Kaj početi v času brezposelnosti
Kaj doživljamo v sebi? Vse, kar že sama opisuješ. Pri tem, da te okolica žigosa in izloča, kot da si kakšen kriminalec. Ker očitno ni zadosti, da si oropan vseh človeških pravic, treba je pohoditi še tvoje človeško dostojanstvo in ti naprtiti krivdo za tvoje stanje.
Pravzaprav nisem zmožna ubesediti večine tega, kar se dogaja v meni.
Drugače pa je tu napisanih kup neumnosti o neki tujini in podobno. V tujini iščejo profile, ki so iskani tudi doma. V bistvu je tako, da se možnosti ponujajo tistim, ki so že itak v boljši izhodiščni poziciji, tisti, ki so v najslabši situaciji, z vsako spremembo še bolj nastradajo.
Brezposeln preko deset let, torej je to kar ste brez služb vi tukaj s po enim letom ipd, je isto kot nič, je isto kot nekaj daljši dopust (za mene in meni podobne).
Kaj takšnih dolgotrajno brezposlenih tukaj gor ali so že povsem pihično propadli ali po umobonicah – kamor te tako stanje edino le lahko pripelje? Bez vsakega denarja, nekočć si bil uspešen danes na robu klošarja!
In res ja taki, ki niso v življenju bili niti en dan brezposelni, ki so v državni službi, ki sploh ne vedo kaj je to pravo delo – so najbolj pametni. Poznam! Najraje razpravljajo ob prepolnih mizah! Za bruhati.
Ampak to ravno je Slovenija. Da bi le čim prej crknila taka kot je!
Iščeš delo? Delala bi karkoli, samo da je? Znaš tuje jezike?
Znanca sta čez noč oba ostala brez službe, ker sta delala pri isti firmi. Sta pravkar šla oba delat na ladjo – turistično križarko. Res samo čez poletje, pa vendar imata hrano in bivanje zastonj in si bosta nekaj prihranila. Otrok nimata, zato ju nič ne veže.
Če imaš otroke, je seveda težje, vendar vseeno ne misija nemogoče. Pogoj pa je, da sprejmeš vsako delo (tudi če je umazano). Pojdi v najbližji dom upokojencev, povej da se želiš priučiti in da boš zato delala en mesec zastonj ali samo za stroške prevoza. Moja sošolka iz srednje šole ni dobila službe s srednjo ekonomsko šolo par let. Slučajno je na enem obisku naletela na žensko, ki je v enem domu upokojencev glavna sestra. Ji je povedala, da so v glavnem zaposleni s končano srednjo zdraqvstveno šolo, če pa si res želi službo, pa naj pride delat kot oskrbovalka. Ker dela seveda ni poznala, je en mesec delala zastonj kot prostovoljka, edino malico so ji dali. Od tega je tri mesece, z majem ima službo za določen čas. So ji rekli, da je pridna in da jo čez poletje rabijo. Pravi, da delo je fizično in psihično naporno, na začetku se ji je gnusilo, vendar je po drugi strani neskončno zadovoljna. Morda komu ta izkušnja pomaga?
Želim vam službo, čimprej.
Še jaz vam opišem svojo izkušnjo.
Bila sem pred leti na zavodu, pomagali mi niso nič razen na koncu ko sem se po nešteto prošnjah brez odgovorov odločila za subvencijo in vzela kiosk Dela na franšizo.
Ne svetujem nikomur. Delala sem 6dni v tednu po 13ur eno leto. Dobila sem sicer okoli 1200€, od tega sem morala plačati prispevke, računovodkinjo, od življenja nisem imela nič.
Psihično, ne fizično nisem več zdržala. Nekaj mesecev sem bila na zavodu in mi je uspelo s svojim trudom dobiti službo, žal za določen čas.
Zdaj spet iščem in vem zakaj ne dobivam odgovorov, ker službe objavljene na zavodu so oddane.
Prej ko sem iskala, nisem bila vabljena niti na razgovor in sem si šla potem ogledati dekleta, ki so jih zaposlili in sem potem razmišljala, kaj je z mano narobe, da me še na razgovor niso povabili.Nič drugačna nisem od njih, prej bolj čedna za pogledat in urejena kot dekleta ki sem jih videla. Morda moja leta? Pa sem videla tudi starejše od mene.
Normalno, da ti pade samopodoba, počutiš se na dnu.
Kaj me zdaj čaka ne vem, morda bom celo izkoristila malo zavod da pridem psihično k sebi, potem pa naprej.
Nič mi ne pomaga, da lahko vsakemu bivšemu delodajalcu pogledam v oči, saj referenc nihče ne preverja.
Srečno vsem na teški poti, polni ovinkov in ovir.
Ta sabo imam 7 let dela v dveh različnih fohih. Imam diplomo tehniške smeri. Pa sem drugo leto brez službe. Tekoče govorim angleško, nemško in hrvaško. Malo čez 30. Na začetku sem večkrat po kak mesec delala tudi zastonj, za reference. A vedno se je končalo enako – ful bi me obdržal, a brezplačno. Sem dobila pod nos, da je bolje, da pri njih delam brez plačila kot da doma sedim na kavču. A res?
