Že več kot leto dni sem prijavljena na zavodu za zaposlovanje. Kljub številnim poslanim prošnjam, telefonskim klicem in osebnemu nošenju prošenj delodajalcem sem do danes prišla do enega samega razgovora. Verjetno niso vzrok slabe prošnja saj mi je nekaj različic pregledala svetovalka na zavodu. Zaposlitve še nisem imela, razen preko študentskega servisa. Imam 7 st. ampak se prijavljam na vse od čistilke naprej. Iščem do 50 km stran, iz svojega poklica do 150 km.

Kaj mi svetujete. Zaradi brezposelnosti sem psihično čisto na tleh. Prej sem si denar preskrbela preko študentskega dela, sedaj pa nimam nič več. Prihrankov ni več. Grozno se počutim, da moram za vsak evro rečt fantu, ki ima tudi minimalno plačo. Kje so še položnice. Večkrat mi kdo reče zakaj ne grem nikamor delat – ponavadi tisti, ki imajo kakšno poklicno šolo in so prav za nekaj izučeni in jih iščejo. Ne vem več kam naj se dam in kaj naj počnem – prošnje pišem in kličem okol, ampak to se ne da skoz počet. Sem pa tudi mlada in sposobna delat in mi je bedno bit skoz doma (sej doma naredim potrebno). Kaj mi predlagate kam naj se dam v tem času in kaj naj naredim. Za kak tečaj res nimam denarja. Včasih se mi zdi da se mi že meša.

Kaj mi svetujete? Kam ste se dali v času brezposelnosti

Čestitam, ker se kljub težavam dobro držiš. Na srečo si mlada in zdrava.

Na tvojem mestu bi si našla delo na črno – čiščenje ali karkkoli. Pri nas ženske pomagajo na črno tudi v gostinstvu ali pa pri negi starejših oseb, nekatere tudi doma pečejo pecivo za različna praznovanja. Videla sem tudi razpise za delo v planinskih kočah – pokliči na planinska društva, če je kje še kaj prostega. Vprašaj na občino, če je kaj možnosti za javna dela. Mogoče se angažiraš pri krajevnih društvih – turistično,…- tu se malo dela, družba je in nekaj se dogaja. Pa še nove ljudi spoznaš. Nič naj te ne bo sram povedati, da iščeš službo.

Pa še naprej tako intenzivno išči skužbo kot iščeš sedaj. Se mi zdi, da imaš dober sistem. En od skrajnih izhodov je tudi delo v tujini.

Žal se sploh ne držim dobro. Me že zelo razjeda, ker ne vem kaj naj sama s sabo.
Hvala za nasvete.
V enem društvu sem že ampak mi je vedno manj do družbe z njimi, ker me je vedno bolj sram ker nikjer ne delam. Tudi v društvu sem že stopla v kontakt z ljudmi, ki so bolj vplivni v kakem podjetju, pa mi kr rečejo, da ne rabijo pa vem, da če bi želeli, bi me verjetno lahko kam spravli.
Na drugi strani pa za ljudi slišim, da so v takem podjetju, kamor sem tudi jaz odnesla prošnjo ljudje dobili zaposlitev (res za nižjo stopnjo, sam js tud znam to delat), pa sem jim rekla takrat, da bi delala na katerem koli področju, pa so meni rekli da ne zaposlujejo. Sej privoščim ljudem zaposlitev, sam ne bi pa bila nič jezna če bi mene tudi kam spravli 🙁
Pa grozni sosedje, ki me vedno ko me srečajo vprašajo ”A ti zdej kje delaš” se mi zdi to kr zbadanje že.
Drugače je pa v naši okolici večina zaposlenih – redki so brezposelni, zato me še bolj postrani gledajo.

