kaj sedaj????
Pozdravljeni!
Opisala bom svoj problem in vesela bom vsakega komenterja ali nasveta, ker res ne vem kaj in kako.
Poročena sva dvajset let in imava dva polnoletna otroka. Sprva nama je v zakonu še kar šlo, seveda ne brez težav. Nekako se je vse rešilo, le možev alkoholizem se je počasi stopnjeval. To je prinašalo vedno nove težave, ki jih povzročal alkohol, najprej neodgovornost in nezaneslijvost potem pa vse hujše težave, prepire, zaničevanje, psihično nasilje, razbijanje pohištva, grožnje s samomorom in v končni fazi sem dobila tudi udarce.
Skratka zadnji dve leti je bilo za vse v družini nevzdržno, noro, nenormalno.
Seveda sem poiskušala najti rešitev, brala knjge , iskala nasvete, šla v žensko posvetovalnico….vse brez uspeha. Mož vse situacije ni jemal resno, zanj sem bila nemogoča žena, on se ne bo spremenil, če me kaj moti naj pa grem.
Prišla sem do situacije, ko sem izgubila upanje na najin zakon. Kljub temu sem potrebovala še leto dni, da sem zbrala dovolj poguma in se res z otrokoma odselila. Vse je prišlo tako daleč, da mi je postalo vseeno kaj bo z njim in sem gledala samo še nase in na otroka, da se rešimo iz nemogočega položaja.
Sedaj živimo 5 mesecev ločeno, ločitveni postopek je v teku…
Do tukaj je zgodba jasna in že velikokrat napisana. Pa vendar sem se znašla v situaciji, ko ne vem kako in kaj.
Mož se je iz nasilneža spremenil v krotko ovčko. Alkohola ne poskusi več. Je popolnoma trezen, po službi hodi domov, skrbi za hišo, za vse svoje napake se opravičuje, jih želi popraviti, želi, da bi bili spet družina, kupuje nam darila, vabi na kosila, pomaga nam denarno, predlagal je, da greva v zakonsko svetovalnico, pravi, da se je spremenil, da je tak kot na začetku zakona, da se zaveda, da je alkoholizem pogubna bolezen…
In kako se jaz počutim?? Tako zelo sem jezna nanj, ne morem mu odpustit vsega grdega kar sem morala v zakonu doživet. Nisem se odselila zato, da bi ga prsilila v zdravljenje odvisnoti od alkohola. Odselila sem se zato, ker je v meni umrlo upanje na najin zakon.
Naj mu verjamem? Je to samo nova manipulacija? Je možno odpustiti? Je možno moja čustva obuditi? Bo res trezen? Kdo mi lahko svetuje? Na koga se lahko obrnem? Ima kdo podobno izkušnjo?
lp nekki
Nekki,
res nisi v zavidljivem položaju. Meni sta ob tvojem postu prišla na misel dva slovenska pregovora: “Volk dlako menja …” in “Pijanec se spreobrne …”. Mogoče sem krivična, ne vem.
Predvsem tokrat za spremembo, preden se za karkoli odločiš, v ospredje postavi svoja čustva; bodi TI enkrat na prvem mestu. Če praviš, da so tvoja čustva umrla, da si izgubila upanje za svoj zakon, se vama ne piše nič dobrega. Vse hudo, kar si doživela v letih vajinega zakona, se ne da zbrisati z nekaj meseci lepega obnašanja. Vprašanje je tudi, koliko si ti (če sploh si) pripravljena odpustit in pozabit.
Jaz bi na tvojem mestu dokončala ločitveni postopek, ki sta ga sprožila. Nikjer ne piše, da morata po ločitvi pretrgat stike, če drugega ne, je to težko že zaradi otrok. Če je tvoj mož iskren v svojih besedah in dejanjih, naj to dokazuje naprej. Naj se trudi za tvojo pozornost, naj te poskuša na novo osvojit in v tebi zbudit že davno umrla čustva. Poskušajta za začetek na prijateljski osnovi. Ostalo bo itak pokazal čas.