V tem letu sem obiskala kar nekaj izobraževanj iz stroke, na svoje stroške. Redno tekla. Šla med ljudi. Jemala vse skupaj kot malo daljši dopust. Poslala malo morje prošenj. Razgovori = 0.
Ne morem več. Tudi moja motivacija je na koncu. Prihranki pa tudi.
Uspelo mi je. Dobila sem službo. Sicer za določen čas, ampak vsaj nekaj je – po dobrih šestih mesecih zavoda. V tem času si bom oddahnila od pisanja prošenj vsaj za kratek čas.
Ne vem na kakšen način sem bla izbrana, ampak bila sem – brez vez. Upam da ostanem. Trudim se vendar me mori vključevanje v družbo – ker sem nekomunikativna, problem je tudi v tem ker smo vsi zelo pridni in se vsi bojijo za službe – veliko pomeni znanje jezika, ampak pri tem zaostajam za drugimi, tako da je možnost da me to potopi.
Ampak sem vesela, da lahko delam in z veseljem pričakujem plačo, dokler bo. Ne vem kako bom sprejela če mi ne podaljšajo pogodbe, prav bojim se kaj bo z mano, ker še vedno spremljam, da število brezposelnih narašča iz dneva v dan. Strah me je dne ko bo potekla pogodba. In samozavest mi bo kasneje še bolj padla.
Pozdravljena, Trola1!
Sicer te ne poznam, ampak lepo je bilo prebrati, da si dobila službo. Če so te izbrali brez zvez in poznanstev, si jih z nečim že morala prepričati, torej se zdaj ne obremenjuj s tem, kaj se bo zgodilo, če pogodba ne bo podaljšana. Medtem se ukvarjaj z učenjem jezika, če je to tako pomembno. Pa ne mislim, da bi morala iti na kak tečaj, pomagaš si lahko tudi sama, tako da bereš najprej revije in tanke (magari otroške) knjige v tujem jeziku in gledaš tv. To pomaga, verjemi, le vztrajati je treba. Kar se pa komunikacije tiče, se mi pa zdi, da nisi tako nekomunikativna, kot misliš, sicer se ne bi pojavila tu na forumu. Si kdaj razmišljala v tej smeri, da so eni ljudje rojeni za to, da govorijo, drugi pa za poslušanje? In ti drugi niso nič manj pomembni!!!
Lep pozdrav!
Draga brezposelna,
čas, ki ga boš zabila na MONu, je izgubljen čas.
Pri sebi naredi natančen in iskren pregled tega, kar znaš, si sposobna delati in kjer si se sposobna še dodatno izobraževati.
Potem najdi sebi primerno službo.
Iskanje poteka v stilu:
– to znam delati;
. to bi lahko delala
– tu bi se lahko še kaj priučila….
Vse ostalo je blef in pomeni podaljševanje brezposelnosti.
Ko boš zrela za delo in ne samo za službo, se bo vse samo uredilo.
no, bom pa še jaz dodala moje mnenje…jaz sem tudi ostala brezposelna po rojstvu tretje hčerke ki je sedaj stara tri leta…moj mož je redno zaposlen, prinese dokaj dobro plačo ampak se jaz sama sebi vseeno zdim nevredno kadar ga moram prositi za vsak euro, tudi za vložko…ponižuujoče…mislim da je u naši predragi sloveniji čisto vse u k…. menim da tako slabo pa res še ni bilo..se pa spopadam z drugim problemom..imam namreč energija, da je za znoret..niti trije otroci mi je ne požrejo…moja pohotnost je na vrhuncu, moj mož pa vsak dan pride ubit iz službe in komaj čaka da gre spat…mene pa to ubija..zaradi tega sva čedalje bolj oddaljena eden od drugega..pogovorov ni več, kaj šele kaj drugega..sex pride na vrsto enkrat na teden, čeprav če bi bilo pomoje bi sigurno vsak dan…njemu pa se nič ne da..ne da se mu dati niti poljuba, nič….ubija me…
ženske smo primeru brezposelnosti pa res brez financ ,brez moči ,toliko stvari potrebujemo od higienskih pripomočkov,bencin…stvari za otroke.približujem se 40-tim,imam še 2-meseca zavoda.aktivno iščem zaposlitev -malo tega.
medvedka33-upam, da se kmalu zaposlimo -potem pa juhu !!!ne smemo obupati -te pozdravljam!!!
