Pozdravljeni!

Zadnja 2 ali 3 mesece se soočam s problemom, ki ga ne razumem popolnoma. S fantom sva skupaj 3 leta in pol (stara 23, 24 let)in najina zveza je bila polna preobrazb. V 3 letih sva se nekajkrat razšla, predvsem zaradi njegovih pomislekov. Nekako mu nisem predstavljala dekleta, ki bi bilo zanj super pa tudi ni vedel, če si želi resne zveze. Ampak vse to sva prebrodila, skupaj sva se spreminjala, osebnostno rasla in prilagajala zvezo najinim skupnim pogledom. V teh letih sva z razumevanjem drug drugega oba postala boljši osebi, bolje se soočava s težavami, popolnoma si zaupava in se spoštujeva. V glavnem – ne bi si mogla želeti lepšega odnosa med dvema osebama, tudi o fantu imam zelo zelo lepo mnenje.

Ampak pred nekaj meseci se mi je zgodilo, da sem se zaljubila v nekega drugega fanta. Pač, zgodilo se mi je. Temu nisem želela dajati posebne teže, vedela sem, da ni vredno moje zveze. Tega fanta ne videvam, včasih le kaj slišim o njem in že to me pretrese. Trenutno do njega nimam posebnih čustev in prepričana sem, da se takšne stvari dogajajo v (skoraj) vseh zvezah. Svojemu fantu sem o tem povedala in oba sva upala, da bo pač minilo. Ampak videti je, da me od takrat spremljajo dvomljivi občutki o mojem fantu. Nekako mi ni več tako zanimiv, večkrat mi gre na živce, začelo se je celo dogajati, da si ga včasih ne želim ob sebi in mi to povzroča tesnobne občutke, da pomanjkanja libida ne omenjam – spolnosti si skorajda nikoli ne želim že skoraj mesec. Bojim se, da je tista zaljubljenost povzročila plaz občutij, na katera nisem pripravljena in ne vem kaj pomenijo. Mislim tudi, da tista zaljubljenost pri vsem tem nima več posebnega pomena, zdaj je vse skupaj samo še stvar mene in mojega odnosa do fanta.

Trenutno moja občutja nihajo iz dneva v dan, večkrat celo iz ure v uro. Enkrat mi je lepo, ko pomislim na fanta, drugič me stisne v srcu in si ne želim stika z njim, dostikrat občutim tesnobo. Vem, da ga imam grozno rada in da je moj najboljši prijatelj in oseba, s katero želim potovati skozi življenje. Ampak ne vem, kako naprej – želim si ostati z njim, ampak mi občutki ne dovolijo, da bi bi bila mirna in srečna ves čas. Vse se dogaja v nihanju in ne vem, ali je to pač normalno v določenem obdobju s partnerjem, ali pa to pomeni da ga ne ljubim več in sem le še navezana? Ali lahko kako vplivam na svoja negativna občutja in se obvarujem pred njimi? Veliko sem pripravljena storiti zanj in za to zvezo. Ne vem, kaj se mi dogaja. Prvič me ima partner zares rad in mu popolnoma zaupam. In prvič je problem pri meni, z moje strani. Ne vem, kaj je resnično – občutek “ljubim ga” ali občutek “minilo je”? Sama v takšni situaciji še nimam izkušenj, zato vas prosim za pomoč.

Že vnaprej se zahvaljujem vsem, ki mi boste poskušali pomagati z odgovori!

Spoštovani,

resnično, partnerstvo je dogajanje, polno nepredvidljivosti. Vajino je takšno, da sta vanj veliko vložila, veliko tudi dobila. Zdi pa se, kakor da je ravno takrat, ko ste dobili občutek, da se je zveza stabilizirala, počilo – doletela vas je zaljubljenost, ki je ne moremo izbrati, izberemo le, kako se bomo nanjo odzvali. In vi ste izbrali modro in ugotavljate, da je pravzaprav problem plaz občutij do partnerja, ki se kar ne neha. Ko je počilo, je nastala razpoka. Ali bo treba čeznjo samo narediti mostiček ali pa se bo razširila v prepad, o tem še ne morete presoditi. Vam je pa tesno ob misli na tisto globino. Vsa vaša nihanja, vsi občutki so popolnoma normalni. Pravite, da vam ne dovolijo, da bi bili ves čas srečni in mirni – o ja, to bi bilo pa kar precejšnje odstopanje od »normale«. Le kateri Zemljan si ne bi želel biti ves čas srečen in miren – toda na tem planetu taka pričakovanja niso realna. Vprašanje je torej, kaj zdaj storiti s tem gradivom.

Ali se vam morda prebujajo zamere in strahovi z začetka vajine zveze, ko se on še ni mogel zares zavezati? Ko sta se (nekajkrat!) razšla, vas je to navdalo s strahom in negotovostjo? Ali vam morda zdaj, ko se sicer spoštujeta in ko se je – tako je videti – partner zares odločil, da ste vi pravi zanj, zadeva postala manj zanimiva? Kot da bi manjkalo začimbe? Kakor da ste zdaj na zelo uravnoteženi in zdravi dieti, ki vam sicer obeta dolgo življenje, vam pa se je neskončno zahotelo nečesa čisto pregrešno nezdravega, pa četudi vas bo potem bolela glava – le da si tega morda še ne upate priznati?

V resnici mislim, da imate vse potrebne začimbe (pa še šampanjec, vrtnice in violine za povrh) spravljene v sebi, le da stvar seveda ni tako preprosta, da bi človek vse te zanimive dodatke s poljubno zavestno odločitvijo jemal s poličke in jih po mili volji odmerjal v svoje jedi. Partnerstvo je kuhinja, kjer ustvarjata dva kuharja, in jedi so odvisne od obeh.

Pravzaprav ni razloga, zakaj ne bi v zvezi s toliko medsebojnega zaupanja spregovorili o vsem, kar vas še zdaj muči. Obilje občutkov je vendar bogastvo, toliko večje, če jih znamo/hočemo ubesediti, in če jih povemo partnerju – pa četudi niso samo laskavi zanj – smo mu s tem pokazali kar največje spoštovanje. Ali boste tvegali popolno odkritost in mu povedali, kar ste napisali tukaj – in še več (saj on to ve, je pa fer do njega in do vas, če mu poveste)? Če se bo razpoka poglobila, bosta delala na tem; vsekakor pa bo na novo odprta negotovost začinila vajin odnos.

Srečno pot pri raziskovanju,