Sama sem, kar se obujanja čustev tiče, zelo skeptična. Če enkrat veza najde dno, če do človeka ne čutiš drugega kakor prezir ali pa celo sovraštvo ali usmiljenje, je bolje za oba, da se konča.
Ti si svojo največjo krizo, s svojim odhodom, že preživela. Ker najteže je zbrati pogum in it. On pa se bo morda iz vsega skupaj (seveda, če se ne premisliš in vrneš nazaj) naučil, da se z ljudmi, ki naj bi jih imel rad, ne dela na način, kot je leta delal on in, da naj zdaj nosi posledice svojih dejanj. Tebi ne more prav ničesar očitat, saj si se dovolj dolgo trudila z njim.
Ne vem, če sem ti z mojim odgovorom kaj pomagala. Težko je dat nasvet ali celo predlog za tvojo končno odločitev, saj smo mi samo bralci foruma in celotne situacije ne poznamo. Glede na zgoraj napisano, pa je moje mnenje tako, kot ga bereš.
Veliko sreče in pravo odločitev ti želim!
Res sedaj še ni primeren trenutek za vnovično sožitje z možem, ker bi iz krotke ovčke v najkrajšem času spet postal nasilnež. Čim niso razrešeni osnovni problemi, ki so vaju pripeljali v globoko odvisnost (njega v odvisnost od alkohola in vas v odvisnost od alkoholika), dotlej sta oba veliko bolj na varnem, če stanujeta ločeno. Brez kvalitetne terapije seveda ne bo šlo, tako da se le ozrita po centrih za zdravljenje odvisnosti, ki jih je v Sloveniji kar nekaj. Mož je na obzorju že zagledal rešitev iz vajinega brezna, medtem ko vi še vedno ne morete pozabiti trpljenja, ki ste ga izkusili. Ampak če zelo natančno pogledate vase, je rešitev v obliki odselitve bila že od vsega začetka na dosegu vaših rok, le zagledati je niste mogli, ker je za ta korak potrebna neka stopnja zrelosti. Dozorevali ste seveda skozi trpljenje, ki vam ga je nudil vaš lastni mož. Saj če tako grenkih izkušenj ne bi potrebovali, jih tudi dobili ne bi, ker bi se postavili v bran takoj na prvem koraku poti v alkoholizem. Tudi v lastni občutek jeze se je za poglobit, kaj vam pove o vaših potrebah in o vašem odnosu do življenja na sploh.
Seveda imajo podobne izkušnje žene alkoholikov, dejstvo je, da jih je treba prisiliti z ločitvijo, odselitvijo, odpustom iz službe, torej s skrajnimi ukrepi. Zato pa se temu reče zasvojenost, ker sam, če ni treba, ne more nehat. Škoda, da tega nisi naredila prej. Če si sama naredila križ čez vajin zakon, je pač konec, če bi to naredila s ciljem, da ga spraviš na trezno pot, pa bi zdaj bila na pol poti. Čakali bi vaju še sestanki v klubih alkoholikov, pa tudi ti bi se imela priložnost spremenit na srečanjih, branjih življenjepisov, pisem in podobnega, s čimer se seznanjaš s svojo in njegovo dušo. To, da si samo čakala, da ti bo prekipelo in da te bo vsa ljubezen minila, je bilo škodljivo za oba. Zanj potuha, da je lahko pil do konca, zate pa slabo življenje, izguba potrpljenja in živcev, denarja, dni, tednov, let.
Vprašaj pri svojem zdravniku ali njegovi sestri, kje je najbližji zavod za zdravljenje alkoholikov in idi tja na posvet, če še hočeš. Seveda mu ne smeš kar tako zaupat. Poskusil te bo zmanipulirat čim bo lahko. predvsem se moraš informirat, kako ravnat v kaki situaciji ( to je v glavnem brezkompromisnost, pri prvi kapljici takojšen odhod).
Kako se boš odločila pa je seveda odvisno od tebe, ali ga sploh hočeš. Treznega, seveda.
Močno ti svetujem zakonsko svetovalnico, če se boš odločila, da poskusiš znova. Najboljše bi bilo, da bi se šel še zdravit, tam namreč spoznaš alkoholizem, in imaš več možnosti, da ga premagaš. Zdaj ga namreč še ne poznaš. Čutila si ga, o njem pa nič vedela.