Zdravo,
Sem imel podobno težavo, izredno težko sem službo dobil, potem mi je pa le nekako uspelo. Upam, da bo tudi tebi, držim pesti. Mogoče je napaka, da imaš v prošnji napisano, da imaš 7. stopnjo, jaz sem bil tik pred tem, da to iz prošnje enostavno zbrišem, ker sem videl, da mi je visoka izobrazba na razgovorih celo škodila. Morebitni delodajalec v tem lahko vidi neko nevarnost, žal je danes tako. Ni zgrešena trditev, ki sem jo nekje prebral, da so najbolj zaželjeni tisti delavci, ki niso “nevarni”. Če v prošnji spremeniš, da imaš končano “samo” 5. stopnjo, ne boš toliko “nevarna” in bo mogoče lažje. Včasih je treba v življenju tudi kaj požreti, sploh na začetku. Zate verjamem, da to razumeš (ker nekateri ne), sama si napisala, da iščeš praktično karkoli… no, probaj še v prošnji spremenit, da imaš samo 5. stopnjo, mogoče si boš kaj olajšala. Sej konec koncev ni treba da vedo, da imaš končan faks. Boljšo službo pa si lahko iščeš tudi kasneje, zdej je važno, da sploh nekje začneš

Srečno

LP, Mel

Mel 1 – sem vesela zate, da ti je uspelo. Hvala tudi tebi za nasvete.
V življenjepis napišem zahtevano stopnjo izobrazbe (5 ali 7). Manj kot pete pa še res nisem napisala. Imam pa napisane delovne izkušnje ko sem delala preko študentskega servisa. Tudi te spreminjam.
Ko sem bila na razgovoru, kjer je bila zahtevana 4. stopnja, pa me je vprašala kaj sem študirala,… Potem pa je blo kr bolj ko ne konec z razgovorom. Ne morem rečt, da sem 6 let kolikor je trajal študij gledala v zrak. Res pa je, da bi lahka takrat rekla, da nisem doštudirala. Malo grejo navzkriž moja leta, da bi imela 5 stopnjo in nikjer doslej ne bi bila zaposlena.

Probaj se vpisat še na kakšno šolo, tečaj…samo verjetno spet vse stane.

To kar ti je predlagala samostojna 50+, torej delo v planinskih kočah, se mi zdi dobra ideja. Na kočah sem delal dvakrat in obakrat sem delo dobila zelo hitro. So plusi (dober zaslužek, nič stroškov) in minusi (daljša odsotnost od doma), ampak jaz bi v primeru brezposelnosti prav gotovo poskusila kaj takšnega.

Sestra bo trideset, pa nima niti dneva delovne dobe. Doma je, kuha, pospravlja, leži, dela kao diplomo in leta tečejo. Kelnariti se ji ne splača, dela zanjo, ker je “šolana” pa ne dobi. Zanimivo, kajne?

Lahko bi se primerjala s tabo po stažu brezposelnosti – ampak meni ni nikoli dolgčas. Komaj utegnem napisati kakšno vlogo za zaposlitev. Seveda, brez denarja za preživetje ne gre.
Lotila sem se oskrbe na domu oz. čiščenja.

Se pa strinjam s tabo, da se na podlagi vključevanja v društva ne da dobiti službe. Tam so ljudje zaradi tistih dejavnosti, ki se tam izvajajo. Tudi jaz sem to preizkusila in potem kar opustila zahajanje tja, saj se mi kot zaposleni, brez tovrstnih skrbi, niso zdeli primerna sredina zame. Lahko pa se obrneš na kakšno humanitarno organizacijo, da tam priskočiš na pomoč. Npr rdeči križ ali Karitas rabita prostovoljce. Pa nisi čisto zastojn, vsaj potne stroške ti krijejo. Potem lahko nudiš inštrukcije iz predmetov, ki jih dobro znaš. Priporočam pa ti tudi, da utrjuješ znanje tujih jezikov. To ti bo pri vsaki službi zelo prišlo prav. Pomaga tudi, da preko spleta vzpostaviš stike s tujci in na ta način treniraš znanje.

Če boš čisto na tleh, se to vidi tudi na razgovorih za službe in to ti je ne bo pomagalo najti. Gibati se moraš med ljudmi, da okrepiš svojo samozavest. Mlada si, zato služba bo, samo pot do tja moraš najti. Kot vidiš, je včasih zavita.

Sama imam vsaj kratkoročno načrtovano pot in zaposlitev s pripravništvom, ki pa ima omejen rok trajanja. Kasneje me najverjetneje čaka podobna trnova pot kot tebe in popolnoma te razumem, kako se počutiš ob zbadanju drugih. V mislih imam tudi samozaposlitev ter delo v tujini. Tudi jaz imam (poleg stroke, ki sem jo doštudirala) znanje jezikov, računalništva, desetprstno slepo tipkanje in izjemno dober spomin ter se hitro učim … Žal pa so tovrstna znanja dandanes vredna manj kot veze in poznanstva; vem, kakšna “znanja” so premogli nekateri nadrejeni, ko sem delala kot študentka.

