kaj še

Pozdravljeni!
Obupana prosim za nasvet ali karkoli kar bi mi olajšalo trenutno stanje.
Sem na robu obupa, ne na robu, ampak čisto čisto obupana. Fizično sem izčrpana, psihično uničena. Družino in moža sem pripeljana na konec, zakon pa do zaključka. Z možem sva se imela resnično rada. Bili so manjši prepiri, prilagajanje in sprejemanje. Tu pa sem, zgleda, nekje naredila usodno napako. Mož mi zdaj očita, da sem manično ljubosumna in skrajno posesivna. Odločil se je da nas zapusti. Res sem delala napake, vendar ne samo jaz! Zadnje pol leta gre najin odnos hitro navzdol. Prepiri so vse pogostejši in ravno v trenutku, ko sem sama pri sebi naredila odločilen korak- sprejela dejstvo da dejansko v določenih trenutkih “težim” in kompliciram sebi, njemu in otrokom življenje, si je mož našel “prijateljico”. Sorodno dušo, kot pravi, ki ima ravno tako nesrečen zakon in posesivnega moža. Kljub temu sva se odločila, da težave skupaj prebrodiva. Tu pa se je začelo še bolj komplicirati. Sprva se je resnično trudil, tudi jaz, pa vendar me je občutek njene stalne bližine (njun odnos je zaenkrat še platonski, vendar je moža zaradi vseh najinih težav, zapeljalo do te mere, da brez njenih pogovorov po telefonu, dopisovanjem,….ne more več) spravljal v obup in živčnost do skrajnosti. Držala sem lepo v sebi, potem pa izbruh! In spet sem začela ponavljati stare napake. Večkrat sva si obljubila nov začetek: zdaj pa drugače- pa ni bilo nič drugače. In vedno sem iz obupa znova drezala v stvari, za katere sem bila resnično odločena, da jih pustim pri miru. In tako je pri meni prišlo do te mere, da sva oba živčne razaline, konec. Naj poudarim, da je resnično želel, da najina veza ostane in celo da se obnovi, da bo spet tako kot je bilo. Lepo. Iskal rešitve in racionalno razmišljal: imam ženo ki jo imam rad, imam otroke ki jih imam rad, eksistenčno smo dobro priskrbljeni,….Z vsemi mojimi izpadi ljubosumja in napadi nanj povem (naj da mi je v začetku vse zaupal in delil z mano, potem pa vedno manj, kar je meni samo burilo domišljijo in me vleklo nazaj v vrtinec blaznosti in nisem mogla sprejeti tega, da je oseba zase in da ima vso pravico do zasebnosti. Saj s partnerjem končno le ne delimo čisto vsega!) , ne zdrži več. Kljub temu da se je trudil okoli najinega odnosa, sem vedno našla kak razlog, da sem mu skušala pokazati, da mene boli način kako to dela. Pa smo bili spet na začetku. Zdaj sem razvalina, ki trezno spoh ne razmišlja več. Ne vem kaj naj storim, da bi zbrala dovolj energije in jo usmerila vase in v otroke. Začetkov je bilo preveč, da bi si sploh še zaupala in verjela. Kaj pa se lahko spremeni po tolikem času? Kljub vsemu, sem resnično pripravljena narediti marsikaj….Spoznala sem in spregledala svoje napake (žal prepozno), poiskala tudi strokovno pomoč (ki pa mi ni nič v pomoč), spremenila marsikaj v svoji glavi- žal za vse prepozno. In zdaj ne morem več. Nič. Kako si lahko še pomagam? Rabim nekaj, da me bo nehalo boleti in tiščati in da se poberem. Zakona žal ne morem več rešiti. Pa tako obupno ga imam rada, njega, otroke,…Zakaj vedno rešujem stvari ko je že prepozno??
Prosim!!! Na pomoč!!
Veronika

Draga Veronika!

