KAJ PA ZDAJ
Živjo!
Že nekaj časa prebiram vaša razmišlanja in končno sem zbrala pogum, da se vam pridružim.
Zabredla sem v srednja leta (sama ne vem kdaj ). Na to me spomija ogledalo in dejstvo, da se z znanci začne pogovor : ” Se spomniš …”. Vse ostalo, kar je povezano z življenskimi cilji, upi in pričakovanji tega ne dohaja… In ravno to je razlog, da vam ” mečem kost”. Predvidevam, da niste takšni zasvojenci, da ne bi počeli v življenju še kaj drugega kot, da visite ob računalniku in sanjarite, zato vas sprašujem, kaj počnete v življenju kadar si svoj čas lahko programirate po svoje. Zabava, druženje ( se poznate tudi osebno )…..dajte mi ideje, mogoče sem kaj spregledala. Ne pričakujem odgovorov kot vzemi v roke dobro knjigo, uživaj ob sončnem zahodu…To ni reštev, ko ti popusti življenski elan ( Allegra, saj razumeš? Tvoja “jeza” mi je bila tako znana…)
Pomagajte mi postavit piko na i….
zato … PIKA
Pa hvala in lep dan vsem!
Smisel živlenja je v tem, da ga ni, oziroma vsak si ga mora postaviti sam. Pri tem so seveda dobrodošle ideje drugih, vendar … sami se rodimo, v resnici sami živimo in na koncu sami umremo.
Cilj pa moraš imeti, sicer ne vodiš življenja, ampak te življenje drugih meče sem in tja… In kriza srednjih let bo sicer vsak dan hujša…
Hmmm Pika, se mi zdi, da se počutiš malo osamljeno….ali le občasno začutiš praznino v svojem življenju?
Druženje, zabave….tudi pri meni je zadnje čase tega bolj malo (s prazno denarnico človek nerad hodi okoli). Pa pomislim, kaj bi bilo tako drugače, če bi več presedela v nekem lokalu, polnem znancev…. Saj je mogoče hecno, ampak jaz mislim, da mene tudi pes čustveno polni. Pomislim, saj je bolje, da ne grem nikamor, vsaj on ne bo sam doma…Vesela sem, ko se dobimo s par prijatelji, ki smo še iz gimnazijskih časov ohranili stike, ko pride sestra. Pa druženje ob rekreaciji, ki pa čez poletje izostane.
Pa še to – jaz nikogar iz foruma ne poznam osebno.
Ne vem, če sem ti sploh povedala kaj, kar si želela vedeti…..!?
Kriza srednjih let? Kaj pa je to?
Meni se zdi, draga Pikica, da si svoje življenje posvetila družini, otrokom, službi, pri tem pa si pozabila nase. Pa vendar: zase MORAŠ biti prav ti najpomembnejša. Otroci grejo, možje tudi, pride penzija, kaj pa potem?
Ne vem kaj bi ti svetovala, ker sama ne živim v takšnem kontekstu. Nikogar (in ničesar) ne zanemarjam, a še vedno sem jaz glavna, in si privoščim vse, kar mi je všeč.
Mogoče bi pri tebi delovalo nekaj kot druženje s prijateljicami. Moja mami ima takšne “babje dneve”. S prijateljicami se dobijo vsak ponedeljek dopoldne v nekem lokalčku, potem oblezejo nove trgovine, nazadnje pa gredo na kosilo in klepetajo ure in ure. Ob teh klepetih pa tudi pridejo do kakšnih čisto pametnih zaključkov. Udeležujejo se raznih tečajev in delavnic – pač tisto, kar kateri odgovarja, hodijo na jogo, na koncerte, v gledališče… Seveda pa tudi ena drugi stojijo ob strani v težkih trenutkih, saj življenje konec koncev ni samo zabava.
Najti smisel življenja ni enostavno. Mogoče je smisel življenja preprosto v tem, da ob koncu življenja lahko pogledaš nazaj in se nasmehneš. Pomisli, če bi jutri morala umreti, bi se lahko nasmehnila?
Pozdravljena!