Tudi sama imam izkušnje z ljudmi, ki zbadajo glede službe ali se celo norčujejo iz dela, ki ga opravljaš. Najbolje je, da jih igoniraš in ne pokažeš, da so te prizadeli; konec koncev s takim zbadanjem samo pokažejo svoj nivo in ožino, ne glede na njihovo zveličano delo, ki ga opravljajo. V tem času se mi zdi to nenavadno, saj se tudi njim lahko zgodi izguba službe in dejsto, da bodo morali poprijeti za njim manjvredna dela. Aja, ne more se jim, ko pa so vsi tako brihtni (tako zelo, da ne potrebujejo šole) in zaradi vez zaščiteni kot redke rožice. 🙂 Sama skratka verjamem, da mi bo uspelo; ne takoj, čez čas pa zagotovo.

Srečno!

A je tukaj kdo, ki je prav tako brezposeln? Zanima me kaj doživljate v sebi,…

Šel sem preko meje “obdelovat” avstrijske vinograde in srečal sem srečo.

two way, lahko napišeš kaj več o tem? Tudi jaz imam v mislih delo v tujini.

Tudi jaz sem brezposelna že več kot eno leto in vem kako ti je. Tudi sama pošiljam prijave za vse živo, čeprav imam 7 stopnjo in sem tudi razmišljala da jo v življenjepisu izpustila, a kako naj razložim, kaj sem delala vsa ta leta?? In prej ko slej resnica pride na dan. Velik problem jaz vidim tudi oddaljenost, saj delodajalci gledajo, da imajo čimmanj stroškov, tako da sm jaz obupala nad oddaljenostjo več kot 50km, ker tudi če napišem da sem se pripravljena preseliti, sedaj že vem, da to ne bo pomagalo.
In vem še predobro kakšen je občutek ko te zbadajo s tistim “a ti kje delaš”, “a se ti kaj kaže?” ….in to taki, kli delajo v državnih službah, ki so doma najkasneje ob 15ih, s tem da se pol ure vozilo. Taki, ki se nikoli niso ukvarjali z brezposelnostjo, ja, ravno taki naj mi zraven teh zbadljivk razlagajo kako težko je.

Kaj doživljam? Po pravici povedano, vseh teh občutkov ne znam niti opisat. Nažira me z dneva v dan bolj, občasno imam res hude krize, če se le da poskušam pred drugimi to skrit. Včasih se mi zdi da bom znorela, slabo spim in vedno bolj opažam, da sem zelo nervozna in razočarana nad vsemi odločitvami ki sem jih v preteklosti sprejela,…skratka, vse je narobe.

toliko na hitro ker se mi sedaj mudi.

želim ti vse dobro!

Objem!

zivjo!
vem kako je biti brezposelen..ne sicer eno leto, vendar sem pol leta delal diplomo..in sploh nisem iskal zaposlitve,ker sem želel čim prej spisat vse skup, pa se je zavleklo..to brezdelje sem doživljal zelo stresno..en teden dopusta paše..vendar, po enem mesecu se mi je začelo mešat..sem zelo športno aktiven, sem v večih klubih..če tega nebi imel bi se mi zmešalo – ne vem če je bil razlog ampak v tem obdobju se je tudi končala moja 6 letna zveza, vem da nisem bil isti..bil sem na socialni in ta občutek..oh :S
moraš vedeti, da ljudje ne obsojajo brezposelnosti..živimo v težkih časih..opažam da ljudje pač vprašajo kje delaš, ker zmanjka drugih tem (kako bo vreme..je malo zguljena..) in tako se lahko pogovor nadaljuje..
moj nasvet: verjet da bo uspelo!drugače pa čim več športat (začni tečt,je poceni rekreacija..pri meni se je izkazal za najboljšega psihologa, odžene stres, počutiš se bol živo, in oddajaš pozitivno energijo..kar delodajalci tudi iščejo! verjemi vase in uspelo bo!;) pa še tip bo zadovolen;) optimizem je že 10% uspeha! želim ti vse najboljše!
lp

Poznamo to.
Tako je v tej usrani bedni državici! Če si kje iz kakšnega mesta si najdi za en čas delo na črno. Potem pa nujno ven iz te gnile vukojebine.
Kajti le malo normalen človek tukaj ne more ne živeti!

