Tako dolgo sem zbirala pogum in končno odšla. Prosila Boga in vse angele naj mi pomagajo. Dal oz. delal je stvari, ki so mi odhod pospešile, da sem vedela da delam prav. Trpela sem. Minilo je tri mesece. Pustila sem ga pri miru. On mene. In zdaj bum. Kliče milijonkrat na dan, prosi naj se vrnem. Da je spoznal da je delal narobe, da hoče mene, da zdaj se je našel, da ve kaj dela , kaj hoče. Da ne želi več tako živeti kot sva živela. Da me pogreša…… Vse. da mi lahko obljubi da bo drugače, da je vse to spoznal. Da če pridem nazaj da mi takoj zapiše del kar ima on. Ampak jaz sploh nočem tega. Jaz si preprosto želim družine, partnerja na katerega se lahko zanesem, ki živi moje sanje in želje. Vleče me nazaj v pekel z njim. Vem da tokrat ne bom dopustila da tako dela z menoj ne on ne kdo drug. Ve, da imam stanovanje in tudi to ga muči, ker ve, da če se odselim od staršev za naju ni več toliko možnosti. Ampak pravi, da ga naj obdržim. Ampak res ne vem kaj je narobe z menoj, zakaj ga poslušam, bodrim, tolažim. Zakaj enostavno ne morem reči preprosto NE – ne bo me nazaj. Zakaj rečem bomo videli kaj bo prinesel čas. Če sva si usojena bova skupaj. S tem se zavedam da mu nudim eno priliko, eno upanje. Vem, da je tam brez mene izgubljen. To kar sem mu govorila 12 let mi ni verjel, zdaj pa naj bi v treh mesecih to spoznal in se teh napak zavedal. Povedal je, da ne bo šel vstran od staršev, sestre. Bodo živeli v bližini, starši v isti hiši. Bova imela pa vse ločeno itd… Jaz pa preprosto ne verjamem v to, da bi uspelo. Šla sem vstran od njega zaradi naslednjih vzrokov;
– bil je preveč ljubosumen (na mene, na izobrazbo, na službo, na sodelavce)
– postavljal mi je pogoje kam in kdaj lahko grem kam in za koliko časa
– ni se strinjal z mojim načinom oblačenja za v službo
– prvi so mu bili starši in sestra
– vedno je samo delal
– nisva šla kam skupaj
– nisva se znala pogovarjat

Vendar pa me ni varal imel me je rad in me še ima. To vem in vem tudi to, da tega ne zna pokazat. Vendar pa dvomim, da bi zgoraj naštete lastnosti lahko popravil. On mi hoče to dokazat. Imela sva to možnost vendar pa je takrat nisva znala izkoristit in ne vem, če bi jo znala danes ali tokrat. Preprosto dvomim, on pa pravi, da če bom dvomila mi ne bo uspelo. Da ne bo mogel živet tam z drugo, da noče. Vse to on. Jaz pa…. Po resnici povedano me tja vleče, vendar jaz ne želim več družinskega paketa. Pa tudi toliko hudega sva naredila eden drugemu, da bo to ostalo v nama in bojim se da bo priplavalo na površje.
Želim si urediti življenje. Želim biti srečna, poskrbeti zase.

Ja Vera, sama veš kaj je najbolj prav zate in verjetno si to tudi naredila. se vidi, da si dobra duša in ga kljub težavam nočeš prizadeti, vendar naj ti povem, da se je prizadel kar on sam. Imel je priložnost, tako kot jo imamo mi vsi, pa kljub temu jo velikokrat zapravimo, vendar zato ne smemo gledati nazaj in si želeti popraviti tisto priložnost, iti moramo naprej in take napake nikoli več ponoviti. To se bo moral naučiti tudi on. drugače bo prej ali slej enako.

Lahko pa mu pošlješ vse te pogoje, ki si jih napisala zgoraj, dodaj samo še tega, izselitev, stran od staršev.

Ali je pripravljen vse to sprejeti, pa naj se sliši še tako nesramno, to tudi podpisati?

da pa bi se izognila še enemu razočaranju, pa je najbolje, da ostane tako kot je sedaj. Ne, ne vrnem se nikoli več, alhko ostaneva prijatelja, to je pa tudi vse. Jaz grem svojo pot.

Veliko sreče in moči ti želim

Primož

Nič ne bo drugače. Ne bo se spremenil, ker se ne more, četudi si to želi.
Reši sebe. Bodi močna in pogumna.
Sreča te čaka drugje.
On ni pravi zate.
Odidi, ne vračaj se.