Zanimivo vprašanje! Kaj pa zdaj, ko smo tu? V krizi srednjih let namreč. Nekateri sprašujejo, kdaj ta leta sploh nastopijo. Jaz menim, da od 30-tega leta dalje in nekje do 50-tega. Potem pa nastopijo že starostna leta. No kakorkoli že, v tem obdobju se res pojavi vprašanje, kaj pa naj počnem s svojim življenjem zdaj, ko sem se pričela starati. Jaz menim, da se je dobro lotiti neke stvari in to s srcem. Ne malo tega in malo onega, pa nič kaj poglobljeno. Ker če se v stvar ne poglobiš, te tudi ne zanima dolgo. In kaj torej početi?! Rekreacija! Kolesarjenje, plavanje, fitnes, joga, planinarjenje. Ali pa se vpiši v konjeniški tečaj. Ali pa obišči tečaj šivanja in krojenja in prični šivati za lastne potrebe. Ali pa se več druži in ukvarjaj s svojim otrokom, če ga imaš in več stvari počni z njim skupno. Pričneš se lahko več družiti s svojim partnerjem; vključita se v nek plesni tečaj, hodita več na plese. Ali pa pojdi v videoteko in si izposodi dobre filme in si jih oglej. Ali pa navsezadnje, ljudje v vseh starostnih obdobjih vpišejo študij. Zakaj pa ne. Potrebna je samo prava volja in prava želja!!!
Res stvari je toliko, da jim ni konca. Skoraj ni kaj za razmišljati, ampak se stvari kar same ponujajo. Vendar kot rečeno, loti se stvari poglobljeno in za dalj časa, pa ti bo prinesla pravi rezultat in pravo veselje.
Pa obilo veselja ob tem, karkoli boš že počela!
Romana
Zabredla si v srednja leta, pe še sama ne veš kdaj. Hmmmm. Kako je to mogoče? Meni se kaj takega sigurno ni zgodilo..Čakaj, da se pogledam v ogledalo… Uf, čakaj, kaj so tele gubice tu? Morda je pa ogledalo sfušano. Pa menda nisem tudi jaz zabredla?
Pika, veš kdaj se zavem, da mineva čas? Ko vidim otroke svojih sošolk.
Pa še ta kruta usoda me je doletela, da zgledam precej mlajša.. za kakih 8 let, mi pravijo. Pravzaprav zgledam kot kak šmrkljica.
Pa no nima veze zdej.
Svoj čas si zapolnjujem s službo do poznih popoldanskih ur. Dopust je zame prava muka. Pa ne da bi bila deloholik. No, po službi grem na dolg sprehod, za kaki 2 uri. Zvečer berem. Vikendi so pa zelo različni. Rada plešem in se grem kdaj znoret. Pa razni obiski, pa pijače, pa hribi. Občasno potujem. Itd.
Ja, vse lepo in prav. Vendarrr…
No, kaj pa ti počneš?
Ja, ce bi jaz pogledala nazaj na svoje zivljenje, bi samo skomignila z rameni, ker je bilo oz. je tako bedno. Kot pravi nekdo, sem jaz svoje zivljenje posvetila druzini, na prvem mestu je bila vedno hcerka, ki zdaj odrasca , kar prinese nemalo cudnih situacij, ko ne vem, kako naj reagiram ali naj sploh kaj recem ali ne, kako naj kaj recem, kaj naj naredim, ce sploh naj kaj, itd,.. To obdobje je polno trenutkov, ko ne vem ali sem ravnala prav, ali bo tako prav; zelim, da hcerko z cimbolj neznim pristopom spremljal skozi to obdobje,a- to “kosta” na tone zivcev. Pa se moz, ki se skozi pocuti malo zapostavljen, pa sitnari, pa malo zali in spika in se ravno nahaja v drugi puberteti, ko misli, da je king of the world. Jaz pa ga po tolikih letih sitnarjenja, odrejaja mojega urnika in edinega cloveka , ki v nasi druzini lahko nekaj planira za en dan v naprej, ne maram vec. V teh letih mi je “ubil”kot se temu rece ,vsako veselje do cesar koli, do izleta( ce zelim kam iti, pa njemu ni najbolj vsec tam, moram vloziti velik napor, da prosim pelji no, pelji prosim,no daj?…in biti potem se sijoca od veselja in hvaleznosti-nimam namrec vozniskega izpita in ker zivimo v majhnem kmeckem kraju, kjer ni kaj dosti civilizacije, je moj edini izhod pot v sluzbo v Lj.), pa do takih malenkosti ki so drugim samoumevne. Tako mi ni vec niti do kave(ker jo moram vedno skuhati jaz, ce pa vseeno izsilim da on, pa ves cas pridiga in naznanja ukrepe, ki bodo sedaj, ker mora zdaj on se kuhati), itd.
