Ahoj!
Stara sem 17 let. Eno leto in pol sem bulimična. Vmes je bilo seveda nekaj zelo kriznih obdobij, a sem se potrudila in nekako pregnala najhujšo depresijo.
Vendar ugotavljam, da nekako ne najdem poti naprej. Želim si ogromno stvari (več druženja s prijatelji, fanta, početi različne stvari…), narediti ne morem pa ničesar od tega oziroma zelo težko. Zapiram se sama vase, drugim le redko pustim blizu, in potem se v svoji osamljenosti kaznujem z najedanjem. Ne prenesem sama sebe.
Pa ne govorim o fizičnem izgledu – to sem “prerasla”. Zakaj bi se človek pretirano obremenjeval z videzom, če je najbolj pomembna tista energija, ki naredi dober vtis. Energija, o kateri govorijo v knjigah, ki žari že iz oči. veselje do življenja, optimizem, radodarnost, prijaznost – imela sem jo, pa je nimam več. Za to bi se morali vsi boriti, ne pa za neke nesmiselne in nenaravne “lepotne” ideale. Pridobiti to življenjska silo je težje od vsakršnega hujšanja!
To zdaj vem. Prvi korak je tako težek. Sploh, če si najstnik, ki ima že tako ali tako sam s sabo čez glavo problemov. In strah me je; tolikokrat mi je že spodletelo, da sem izgubila še tisto malo volje. Spet na novo… Ne morem več!!! Pa moram.
Tako težko je biti najstnik 🙁

Good luck to ya all!!! Vse enkrat mine in vedno je enkrat boljše!

Draga Nyci,
hvala za tvoje pisemce. Zdi se mi, da sama ponujate tudi odgovore, najti pot tudi do drugih, poskušati se komu zaupati in se ne zapirati sama vase. Res je, da je to pogosto del odraščanja, kadar je pa žalosti preveč, ali jo spremlja brezvoljnost, obup, motnje spanja, apetita, je pomembno poiskati pomoč. Lahko že pri svojem zdravniku, ki bo presodil, če gre za pravo depresijo, ki jo je potrebno zdraviti. Tudi glede motenj hranjenja bi bilo najbolje, da poiščete strokovno pomoč in se o vašem načinu hranjenja in občutkih, ki ga spremljajo, pogovorite. Pomembno je najti pomoč čimprej, preden se razvije prava motnja hranjenja.

Kar pogumno,
Marija Anderluh