Postavi mu pogoj: “Če želiš rešiti najin zakon, idi na zdravljenje zaradi alkoholizma.” in potem če ti želiš, da ostaneta skupaj, se tudi ti priključi zdravljenju. Če pa ne želiš, da ostaneta skupaj, pa ti močno priporočam, da si najdeš sama pomoč. Zelo dobra skupina je Al-anon – svojci alkoholikov. Najdeš jih na internetu. Postavi si vprašanje, zakaj si si izbrala alkoholika in zakaj si tako dolgo vztrajala z njim kljub njegovemu zlorabljanju?
Res hvala za to, da si mi odgovorila, ravno tega scenarija se tud sama bojim, zato sem vprašala za nasvet preden bi bilo prepozno, kot je to očitno v tvoji situaciji. Zadnjič sem brala 100 vprašanj o spolnosti, ljubezni in odnosih (B. de Angelis)- oz. ni čisto točni naslov, ampak je nekaj podobnega in tam se najde, kar nekaj podobnih težav (priporočam). Med drugim tudi to, da dostikrat partnerka naredi vse, da bi se stanje v zvezi izboljšalo, drugega pa vse skupaj nič ne briga, dokler ni že prepozno in nam postane vseeno za drugega. To se je tud meni zgodilo pri prejšnji zvezi. Partner se je začel ukvarjati z zvezo, ko sem jaz že dvignila roke in obupala, po tem ko sem poskusila čisto vse (od pogovora, jokanja, moledovanja…). Ko sem ga zapustila, se je hotel pobotati in skrbeti za propadlo zvezo, meni pa je bilo za vse skupaj prepozno… bilo mi je težko in si predstavljam v kakšnem položaju si, ampak tako sem se odločila in tudi ti se moraš odločiti… no meni ni žal, vem, da sem se odločila prav in ne bi šla več za nič nazaj. Življenje je prekratko, da bi ga zapravila za nekoga, ki ne zna postaviti prioritet. Ljudje si zaslužimo bit srečni v življenju tud v partnerstvu…ampak sej veš imamo tud tendenco, da si ponovno najdemo partnerja s podobnimi vedenjskimi vzorci, če svojega mišljenja ne spremenimo. Zdaj se je zame spremenilo vsaj to, da sproti rešujem težave, kar je pa tu kar nekaj…
Želim ti veliko sreče pri odločanju (dobro razmisli): ljudje se spreminjamo (alkoholizem s pravo motivacijo ozdravljiv), vendar ne pozabi na lastno samospoštovanje in se ne daj zapeljat na limence, ljubezen ni sila, ki bi sama na sebi spremenila težave, sam človek jih mora, lep pozdrav in vse dobro.
Pozdrav!
Veliko težkega in bolečega ste preživela ob tem moškem, vi in vaši otroci. Sedaj prihaja nazaj, obljublja vse mogoče, pripravljen je iti celo v partnersko posvetovalnico. Če se bosta odločila za terapevtski proces, imata veliko možnosti, da prideta v stik s potlačenimi čutenji, ki sta jih prinesla od svojih izvornih družin. Težko bo odpustiti in vaša jeza je naravna reakcija na vse zlorabe, ki so se zgodile. Kakorkoli se boste odločila, mu jasno postavite mejo, kje ste vi in kje se začne on. On mora vedeti, do kam lahko gre pri vas. Zlorabljal, pretepal in poniževal vas je, ker so vaše meje preveč prepustne. Dovolila ste si, da je zašel tako daleč. Sedaj ste začutila jezo in to je zelo zdravo. Kajti občutje jeze vam pomaga, da ne dovolite več nasilja nad sabo. Tudi strah je občutek, ki ga ženske v podobnih odnosih ne čutijo.
Odločitev, kaj boste naredila, je na vas, vsekakor pa naprej z jasno postavljenimi mejami. Vi veste, kje se začne zloraba in kaj je za vas nedopustno.
Intuiciji dajte več prostora v življenju.