Hja, težko se je odločiti, ker je bil tako dolgo del tvojega življenja….

Če sta brez otrok, zaživi na novo! Pretrgaj vse vezi z njim, vzljubi cel svet in ljudi, pa naravo….

Ponosna bodi na to kar si in kar si dosegla… :)) Jaz se na tvojem mestu ne bi vračala :))

Drži se ;)) in srečno.

Draga Vera,
NIKAR NAZAJ!!!! On se spremenil ne bo, ker se ne more. Mogoče za nekaj časa. Kar pomisli, če se ti lahko tako spremeniš, da boš počela vse tako, da bo njemu prav. In da pri tem ne trpiš, seveda. Ljubosumnosti se ne da pozdraviti, prav tako ne navezanosti na starše.
Praviš, da te ima rad. In kakšna ljubezen je to???? Nekdo, ki ljubi, svojega partnerja ne omejuje, tako kot je on tebe.
To o spreminjaju je lari fari, verjemi. Govorim iz lastnih izkušenj. Moj bivši mož se je lani takle čas začel spreminjati, me prosil na kolenih, naj mu dam še možnost… Po dveh mesecih njegovega “spreminjanja” sem ga imela poln kufer. Ker sem čutila, da ni iskreno, ampak vse to počne, da pač ostane zgleden mož in oče navzven. Da mu ni treba priznati poraza. Da se mu ljudje ne posmehujejo in starši ne pomilujejo. Da si obdrži brezplačen gospodinjski servis.
Vera, ne dovoli, da se ti vtika v tvoje življenje. Ne pogovarjaj se z njim. Prekini stike, ker le tako se lahko ozdraviš odvisnosti od njega.
Tvojo zgodbo spremljam od takrat, ko si začela pisati na forum in jaz še nisem pozabila, koliko trpljenja je bilo v tvojih sporočilih. Si ti pozabila?????

Zaupaj sama vase!
Srečno!

Nisem ne!
Ametis, tvoje odgovore z zanimanjem prebiram, ker preživljam podobno. Res sem se znašla v čudni situaciji in rabim pomoč, nasvet. Tako daleč sem, da se mi bodo verjetno še koze smejale, da bi šla nazaj. Ampak ko vsaj ne bi bil tako vztrajen. Vse miže preseda. Rada bi samo v miru živela. Pravijo kaj dela, kako to počne in vidim da se navzven res spreminja. Toda nočem si metati peska v oči. Iščem odgovor pri sebi zakaj tako popuščam, zakaj ga enostavno ne odpišem? Kaj pravzaprav čakam. Obljublja mi to, kar sem želela pa mi takrat ni mogel dati. Kaj vem, resnično sem zmedena. Bilo je veliko gorja in o tem nočem več razmišljati. Nočem da me še boli. In vem da pri drugem tega ne bom dopustila oz. da se ne pustim več.

Vera,

spreminja se zato, da bi dosegel svoj cilj, da se ti vrneš. pa se bo spremenil za vedno????

ne, bo.

pojdi

primož

Ne daj se zmesti zadoscenju, ki ga vsak med nami dozivi takrat, ko ga nekdo, ki ga je drugace ves cas zatiral in ponizeval kar na lepem ‘prosi in joka’….
Saj to ni nic narobe ves, samo ce si vse to jokanje in stokanje znas pravilno tolmaciti. Kje je bilo pa takrat, ko je bilo tebi hudo?
Ko si ti trpela?
Ce bi te imel rad, ne bi nikoli pustil, da bi sploh pomislila na odhod.

Odlocila si se prav, samo obcutek je verjetno nenavaden, ko enkrat za spremembo upostevas SVOJE zelje in potrebe.
Se bos ze navadila. Pogum.

Samo pazi, da se prosnje in jok ne sprevzejo v groznje.
Ker vcasih je to ‘naslednja stopnja’.

Draga Vera!

Ne veš kako zelo te razumem.Sama preživljam to kar preživljaš ti.Vsak trenutek znova in znova si dopovedujem, da ne bo nikoli drugačen….takoj za tem pa bi že….grooooza.

Ne pusti se mu.Ne hodi nazaj.Ker se ne bo spremenil.Nikoli.To ti povem iz svojih izkušenj.Dvakrat sem šla nazaj.Vprašaj me, kako je bilo.Dva tedna vredu…potem pa vse po starem.

Zato bodi trdna in ne popuščaj.

T.