Tudi jaz sem na podobnem. Sicer sem bila na nekaj razgovorih, a je konkurenca tako huda in moja oddaljenost od delovnega mesta vedno tako velika, da me na koncu ne izberejo. Za take poti zapravim kar nekaj denarja in prihranki samo kopnijo. Ja, zavod vrača potne stroške, ampak samo do določenega kilometra. Po pravici napisano si niti ne želim k potencialnemu delodajalcu z nekim listkom, ki mi ga naj podpiše, da bom imela povrnjene stroške. Ne vem, mogoče pretiran ponos al kaj, ki sem ga že itak izgubila in imam občutek, da ga bom s takim prosijačenjem za podpis popolnoma izgubila.

Počutim se ničvredno. Če bi izbirala med življenjem in smrtjo, bi izbrala smrt. Ne vidim smisla v življenju, če ne morem Živeti. Rada bi se osamosvojila, rada bi kaj doživela (ne, tisti majhni trenutki zadovoljstva v nematerialnih dobrinah, doživetjih v nekem trenutku niso več dovolj)… Sram me je, ker se mi zdi, da nisem sposobna tega, česar so drugi – najti delo in ostati zaposlena. Postala sem popolnoma asocialna. Razmišljam, če sem res tako grozna kot oseba, imam res tak bedast karakter, da odbijam ljudi že s prvim stikom. Samozavest imam posledično na nuli, niti več ne vem, česa sem sposobna, kaj vem in kaj zmorem. Ravno pred kratkim sem imela en dogodek, ki me je popolnoma pobil in se še nisem pobrala. Preveč sem občutljiva, ko pride do zavrnitve, želim postati brezbrižna, ampak se bojim, da bom potem preveč apatična.

Ampak… vztrajam… pošiljam, iščem pri nas in v tujini, čakam na janševe davčne počitnice, da morda celo odprem sp. Trenutno čutim tak prezir do Slovenije, predvsem brezobzirnih delodajalcev, ki nimajo kančka čustvene inteligence, da bi človeško, spodobno in bolj človeku prijazno izvedli proces zaposlovanja, da si res srčno želim stran od tu.

Kaj početi?
Jaz berem, gledam filme, nadaljevanke, se ukvarjam s kakšnim hobijem (a tud za to rabim kar nekaj motivacije, ker se mi enostavno nič ne da). Najlažje je buljit v ekran, kakršnikoli že je – tako najbolj pozabim na to bedasto življenje, ki ga živim.

Se pridružujem v klub brezposelnih. O vseh občutjih, procesu iskanja zaposlitve, nimam volje več niti govoriti. Jaz imam še malega otroka, ki ga moram preživet. Ne vem več kaj naj.

@two way
obstajamo tudi nekateri, ki smo zelo pošteni, delavni, tudi neproblematični in motivirani za opravljanje opravil v tujini. Sam za sebe lahko to potrdim z vso gotovostjo in resnostjo!
Pa čeprav smo iz te vukojebine, ki postaja vedno večja sramota in kamen za vratom, nam vsem takšnim! Rekel bi, vedno bolj nas zaznamuje, kot je nekoč Jude.

Tudi jaz sem brez zaposlitve – brez dela, bolje rečeno.
Imam še sicer s.p., ampak – tisto kar sem delala ter zaradi česar sem ga odprla, je bilo januarja konec. Zdaj pa…. so rekli da delo je lažje najdit kot zaposlitev – zaenkrat nisem takega mnenja. Obljubljajo že, ampak realizacije potem ni. Saj vas pokličemo, ko vas bomo potrebovali. Pa iščem marsikaj, samo da bi padlo kaj € za prispevke, kruhek, kakšna čokoladica za otroke. Brskam po netu, vendar nič ni. In ja- človeka to pritiska ob tla, postaja zamorjen, samopodoba pada,… vse samo navzdol, in to se potem pozna doma, na razgovorih- začaran krog.
S tem, da jaz imam dodatno težavo – leta. Nisem več mladenka, čeprav mi pravih let ne prisodijo.
Slabo se nam piše in jaz sem že nehala upati na kak svetlejši trenutek.