Napisala ste, da je že vse prepozno, in da zakona ne morete več rešiti. Čeprav se mi zdi, da si to vseeno želite in rešitev še vedno iščete v tej smeri, saj zakonskega problema še vedno niste rešili.
Očitno je tudi, da za razpadlo zvezo krivite predvsem sebe. To je lahko nevarno, predvsem pa neučinkovito, ker na takšen način problema ne boste rešila, vaše počutje pa bo venomer slabše.
V vsaki partnerski vezi se v določenih obdobjih pojavljajo večje ali manjše krize, vedno pa sta udeležena oba partnerja in skupaj jih je potrebno razreševati. Pravite, da se je vaš mož trudil in poskušal obdržati zakon, hkrati pa si je vzel pravico, da v vajino intimno sfero vključi tretjo osebo, prijateljico! Ali se vam resnično zdi tak način reševanja zakona primeren in pomislite, kako bi mož reagiral, če bi to vi storili? Verjetno bi tudi njemu popustili živci! Krivde za razpadli zakon tako nikakor ne smete prevzeti nase.
Poiskali ste strokovno pomoč in menim, da je dobro, da imate v trenutni situaciji, ki je precej obremenilna, nekoga, na kogar se lahko obrnete po pomoč ali nasvet. V tej fazi poskušajte najprej delati na sebi, se ponovno postaviti “na noge”, Takšni izkušnja človeka ponavadi osebnostno zelo prizadane, čuti se razpadlega in praznega, kot da nebi več resnično obstajal. Takrat je potrebno delati na sebi, ponovno odkrivati sam v sebi, kdo v resnici si. Saj nikoli niste imeli samo ene vloge (žena), ste tudi mama, hči, prijateljica….. Tudi ljubezen ste verjetno delili z več ljudmi kot zgolj z možem. Zato poskušajte v teh stvareh najti oporo za nadaljnje življenje in ponovno ojačitev svoje osebnosti.
Ko se boste osebno čutila dovolj močno in stabilno, vam svetujem, da se ponovno poskušate pogovoriti z možem. Pomembno je, da skupaj razrešita probleme, ki sta jih imela in prevzameta vsak svoj del krivde. Imata skupne otroke, kar pomeni da bosta vedno na nek način povezana.
Želim vam uspešno pot.
Lep pozdrav.

Poglejte resnici v oči. Ljubosumni in posestniški ste postali, ker ste imeli nezmotljiv občutek, da se vam mož odtujuje. Mož si privošči prijateljico vi pa menite, da bi morali to tolerirati, ker ima on pravico do zasebosti. Ženske začnemo vohuniti, brskati po žepih in GSM, preverjati kje se nahaja moški takrat, ko ima moški že svojo “prijateljico”. Pri tem si lahko tudi neuspešna in ga ne zalotiš, če pa dobiš pri prijateljevanju – beri ljubimkanju, si seveda vsega obsojanja vredna, ker si vohunila. Po zdajšnih teorijah, ko imamo baje vsi pravico do vsega in nismo nikogaršnja lastnina, je krivec prevarani in ne tisti, ki vara. Smilite se mi v dno duše, tudi sama sem šla skozi ta pekel. Če boste “pridni” tako kot ste obljubili njemu in sebi dvomim, da boste rešili svoj zakon, ki ga je on zamečkal. Menim, da morate iti “na nož” samo , če si upate? Postavite mu ultimat ona ali jaz.
Jasno je, da zakonci v glavnem vemo kje se kateri nahaja. Če zakonca ljubiš ne potrebuješ časa, ko drugi ne ve kam si izginil za nekaj ur. Ure zabave in sprotitve mora, bo če vas ljubi, delil z vami. Mislim, da se nočete sprijazniti s tem, da je zakona konec, v glavnem bi pač vsi želeli srečne družine. On to dobro ve in izkorišča ter živi tako kot se mu zdi. Prepričal vas je da ste krivi za nastalo situacijo. Ne upate se mu postaviti ultimata, ker se bojite, da bo odšel. Ne dovolite, da vas popolnoma uniči, ker, če vas zapusti bo nekaj mesecev hudo, nato pa boste svoje sreče ali nesreče kovač. Takšno trpičenje, da ne rečem norčevanje vam bo vzelo vso voljo do življenja. Velika verjetnost je tudi, da ko bo videl, da niste pripravljeni več tega prenašati pustil svojo “prijateljico” in “pravico do zasebnosti”.
Želim vam veliko uspeha !