Res zanimivo, kako ste tu vsi zavzeli enako stališče. 😮 “Človek se ne more spremeniti”. “Kje pa je bil doslej”. Že skoraj: Katerikoli drugi bo boljši”.

Dovolite…

Človek se še kako lahko spremeni, le pravi vzgib mora priti; nekaj kar premakne razmišljanje iz utečenih tirnic. In eden od najmočnejših vzgibov je bolečina ob izgubi. Nekoga ali nečesa, kogar (česar) smo bili doslej vajeni in smo jemali mogoče celo preveč za samoumevno.

Zdravje. Vsi bolj ali manj pravimo, da skrbimo za zdravje. No ja, za silo. Če čas dopušča, pa če se ni treba preveč odpovedovati raznim razvadam. Če pa zdravje izgubimo… hja, takrat je pa druga pesem. Zakaj, na primer, lahko strastni kadilci čez noč opustijo kajenje, če pridejo k zravniku s sumom kakšne resne bolezni, prej pa leta in leta niso mogli?

Žal (pre)pogosto spoznamo svoje napake, in smo jih pripravljeni popraviti, šele takrat, ko je prepozno. In smo potrti. In upamo, da je vendarle kje pot nazaj.

Ne morem soditi o konkretnem primeru gospe Vere, ker ga ne poznam. Lahko pa rečem, da bi bilo marsikaj lažje, če bi nehali brezglavo tekati za nekakšnimi ideali in rajši poiskali dobro v tistem, kar imamo. Tako, kot nas učijo iskati dobre (lepe) podrobnosti na naši ne-idelani zunanjosti… in je le redko potrebna korekcija z operacijo. Tudi noben človek in nobeno partnerstvo ni idealno. Pa vendarle… redki so tako zelo slabi, da bi jih bilo treba kar odrezati. In sploh… je nujno, da bo naslednji boljši? Nekaj let mogoče, dokler je sveže in novo. Kaj pa potem? Ali pa je treba res dandanes menjati partnerja vsaj na pet let, tako kot avto?

Odhod od staršev bi pa vsekakor predlagala. Dojenje do treh let je koristno in pohvalno, dlje je pa … no ja, vsaj čudno, če ne kaj drugega.

Draga Vera

Tudi jaz spremljam tvojo zgodbo, ki je v detajlih zelo podobna moji, ki se je pričela lani. Zelo težko sem zbrala pogum in ga zapustila, tudi vse kar sva imela skupnega, in zaživela na novo. Ko sem zaprla vrata sem vstopila v novo življenje in vedela sem, da se ne bom vrnila. Seveda me je iskal, klical, tako kot tebe. Najprej z obljubami da bo postal “nov človek” za kar je imel dve desetletji časa pa nisem dočakala pozitivnih sprememb. Ker nisem popustila, je prešel v napad in grožnje. Človek, ki zagotavlja da me ima rad in se bi rad spremenil mi grozi?! Nekajkrat sem mu poslala policijo na vrata, in že nekaj časa mi da mir. Jaz pa živim svoje novo življenje, kajti le to življenje imam. Če boš popustila, praviš da te vleče nazaj, boš tudi duhovno šla nazaj. Naslednjič bo že vedel, kako naj te pridobi, pa ne zaradi ljubezni do tebe, pač pa do sebe. On te potrebuje zaradi sebe, zate mu ni kaj veliko mar. Nihče od nas te ne bo mogel prepričati v kaj drugega kot čutiš sama. Tvoja čustva morajo dozoreti. Dozdeva se mi, da je tvoj odhod bil bolj poskus, kaj vse ti bo obljubil da se vrneš. Kakšen mesec ali dva bi to tudi držalo, dokler ne bi začutil da si odločena ostati z njim. Potem bi prišel kakšen otrok in skupnost se podaljša. Govorim iz lastnih izkušenj. Na koncu sem dozorela in odšla. Misli nase in dobro se odloči

