KAJ PA ZDAJ
Najprej se vam opravicujem dragi forumovci,da sem nenamerno povzrocila zmedo glede nikov.Uporabila sem svoje ime..in s tem kar malo povzrocila zmedo..zato se vracam na svoj stari nick _Vrtnica
Kot odgovor vam draga Mojca pa takole.
Ne vem odkod vam,ta kruta resnica,da nakoncu zivlenja itak vseeno ostanes sam.Otroci odidejo..ste mislili s tem tudi partnerja?
Ja mislim,da se tako res zgodi,ce v domu ni prave topline,ce vsak posvoje leta naokoli,se zabava ,ker misli samo nase in na svoje lastne uzitke.
Vse to kar pisete bi bilo lahko sprejemljivo,ce bi uzitke odkrivali, vsi skupaj, s partnerjem, z otroci.. Tudi to zna biti zelo zabavno in nic trpece.Verjemite vse to in se mnogo vec jim bo ostala lepa popotnica za v zivlenje in zmeraj se bodo radi vracali v topel ,ljubec dom.Mislim pa ,da nobena ne odobrava in vam ne drzi “stil “ob strani,pri takem nacinu zivlenju,kot ste ga opisovali vi.Kako ga zivite.
Menim,da ste v zivlenju nezadovoljna predvsem vi,..skrivate se za masko,za katero igrate zadovoljno zensko..neodvisno,pokoncno,mocno zensko,ki zna na prvem mestu zelo uspesno prisluhniti sebi in ki kasneje izkljucno crklja sebe.Ce se prav spomnim,ste tudi dejali: Otrok si ne zelim.!!!
Pa saj, karkoli bom napisala,me boste ze potolkli nazaj,saj zmeraj najdete nekaksen odgovor na to vase ekstremno zivlenje,kot ste sami priznali,da ga zivite.
Ampak,da se razumemo,le zivite tako in uzivajte,vsak ima pravico do svojega nacina zivlenja. nikakor pa ni to pravi smisel zakonskega zivlenja,je le tavanje in blodenje naokoli..Ampak boli me,ko trkate na vest vsem zenskam..in ko nam za zgled dajete vaso zgodbo zivlenja.Zame je nesprejemljiva.Ce bi hotela tako zivlenje kot ga opisujete,bi ostala sama..s prijatelji..nebi imela moza oz.zakona in seveda tudi otrok ne.
Zato draga moja.. jaz sem se odlocila za pravo zakonsko zivlenje..
V pravem pomenu besede.Zivim ,diham..za druzino.,skupaj s partnerjem.
Druzino ,v katero pripadam z vso duso in vsem srcem.Brez skrbi nase pri vsem tem ne pozabim.obstajajo male ,drobcene stvari,ki so v mejah normale in skorajda neopazne za okolico…
Ce pa se slucajno gdaj zanemarim, me moji ljubeci kmalu na to spomnijo in me temu primerno, oni sami pocrklajo..Vam je to kaj znano???.
Srecno vsem ljubecim materam ,zenam in skrbnim gospodinjam!!
Ostali pa brez zamere tudi vam draga Mojca..zelim vse lepo…
P.S.Kar pogumno in vendarle si omislite kakega otrocicka in uzijte vse lepo se s te plati zivlenja.Pa se moza boste veliko bolj omrezili in bo kajkmalu opustil robinzonovo jadranje…L.P.
Jaz pa absolutno podpiram Mojco in se mi njeno življene nikakor ne zdi egoistično, ker jasno in glasno pove, da njena sreča ni na račun drugih. Da pa si zna človek sam osmisliti življenje in ga aktivno živi pa je samo prav.
Podpiram na drugi strani tudi Vrtnico v njenem družinskem življenju, ker edino važno je da vsak poišče svoj slog, ki ustreza njemu in mu je v zadovoljstvo.
Vendar sem mnenja, da si mora ženska, tudi če je mama in gospodinja vzeti čas tudi samo zase pa naj ga preživi kakorkoli že! Ni dobro, da so ti otroci in partner vse v življenju, ker se prerado zgodi, da visijo mame na otrocih še dolgo potem, ko so ti že odrasli in samostojni. Poleg tega pa človek, ki ne zna skrbeti zase, tudi za druge ne zna! In mati in žena je veliko bolj cenjena, če otroci in soprog vedo, da ni vedno na voljo, kot pa če postane hišni inventar, ki nikoli ne manjka.
