Vsega kar ste tukaj napisale nisem prebrala.
Veliko tega vendarle.

Zanima me slišati od tistih deklet, žensk, ki so dale skozi vsaj tri leta dela na sebi, v kaki psihoterapevtski skupini ali samopomočni skupini, ali ste našle svoj osnovni konflikt, zaradi česar se zatekate v zasvojenost?

Po svojih izkušnjah vem, da je zasvojenost le simptom.

Je le nadomestek za nekaj, česar me je strah. Je nekaj, česar sem se oprijela, da v resnici ne bi čutila to, kar me bega, nori.

Ne vem kako je pri vas, vendar sama sem odkrila (ne sama, s pomočjo), da je moja zasvojenost s hrano, nadomestek za navezanost na ljudi.

Namesto, da bi vzdržala tesnobo ob dejstvu, da mi nekdo postane pomemben in da me je groza, ker nimam popolnoma nobenega vpliva na to, ali me bo drugi še ljubil, ali me bo zavrnil, se grem nažirati.

Najhuje mi je ob misli, da sem nekomu pomembna, čez čas pa ne več.
Da me zavrne, zapusti. Ob tem se počutim nevredno.

Ne imeti nadzora nad drugimi, me dobesedno spravlja ob živce. Še vedno.

Približno eno leto in pol delam na sebi. Poznam vzroke prenajedanja, prenajedanje sem v tem času omejila, čeprav se mi pogosto vrne predvsem pred pomembnimi spremembami v življenju, včasih tudi samo zaradi kakšne majhne spremembe ali zaradi konflikta z ljudmi, ki jih imam rada.

stvari se spreminjajo, če to želim, če delam na sebi, če pa ne se spet prenajedam.

Veliko uspeha pri delu na sebi

Barbara

draga Mina Preberi si odgovor na tvoje vprašanje pri Ženskem čveku pod imenom dolores.

draga Mina, vse kar si napisala, zelo drži.

rekla bi ti samo tole: člvoek ima lahko nadzor le nad sabo, nad drugimi ne! šele ko pridobi nadzor nad lastnim delovanjem, ga s tem posredno pridobi tudi nad drugimi. z drugimi besedami: če hočeš, da se nekdo spremeni (oz. da spremeni svoje obnašanje), moraš najprej ti spremeniti sebe oz. svoje obnašanje.
mogoče ti ni čisto razumljivo, ampak te stvari razlaga William Glasser v knjigah Kontrolna toerija in Teorija izbire. preberi!

Oj!Poglej saj si že sama ugotovila zakaj to počneš,enako je pri ostalih,tudi pri meni,jaz do sedaj še nisem poiskala pomoči imam pa napotnico za psihiatra in bom šla po novem letu.Jaz tudi vem,da to počnem zaradi depresije,kot ti recimo zaradi pomanjkanja ljubezni oz. povezanosti z ljudmi.Tudi pri ostalih dekletih sigurno obstaja kakšen podoben psihičen problem zaradi katerega zlorabljajo hrano,nekatere se tega zavedajo druge ne.Ključnega pomena pa je,da rešimo te probleme in se bolj posvetimo temu in ne samemu zlorabljanju hrane.Jaz recimo sem živela v neugodnih življenjskih okoliščinah in še zdaj je tako in v tem okolju se ne znam bojevati z vsakodnevnimi problemi in potem posledično izrabljam hrano.Ko bom enkrat sprejela svoje življenje in samo sebe bom lahko šla naprej,kaj naredila iz sebe,nehala z bulimijo in požrtijami itd. Samo kako do tega priti? Upam,da mi bo psihiater pomagal,če ne se bom morala pač sama spraviti k sebi.Saj se da,samo lažje se je predajati kot pa stopiti v akcijo in kaj narediti sam.Samo jaz se moram slej ko prej spraviti k sebi ,če ne zaradi mene same zaradi hčerke.Tudi ti si poskušaj najti motivacijo izven sebe pa boš mogoče lažje uspela.Lep pozdrav!

Jaz imam težave s hrano že 18 let. Zdaj sem v fazi, ko se pogosto prenajedam s sladkarijami. Meni se zdi da počnem to zaradi praznine v sebi. Če je moje življenje polno, tega ne potrebujem tako močno. To počnem zaradi občutka nemoči pri obvladovanju mojega življenja. Zaradi nepovezanosti z ljudmi, tiste prave. Včasih se mi zdi, da ne živim svojega življenja. Čutim, da obstaja nekaj, kar bi zapolnilo moje življenje, da je čisto blizu, pa ne vem kaj to je. Imam otroke, ljubim in obožujem jih, imam moža, ki ga prav tako ljubim, toda nimam sebe. Sebe ne najdem pri svojih 35 letih. Nimam moči v sebi. Zdi se mi, da moram vsem in vsakomur ustreči, ne vem pa kako naj ustrežem sebi. Vsa ta občutja so povod za moje prenajedanje. Če se ukvarjam s hrano, s svojim izgledom in kilogrami, ki pa jih ni veliko preveč, se mi ni treba ukvarjati s čim drugim. Življenje pa beži mimo mene. Najrajši bi imela, da drugi odločajo zame, ker se mi zdi, da nobena moja odločitev ni pravilna. Občutek imam, da vsi vse bolje znajo od mene.

Tanaja in adas…. sem vesela, da ste se oglasile!!!

Dolga leta si skušam pomagati, pa ni šlo. Kot, da ne bi razumela kaj pravzaprav gre pri motnjah hranjenja, čeprav sem vse to doživljala jaz, pa nisem zaštekala.

Sedaj sem zaštekala tole:

1. Depresivnost, nihanje razpoloženja je skrajna mera nesamozavesti, občutka nevrednosti.

2. Nehala sem hujšati.

3. Izbruhi jeze so psoledica odvisnosti od hrane, torej bolezni, motnje, ne moje lastnosti!!!

4. Zaradi hrane, ki je ne smem jesti, ker ima previsok glikemični indeks (nad 50 . .. beri Montignac, Jem torej hujšam)…. sem potlačila svojo pamet, samozavest, odločnost, izražanje občutkov, koncentracijo, sebe, svoje bistvo… otopela sem v svojem zanimanju za svet, hobije, želji po sexu.

5. Po par dnevih abstinenca mine, oglašajo se močni občutki….

6. Sama ne zmorem.

7. Odvisnost od hrane je hujša, ko tsem si hotela priznati. Ne morem kontrolirati.

8. Morda bom potrebovala antiderpesive.