne bodite njegova žrtev! Lp, Suzi