lotka

Ni dvoma, da se je Vera pravilno odločila, ker ji je tako pravilo srce in pamet. Samo odgovori na take težave pa so tako pesimistični in po mojem nerealni. Stara sem 49 let in trdim, da se človek NENEHNO SPREMINJA. Pa kaj mislite, da sva z možem enaka kot pri dvajsetih, ko sva se spoznala? To bi bilo nenormalno. Človek se nenehno spreminja in zori, lahko tudi v napačni smeri. Samo spreminja se ! Prvih nekaj let zakona sem bila precej vzkipljiva kar je moža zelo motilo. To sem povsem odpravila in se on niti tega ne spominja več. Na začetku zakona je mož puščal oblačila kar na tleh, ni sodeloval v gospodinjstvu, določal mi je čas, ki je potreben za opravke v mestu itd. Od vsega tega ni niti sledu več. Nato se je pretirano zakopal v delo jaz pa sem samotarila. Pa je po skupnem dogovoru minilo. Zakon ali zveza je pač večno prilagajanje. Zveza je živa tvorba, ki se spreminja. Včasih nas neka življenjska izkušnja dobro strezni. Nevem od kod večni odgovori, da se partner ne bo spremenil tudi če se želi! Če mu npr. to ne uspe v treh mesecih je to jasen dokaz, da je zveza končana? Oglasite se tudi tisti, ki ste si znali izboljšati svojo zvezo in ne sami neuspešni. Jaz ne bi nikoli upala postaviti vprašanja na tem forumu, ker bi me odgovori dotolkli. Vsem lep pozdrav in več uspeha v življenju!

Strinjam se z vami (ženska), da se človek nenehno spreminja. A v Verinem primeru se 12 let ni zgodilo nič, zdaj pa se naj bi mož nenadoma popolnoma spremenil. Nak, tega mi pa nihče ne bo rekel, da je mogoče. Če bi njuna zveza postopno napredovala in bi mož že kdaj prej pokazal več volje in energije za spremembe, potem bi bilo vse O.K. Tako pa….

Moj nasvet: nikar nazaj k njemu. Sprememba se bo obdržala samo nekaj tednov, potem pa bo vse po starem.

Ženska,
seveda se strinjam s tabo, da se človek skozi celo življenje spreminja. Tudi zveza živi in se spreminja. Težko pa me bo kdo prepričal, da se lahko človek spremeni, če je pretirano ali bolestno ljubosumen, če je pretirano navezan na starše.
Tudi jaz sem se v letih zakona spremenila, zelo spremenila, ampak v tem smislu, da sem začela razmišljati o življenju, o partnerstvu, o partnerju. Spremenila sem se v toliko, da sem znala potlačiti moje občutke, čustva, da sem živela pravzaprav nekoga drugega. Vse za mir pri hiši. In kot sem rekla svojemu ex, sem mu hvaležna, ker sem se utrdila, da me nihče več zlepa ne more prizadeti.
In v zadnjem letu, ko nisem več z njim, sem se spet spremenila. Spet sem našla svoja čustva, našla sem sebe, otroka v meni. On pa se je tudi spremenil. Ljubosumnost je še ostala, prav tako ne more narediti ničesar brez staršev. Spremenil pa se je v toliko, da mi sedaj kaže še svoje maščevanje, za kar je vedno trdil, da ni sposoben.
Tako da…. Da, spreminjamo se, ampak nekatere lastnosti in značilnosti so nam zapisane tako globoko, da se jih ne da ozdraviti kar tako.
In partner, ki se šele potem zave, da bo potrebno nekaj storiti za zvezo, ko ga že zapustimo in so ga potem polna usta obljub… Sorči, ne verjamem… Zame je to too late.

Bod’ pr’ pamet’!

Seveda se ljudje spreminjajo, a večinoma na slabše! 🙂 Ne rečem, da “prevzgoja” ni možna, glede na to kako jst razumem Verino situacijo, je pa precej malo možna. Preber vse Verine “poste” in ti bo jasno čemu poskuša uiti! Sploh sem pa že enkrat napisal, ampak je tista téma cela izginila: “Če nabašeš na maminega sinčka, teci in se ne obrni!”

Vera, ne daj se! On je v treh mesecih verjetno spoznal samo, da je izgubil poceni kuharico, služkinjo, posteljno zabavo in finančni vir!

Vera, samo preberi vse svoje bivše “poste” in odgovore nanje in ti bo takoj dosti lažje, ko boš spoznala da vztrajaš na pravi poti.

LP

NE HODI NAZAJ. V treh mesecih se dodobra spoznal, kaj pomeni biti brez tebe, zato te hoče na vsak način nazaj. Kot so že drugi rekli, se sprememba ne bo dolgo obdržala, čeprav ti bo zdaj obljubil nebesa na zemlji, česar prej leta in leta ni bil sposoben narediti. Če boš zdaj popustila, potem se ne boš nikoli več rešila. Dobil bo dokaz tvoje šibkosti in še bolj bo lahko pometal s teboj. Vztrajaj, pa če je še tako težko. Upam, da ti bo uspelo.