Sama sem mati, žena in solidna delavka v službi pa si ravno zaradi tega vzamem čas tudi zase, popolnoma brez slabe vesti in ne boste verjeli, kako sta mož in sin zadovoljna, da lahko kakšno urico preživita sama, skupaj v “moških” pogovorih!
Otroci potrebujejo družbo samo mame (tedaj si lahko privošči oče svojo prosto urico), samo očeta (mama pride na vrsto), skupne urice, ko je zbrana družina. Urice, ki jih preživi v krogu širše družine (dedki, babice, teti, strici) in seveda urice, ki jih preživi sam in s svojimi prijatelji. In tako bo zrasel v samostojno in odgovorno osebo!
Pika, tu je moj mail. Ti se samo oglasi!
Katja pa je napisala prav tisto, kar tudi sama mislim, le z drugimi besedami in malo bolj umirjeno. (Zdi se mi, da svoje mnenje pogosto izražam preveč divje, pa se ljudje kar prestrašijo. Vendar pa misim le dobro.)
Svojega načina življenja nisem opisala zato, da bi se hvalila ali zato, da bi drugim solila pamet. Hotela sem le, na lastnem primeru, pokazati, da je življenje lahko takšno ali drugačno, in da je sreča v nas samih, samo najti moramo pot do nje. Pri tem pa je najpomembnejši odnos, ki ga imamo sami s seboj. Kajti šele, ko imaš rad samega sebe in se spoštuješ, te bodo imeli radi tudi drugi.
Tudi nisem nikakršna feministka (čeprav si sama odpiram vrata in plačujem svoje račune), rada imam moške, dokler z mano ravnajo v skladu z mojimi pričakovanji. In ne vem kaj bi bilo narobe pri tem, če sama zase rečem, da se cenim, da se zavedam, da sem vredna vsega dobrega, kar se mi v življenju lahko zgodi. In ker sama o sebi tako mislim (pa o vsakem posamezniku prav tako), se tudi drugi obnašajo tako do mene.
VSAK ČLOVEK IMA PRAVICO DO SREČE! Ne pustite, da vam to pravico odrekajo!
Draga nn, ne bodi žalostna. Življenje pač ima vzpone in padce, pa je vendar lepo. Slaba tolažba je, da veš, da je mnogo ljudi, ki so žalostni kot ti, a tolažba je le, ker veš, da nisi sama. Ne glede na to, da sem s svojim življenjem sedaj tako zadovoljna, vem kako žalosten je človek lahko, in ker v tistem času nisem imela kaj prida prijateljev katerim bi lahko potožila, sem se pač zatekla h knjigam. In tako sem, ko sem sama nujno iskala pot iz osebne krize, prebrala ogromno knjig o osebnostnem razvoju in duhovni rasti. Nekatere so mi bile všeč, druge sem odložila. Pravijo, da vsaka stvar pride k tebi takrat, ko si pripravljen nanjo – enako je s knjigami. Tista, ki te bo »potegnila« je prava. Če pa se skozi kakšno nikakor ne boš mogla pregristi, jo enostavno odloži – ni še čas zanjo. Vsaka knjižnica ima police s t.i. duhovno literaturo, jemlji knjige v roko, jih prelistaj in katera ti bo všeč, jo vzemi.
Lahko ti napišem nekaj naslovov (kolikor se bom spomnila takole na hitrico), sama boš odkrila še mnoge druge, če boš hotela. Upoštevaj, da so mogoče pri navedbah tudi kakšne napake, ker je že kar nekaj let kar sem večino tega brala.
Za začetek (in konec) so zelo prijetne knjige:
– Louise L. Hay prav vse njene – predvsem branje za ženske (Nikoli ni prepozno, Življenje je tvoje, Zdravje je tvoje),
– E. Perry Good – Pravica do sreče (srčkana)
– Sarah Ban Bretnach – Preprosto bogastvo (malo utopična, ampak na mestih krasna),
– ????? (ne spomnim se avtorice, samo vem, da je ena ženska) – Čar samozavesti (zelo dobra)
– Martin Kojc – Učbenik življenja (pazi, zadeva iz leta 1935, našega rojaka, super zadeva – kaj dela psiha!)
