Pozdravljeni.
Imam 34 let in me je res že postalo malo strah.
Eni bi vzeli to kot za izziv morda, mene pa strah.
Izhajam iz družine, kjer je bil tudi alkohol in to
dosti pove. Bila sem plašen otrok, ki so si ga lahko
vsi sposodili.
Pri 20 sem bila na zunaj pa zelo samozavestna in dobila
fanta,kar je bil moj glavni cillj. Čisto sem se predala
v odnos, bil je čustveno nedostopen in jokala vse dneve,
če ni bil kakšen dan vmes tako lep, da sem se kar topila.
Vztrajala sem v odnosu, kjer so bile žalitve, deloholizem..
8 let! Razšla sva se šele, ko sem jaz hudo zbolela.
Potem sem bila samska dve leti in ko sem se pobrala, spet
zapadla v odnos s fantom, ki se mi je zdel čisto nekaj
drugega, prijazen, popolnoma sem se predala in zaupala…a čas je pokazal, da je tudi on
čusteno nedostopen,iz družine alkoholika… to situacijo pa sem doživljala že težje…
zdelo se mi je, da sem ga imela zares zelo rada in razhod
me je čisto zlomil.
Ko sem se pobrala, sem postala samostojna, da je kaj in uživala
življenje. Ko se je pred pol leta pojavil nov moški, ki me je
zelo prevzel in privlačil (kajpada spet oče alkoholik). No tokrat
pa sem se grozno borila kot levinja, da ne bi zgubila stikov z
vsem,kar sem počela v prostem času, ko sem bila sama in da slučajno
ne bi zaupala na slepo, kot doslej.
Ker sedaj vem te stvari o odvisnostnih vzorcih, sem bila že od
samega začetka obremenjena, stalno sem ga čekirala, kako se obnaša,
kakšni sumljivi znaki…
Hotela sem, da se mi odpre, da mi pove vse o svojih strahovih, preteklosti…pa ni mogel…jaz sem bila razdvojena, ali se dobiti
z njim, ali z prijatelji, ker sem se nezavedno bala, da bi spet ostala
sama tako kot po razpadu prejšnjih dveh zvez.
In zaupala nisem, v tem, da ima otroka in da to na zunaj dosti flegma jemlje,mama, ki je še zmeraj veliko pri njemu, njegove razpadle zveze, oče, ki ga je pretepal…to sem uspela izvedeti, a povedal je z nasmeškom.
To me je tako bremenilo, da sem postala čisto depresivna in sem morala zvezo prekiniti. Sedaj se seveda sprašujem, je bilo to pametno, po parih mesecih že to narediti, on je drugače v meni videl super punco, s katero bi imel otroka ali pa tudi ne, samo da bi bil z mano lahko, da bi skupaj šla naprej, omenjal je, da bi res rad ostal z nekom ob sebi do konca…

Kaj sledi…

Za kakršenkoli odgovor hvala…

V prejšnjem pismu sem pozabila napisat, da po enem tednu, ko sva se slučajno slišala, je povedal, da dolgo časa potrebuje, da se nekoga tako navadi, da mu lahko te stvari o sebi pove…a koliko časa bi mogla čakat, na žalost sva si zelo oddaljena in jaz nisem več mogla…nisem mogla…sedaj pa si malo očitam, ker je bil v bistvu dober do mene, ni me žalil, ni pil, všeč sva si bla, oba imava neverjetno rada naravo…
A meni se je zdelo, da ima toliko problemov, ki mi jih noče zaupat( jaz jih imam tudi, pa sem mu zelo veliko povedala). Da nisem zmogla…
Sedaj pa razmišljam, se žalostim…

NikaLj

Povsem razumljivo je, da se po dveh takih slabih izkušnjah bojite novih bolečin in razočaranja. V tretje je zaenkrat očitno ta strah močnejši od želje po bližini v odnosu, kjer bi se končno počutili sprejeto in varno. Zdaj se sprašujete, če ste storili prav. Sami ste na nek način tako bolj na varnem, vendar pa pogrešate moškega, na katerega ste se že navezali, ki vas privlači in, kar je morda še najpomembnejše, ki vas razume. Zakaj vas tako dobro razume? Ravno zato, ker ima podobno bolečo izkušnjo kot vi. Kdo vas bo bolje razumel kot pa nekdo, ki je prestajal podobno, kot vi?! Zakaj vam je ravno ta moški privlačen? Spet iz enakega razloga – ker je podobno ranjen, kot vi. (Enako velja tudi za oba prejšnja moška). Po pravilu so nam namreč privlačni partnerji, ki so čim bolj podobni našim staršem. Da vse skupaj izgleda še bolj kruto, so nam bolj privlačni tisti, ki so našim staršem podobni v negativnih lastnostih. Zakaj navidez taka nelogičnost?! V vsakem od nas vztraja bolj ali manj močno hrepenenje, da bi nam končno kdo dal to, česar nam starši niso. Ampak če to dobimo od kogar koli, nam ni dovolj. Dobiti moramo od nekoga, ki je dovolj podoben našim staršem in smo hkrati nanj vsaj približno tako močno navezani, kot na starše. Zato je v tem »prekletstvu« hkrati skrita tudi priložnost, da si končno oba pozdravita svoje rane. Z vami torej ni nič narobe, ker vas privlačijo taki moški in vi seveda privlačite njih. Dokler ne razrešite travm in ne pozdravite svojih ran iz otroštva bo bolj ali manj tako tudi ostalo. Če se torej odpoveste takim moškim, imate možnost, da ostanete sami ali pa se odločite za zvezo z moškim, ki vam ne bo zelo privlačen. V tem primeru bi vas namesto bolečega medsebojnega prizadevanja verjetno čakalo spopadanje s praznino in postopoma vedno večjo odtujenostjo med vama.