Kaj počnem v času brezposelnosti – predvsem berem knjige, po diplomiranju sem dobila takoj službo za čas enega leta in 3 mesecev, nato pa nič več; sem uradno od 28.2.2008 brez službe oz dela. Nimam nobenih vez in poznanstev, vmes si najdem kakšno varianto da se šlepam s študentskim delom, toda nič dolgoročnega ali takšnega, da bi se mi iz tistega dela ponudila služba. Na teden pošljem vsaj 5-10 prošenj oz prijav za delo, toda odziv je vedno mlačen – včasih si res mislim, da sem tako nesposobna da si niti službe ne morem najti, kaj šele da bi me me kdo zaposlil, ker bi videl da premorem nekaj kar recimo se išče. Ni mi lahko živeti s tem, res ne, saj sta recimo starša precej razočarana, ker sem bila vedno pridna in poštena in ne razumeta, kako to da ne tem področju nimam sreče. Ravno zaradi tega, se nočem z nikomer zbližati, ker ne bi rada da bi kdo videl v meni koristolovko, ki bi se rada z nekom šlepala. Najbolj bizarno pa je to, da si ne želim imeti družine niti kaj drugega, le neko dostojno in perspektivno službo. Včasih pride kak dan ko dobim dve ali celo 3 zavrnitve za delo in moram priznati, da takrat resno pričnem razmišljati o samomoru, ni hec ko ne dobiš priložnosti da bi zaslužil za preživetje kaj šele za kaj več. Kaj pravite, kam se naj obrnem, na zavodu nisem prijavljena. Po izobrazbi sem ekonomistka, izkušnje imam večinoma iz informatike…pa kar ni dela zame. Ne razumem tega.
Jaz tudi ne morem verjeti, da se mi ni izšlo in se mi še kar ne izide. Slišim pa vsak dan za primerke, ki se nič ne angažirajo in sekirajo, pa kar dobijo službo in še zdaleč niso iskani profil. Včasih si mislim, kdaj bom poplačana za ves trud, ki sem ga dosedaj vložila. Itak, da mi doma morijo, ker slišijo, da so drugi dobili službo, samo jaz ne. Da ne govorim o tem, da me imajo vsi za čudno. Stikov z ljudmi se izogibam, ker me zbadajo in nalašč sprašujejo o mojem položaju in zraven zavijajo z očmi. Imajo me za čudno, ker nimam tipa, ostali imajo že družine itn. Kot je že ena napisala, se tudi jaz nočem šlepat na nekoga in bi mi bila ljubezen v veliko breme. Meni pa je edini cilj služba, šele potem bom svobodna in razmišljala tudi o čem drugem.
Zmedena samica, če nisem preveč radovedna, iz kje pa si in koliko si stara? Če ti je, mi lahko odgovoriš tudi na zs.. popolnoma sem se namreč našla v tvojem odgovoru..sama sem sicer od januarja na zavodu in mi je grozno, vedno bolj zapadam v neko apatijo in tudi meni ogromno pomaga šport, sicer pa dosti berem, rešujem križanke, hodim na sprehode (ker imam neko preganjavico, občutek, da moram ves čas nekam begat, nimam obstanka doma), gledam filme, nekaj tudi delam na iskanju dela, ampak me mine, ko vidim oglase za delo na strani zavoda, nimam pa nobenih vez, poznanstev..imam sicer nekaj izkušenj ampak bolj bogo vse skupaj 🙁 skratka norooo si želim SLUŽBE, DELA, KARKOLI
Spoštovani “sotrpini/ke”…
Kratek moj opis… 4 leta na zavodu. Umes sem sicer delala 4 mesece. (vse skupaj za 2 stopnje izobrazbe nižje, ni omembe vredno). Umes tud čist na dnu, a je res kej narobe z mano?!?! Prej sem delala vsak let od 14 leta starosti in vse do konca faxa po napotnici potem pa službe ni za dobit…Res več ne vem, kako naj iščem službo. Probala že vse možne variante. Res več ne znam drugač iskat služb (ful se trudim, na vse možne načine).
(Res pa je, da so vsaj malo delovali teli ukrepi – v smislu,več povabil na razgovor:
– nisem napisala 7 st izobrazbe, torej nižjo, brisala ven en kup znanj
– sprememba ponudb in CV ja, slike
– za na razgovore si nisem več tok rihtala (reklci odpadejo), zdaj oblečem malo bolj elegantne kavbojke in manj elegantno bluzo, torej športno-elegantno)
Res se zahvaljujem, da imam starše, ki pomagajo, jaz pa njim.
Morda ta čas izkoristite za hobije, oz. za stvari, k prej ni blo časa. Npr. zastonj lahko ponavljate tuje jezike, morda 10 prstno slepo tipkanje, ki se ga lahko naučite sami, se morda izpilite v kakšnem hobiju, ki bo morda vaša služba čez čas, pač probate čimveč narest na sebi.
ZA MOTIVACIJO:
Vsi so dobil službo, prej ali slej jo bomo tud mi !!!! Smo na napačnem koncu ob napačnem času.
Mogoče bo komu pomagal, pejte na FB – Zaposlim delodajalca.
Mene ful dvignejo optimistične knjige. Taki časi so, da res mormo gledat pozitivno.
Ne gredam več dnevnika.
SREČNO VSEM (Z MANO VRED 🙂 ).