– Dr. John Gray (čisto vse kar je napisal: Kar čutiš, lahko zdraviš, Moški so drugačni, ženske tudi,…)
– Dr. Wayne W. Dyer – Verjemite in videli boste (poučna)
– Penelopa nekaj??? – Kdaj se bo meni nasmehnila sreča
– Robert Fulghum – Vse kar moram vedeti, sem se naučil v vrcu
Malo zahtevnejše:
– Norman Vincent Peale – Pozitivna načela življenja (še posebno, če si verna)
– Michale Domeyko Rowland – Popolna sreča (tudi ta je za bolj verne)
– Deepak Chopra – Sedem duhovnih zakonov življenja (meni ni šla, čeprav nikakor ne zanikam njene vrednosti)
– Sanja Rozman – nisem brala nič njenega, a ima baje krasne stvari
Tudi določene zadeve iz leposlovja, ti lahko dajo misliti, če le zbrano bereš:
Vsi poznamo Malega princa, pa Alkimista, pa Manjkajoči košček (strašno sem jokala), pa Manjkajoči košček sreča veliki O, pa vse od Carlosa Castanede (če ti gre – meni ne, čeprav sem se trudila), pa Celestinska prerokba (hm), pa moja priljubljena Tretje oko (Torek Lobsang Rampa) o tibetanskem lamaizmu, pa vse tiste knjige o kurjih juhicah (za dušo, pa za ženske, pa za najstnike…)….. še in še.
Mogoče bi pokukala še na forum Knjižnih moljev. Po pravici, jaz tja sploh ne zaidem, ker trenutno (žal) nimam nobenega časa za branje. Tudi to (spet) še pride.
Različni avtorji imajo različne pristope. Sama boš to hitro opazila, vendar pa boš našla tudi stične točke, stvari, ki jih pripovedujejo vsi: samospoštovanje, ljubezen do samega sebe, odpuščanje sebi in drugim, zaupanje v svoje zmožnosti in v svojo pravico do sreče. Skratka čisti pozitivizem. Iz vsake knjige vzemi tisto, kar se ti zdi najboljše in pojdi dalje k drugim učiteljem. Pa lepo počasi, korak za korakom. Žal se ne da vsega rešiti v enem dnevu, a počasi gre na bolje in nekega dne se ti na lepem posveti.
Alkimist pravi: »Najbolj temna je ura pred sončnim vzhodom« in »če si nečesa res močno želiš, vse vesolje stremi k temu, da se ti želja uresniči«.
Pika isto je z mano, včasih se sprašujem, kaj to je vse? Za mano so ostali vsi mladostni ideali, kaj bom vse počela ko bom velika. Zdaj sem velika in sem zapadla v krog obnašanja in ravnanja, družina, služba, dom, otroci vse isto, dan na dan. Z možem se razumem, otroci tudi napredujejo, samo nekaj mi vseeno manjka. Saj poskušam čas zapolniti s knjigami, sam se o njih nimam s kom pogovarjati. Kaj pa vem, mogoče sem samo v depresiji, samo tudi meni je moj elan izginil, vse od idej o telovadbi in pijači z družbo se mi zdi samo mašenje nečesa in pobeg pred dejstvom, da ni to to, kar sem pričakovala pri 18 da bo. Mogoče je to kriza srednjih let, da priletiš na realna tla in da poskusiš svoj čas samo nekako zapolnit in ne razmišljat preveč o tem. Samo vseeno se mi zdi, da je to vse samo neko mašilo in upanje, da bo bolje, če se obnašaš tako kot vsi in skušaš biti kar se da aktiven na vseh področjih, čeprav meni kljub temu ne uspeva se rešiti tega občutka nesmisla.
Zelo različno, predvsem pa odvisno od razpoloženja in trenutka.
Včasih grem na kolo, v savno, s prijateljico na klepet. Ali pa vzamem telefon in čvekam s prijateljicami. Ukvarjam pa se tudi s hobijem (gasilstvo), ki mi vzame dosti časa, združuje pa malo miganja, izobraževanja, vzgoje mladih, druženja, skratka vsega po malo. Predvsem sem pa zaradi tega zadovoljna sama s seboj, kajti to je res tisto za mojo dušo, zame.
Po moje se zacnejo pri 25. letih, 3 mesecih in 24 dneh, 5-ih gubah na obrazu, ob koncu tezav z modrostnimi zobmi, z najmanj tremi sivimi lasmi (poglejte zelo natancno) in obupajoco mislijo: a to je vse?
Sledi pa seveda druga puberteta: nov zagon, nove ideje, pomladitev, glajenje gubic, novi smisli, rahlo pozvizganje na vse dolznosti, pod katerimi bi se lahko zlomili, hitrejsi korak pri hoji, tihotno popevanje…
Razen, ce se seveda ne odlocis, da bos do konca zivljenja pac vdan v usodo in da sprememb ne potrebujes vec. Temu se pravi – polozis orozje, vse stiri od sebe in se pri 70-ih pritozujes nad bednim zivljenjem.