Kaj je torej bolje: ostati sam, iti v zvezo s podobno ranjenim in privlačnim partnerjem ali v bolj mirno zvezo z manj privlačnim?! Še eno od vprašanj, na katerega si mora odgovoriti vsak sam. Poleg tega si lahko na to isto vprašanje v različnih življenjskih obdobjih odgovorimo različno. Nobenega zagotovila ni, NikaLJ, da bo s tem moškim kaj drugače, kot s prvima dvema. Nasprotno, precej verjetno je, da se bosta čez nekaj časa znašla v zelo podobnih stiskah. Zakaj? Ker bosta oba čutila, razmišljala in se vedla zelo podobno kot v vajinih izvornih družinah. Saj se drugače vendar ne znata, saj so odnosi iz izvorne družine edini, ki jih poznata! Zato jih bosta ponavljala. Vendar pa obstaja možnost, da bosta tokrat ravno vidva zdržala in postopoma začela graditi drugačen, bolj zadovoljujoč odnos ter si podarila tisto, kar najbolj pogrešata. Boste zdržali? Bo zdržal on? Kdo lahko to ve?! Vsak odnos je velika priložnost in hkrati tveganje.

Žal je precej bolj zanesljiva napoved, kaj bo, če se odpoveste zvezi s tem in naslednjimi podobnimi moškimi in ostanete sami. Zaradi ran iz otroštva je del vas ostal zavit v temo, kar pomeni, da del vas sploh ne živi. Sami s sabo boste izjemno težko razsvetlili to temo. Iz razlogov, ki sem jih napisal zgoraj, bi vam pri tem zelo pomagal intimni odnos z moškim. Če se odpoveste temu, se hkrati odpoveste tudi temu, da postanete mati. Odnos z otrokom je druga možnost, da pride svetloba v vaše temačne sobane, saj boste morali odpreti vrata do njih, če boste želeli res začutiti svoje otroke in jim dati to, česar vam po krivici niso dali. Boste res sprejeli tako visoko ceno in s tem pustili, da se vam krivice dogajajo še naprej?

Tudi če se boste v novem odnosu spet znašli v obroču bolečin, stisk in krivic, bo to hkrati nova priložnost za vašo osebno rast. V vsakem odnosu, tudi vi v vaših prejšnjih dveh, se nekaj naučimo. Če ne drugega, ste ravno zaradi bridkih izkušenj iz prejšnjih odnosov zdaj precej bolj previdni. V vsakem primeru je prav, da se niste spet »na glavo« vrgli v novega. Prav je, da opazujete sebe in njega in iščete morebitne tiste vajine lastnosti, ki so bile nepremostljiv problem v prejšnjih zvezah. Škoda pa bi bilo, če bi vas ta sicer upravičena previdnost povsem ustavila in bi se umaknili iz (intimnih) odnosov. Za uspešen in zadovoljujoč odnos je v začetku dovolj privlačnost, spoštovanje in naklonjenost med partnerjema. Če se ujameta v svojih pogledih, zanimanjih in početjih je izhodišče še toliko bolje. Od tu naprej pa je pomembna predvsem pripravljenost za osebno rast, sodelovanje in medsebojno učenje. Za vse to pa so potrebni odgovornost, volja in vztrajnost – pri obeh! Težko verjamem, da boste pri tem ali pri katerem koli drugem moškem lahko vnaprej zanesljivo ocenili ali vse to imata oziroma bosta imela, ko bo to potrebno. Lahko pa ocenite ali je med vama toliko privlačnosti, spoštovanja in ujemanja, da bilo vredno poskusiti. Ob tem bodite seveda zelo pozorni, da moški ni morda alkoholik ali fizično oziroma čustveno nasilen. Če nič ne kaže na to in se boste odločili za zvezo z njim in se bi morda kasneje pokazal tak, takoj zapustite alkohol in nasilje. To ne pomeni, da bi morali nujno dokončno zapustiti tudi njega, zahtevati pa bi morali, da si poišče strokovno pomoč, če želi ohraniti vajin odnos.

Ne vem, če vam bo kaj pomagalo, če napišem, da se vsi pari slej ko prej znajdejo v različnih stiskah in bolečinah. Za vsak par je ravno njuna bolečina najhujša. Ni tako pomembno, kakšna je in od kod izhaja, precej bolj pomembno je, kako se partnerja z njo spoprimeta. Želim vam, da bi imeli ob sebi čim prej partnerja, ki bi vam bil v tem zvest in vztrajen zaveznik.