Zdravo. Obračam se sem, na ta forum, ker ne vem več kaj naj naredim. S prijatelji se nekako bojim pogovarjati o tem, poleg tega pa jih nočem obremenjevati s svojimi psihičnimi težavami. Saj sploh ne vem kaj in kako naj napišem, težav je preveč, da bi vse opisala.
Gre se predvsem za to, da sem neizmerno nesrečna. Počutim se zelo osamljeno, čeprav nisem sploh eden izmed osamljenih ljudi, okrog sebe imam dosti ljudi, ki jih imam rada in oni mene. Saj so trenutki, ko sem dobre volje, polna zanosa, zagona in volje do življenje, ampak ti so res redki. Potem, kot da bi me nekaj pičilo, čez noč postanem cela depresivna, ves dan samo razmišljam, vse zavrnem, ostanem doma, se jočem in smilim sama sebi, razmišljam v najhujših momentih tudi o samomoru. Ampak to misel vedno prekinem, se v mislih zderem na sebe, in poskušam nekako napolniti z upanjem, da morda pa le še pridejo boljši časi.
Ampak ne vem, naveličana sem že čakanja, kdaj bodo prišli. Morda je problem v tem, da nisem zadovoljna sama s sabo, se mi zdi, da se v mislih kar naprej dajem v nič. Ne cenim se, o sebi razmišljam le najslabše, kako nisem vredna ničesar. Vem, da to sedaj deluje zelo zmedeno pisanje, ampak prav ne morem napisati z neko rdečo nitjo, ker mi misli kar skačejo. Včasih se bojim, da mi še malo manjka, da se mi zmeša od vseh pritiskov.
V otroštvu sem doživela težko ločitev staršev, dosti gledanja nasilja, in podobnega, a se v podrobnosti ne bi spuščala. Z očetom stikov praktično nimava že dobro desetletje, ali pa so samo površni. Drugače še študiram, ob študiju tudi delam, čas namenim tudi zabavi, ampak ne počutim se izpopolnjeno, manjka mi ljubezni, predvidevam.
Pred dobrim letom sem se razšla z dolgoletnim (5 let) partnerjem, njega v bistvu ne pogrešam tako, čeprav še včasih tudi pomislim na kakšne lepe trenutke. Pogrešam nežnost, občutek, da sem ljubljena. Z njim je bila veza sicer tudi bolj burna, od nasilja, posesivnosti, groženj. Že nekaj časa pa opažam, da sem zaljubljena v moškega, s katerim sva se zbližala kmalu po mojem razhodu s partnerjem. Stvar je pa taka, da ima on dekle, kljub temu pa se videvava na prijateljski ravni, a me z določenimi pozornostmi in gestami zmede, in to traja in traja. Ne morem verjeti, da ga ne morem pozabiti, po tolikšnem času, kot da si ne dovolim novih priložnosti, le nanj čakam, čeprav z vsakim dnem z manj upanja. Morda je tudi to vzrok mojih težav, morala bi se odkrito pogovoriti, a si ne upam načenjati te teme, čeprav me razžira. Tudi v družbi sem takšna, en dan zelo zgovorna, se imam lepo, polna energije in življenja, že na primer čez kak teden pa čisto drugačna slika.
Potem pa razmišljam, da je problem res verjetno v meni, da morda nisem za na ta svet, kaj naj naredim, zakaj naj še sploh živim. Kako naj se spremenim, kam naj si grem poiskati pomoč…ogromno vprašanj se mi poraja. Ne vidim več smisla v ničemer. Če mi lahko kako pomagate, z besedami, bi vam bila zelo hvaležna.

Pozdravljeni,

slišim, da vam je težko. Imate trenutke, ko se počutite dobro, potem pa čez noč postanete celo depresivni. Veliko razmišljate, ostajate doma, se jočete in v najhujših momentih razmišljate celo o samomoru. Niste zadovoljni sami s seboj, v mislih se dajete v nič, se ne cenite in o sebi razmišljate le najslabše, kako niste vredni ničesar.

Kolikor vas slišim ste zelo samokritični in tudi pisanje tega sporočila vidite kot zmedeno pisanje, brez rdeče niti. Jaz nisem dobil takega občutka – pišete o sebi in svojih občutjih in ti ne rabijo opredeljevanja. Že samo to, da te misli zaupate, tukaj na forumu – meni in vsem ostalim – zelo cenim.

Želite si nežnosti in ljubezni. V otroštvu ste imeli prisotno nasilje, doživeli ste tudi težko ločitev staršev. Glede na vašo situacijo, so vaša občutja popolnoma normalna, vi pa se ne sprejemate in se dajete v nič.

Zaljubljeni ste v moškega, ki je v zvezi, ta pa vam daje znake pozornosti in vas to zmede. Zaradi tega čakate nanj, čeprav je upanje vedno manjše. Kot pravite bi se morali odkrito pogovoriti. Čeprav vas to razžira, si ne upate načenjati te teme. Ali vam daje ravno toliko pozornosti, da upanje ostaja? Ali vas je česa strah, da si ne upate načenjati te teme? Česa?

Pravite, da ste naveličani čakanja kdaj bodo prišli boljši časi. Ali bi želeli vzeti usodo v svoje roke? Ste kdaj razmišljali o psihoterapiji? Gre za pogovor, kjer lahko zaupate svoje misli, odpirate rane in jih celite. Za psihoterapijo je potrebno imeti voljo in željo po spremembi, saj gre za dolgotrajnejši proces, kateremu je potrebno posvetiti (vsaj) 1 uro na teden, treba pa je hoditi redno. Če čutite, da bi rabili takojšnjo pomoč ali olajšanje, se obrnite na psihiatra. Zdravila sicer ne rešijo samega vzroka problematike, lahko pa pomagajo v trenutkih, ko se sami ne morete več soočati s tako močnimi pritiski.

Slišim, da imate dneve, ko se imate lepo, ste polni energije in življenja, potem pa pridejo dnevi ko je čisto drugačna slika. Torej imate tudi veliko lepega v sebi. Ste očitno le za ta svet? Morda je smiselno, da skušate razrešiti tiste elemente v vas, ki vam manjšajo kvaliteto vašega življenja in tako zadihate bolj svobodno.

Lep pozdrav,