Najbolj me pojezi, ko v soboto zjutraj vstane in pricakuje, da je ze posoda od prejsnega dne pomita, pa zajtrk pripravljen in kadar ni, postane siten in me posilja pomit posodo, pa pospraviti perilo pa take, da se mi obraca in takrat se se skregam z njim, da ne bo mislil, da je res king of the world. Tako ga ne maram, pa tudi v postelji ga ne maram vec, kajti nekdo, ki me zali pa hoce stalno upravljat z mano se mi upira, gabi!! Tako ni nic, pa spet nic, nic,..haha, kar vidim ga, da komaj caka in ko se pripravi do tega, da je malo prijazen pa tako cez dan in ko spet ni NIC zvecer, je spet tak kot je vedno, surov, zaljiv, zoprn. Jaz ze pol leta spim v drugi sobi in mi je cisto fajn. Edino zadoscenje pri vsem mi je to, da ga matra, ker nocem sexsat, pa ce je malo prijazen pa tko. Ampak jaz bom edino z normalnim clovekom, ki me bo spostoval.Kar naj trpi-lahko pa si najde kaksno a tezko bo katera boljsa kot jaz, kvecjemu radodarnejsa. Kar naj, nikomur ne bom zavidala, naj ga dobi kar v paketu, komplet z njegovim karakterjem, ker ce bo kdaj sel z drugo in takoj ko to zvem, bo letel na glavo iz moje hise. No, tako zivljenje imam, beda na kvadrat oz. kar na kubik.
Sorry, za tako dolgo nakladanje in tezko berljivo nakladanje, ampak tako pac je.
lp
Pozdravljena draga nn!
Tako zelo domača mi je ta zgodba.Žal.Resnično mi je žal,tako za tebe kot za mene in nama podobnim.Tudi v meni je veselje prešlo,vse dobro in veselo je potlačeno globoko na dnu mojega srca in čaka na boljše čase.Pa tako rada sem vesel človek,vendar v naši hiši smeha ni več…
Le kaj naj ti svetujem?Jaz bi ,ko bi imela kam že zdavnaj šla.Tako pa čakam,kdaj se mi bo pokazalo sonce.Rekla bi ti potrpi,pa tega vem ne moreš več.Vsak kozarec je enkrat poln.Edina rešitev je otresti se takega človeka.Toda kako?Bodo povedali drugi forumovci.Veliko med njimi je takih,katere nasvete zelo cenim.
Pa lep pozdrav !
Ženske drage, kar groza me je, ko berem vaše pisanje. No, v bistvu mi je, da bi kar jokala. Ne vem kaj bi vama svetovala, ker toliko pametna pa nisem, a ob branju sem pomislila na mnoge ženske, ki čutijo tako kot vidve. Ženske, ki so vse svoje življenje podredile nekemu idealu (družini) in zato nimajo pravice do svojega življenja. Me je kar sram, če pomislim nase in na to kako sem sama srečna.
Prosim, ne razumita me narobe, vendar sta za takšno situacijo tudi sami krivi. Treba se je postaviti zase, treba je znati reči “ne”, treba je zahtevati zase tisto, kar ti pripada (ali kar meniš, da ti pripada).
Lepo vaju prosim, pa tudi vse ostale, ki se počutijo enako kot vidve, naredite nekaj, da boste srečne. Priporočam knjigo Louise L. Hay: Nikoli ni prepozno. Že sam naslov je dovolj zgovoren, da bi vas morala zamikati. Seveda ne ponuja nobenih rešitev, vendar pa lahko s prebiranjem sami pridete do kakšnega odgovora, ki pomeni prvi korak k spremembi vašega življenja na bolje. Saj ne pravim, da je ta knjiga edina zveličavna, samo prišla mi je na misel, ker je tako prijetna, nezatežena in govori prav ženskam, ki razmišljajo o svojem življenju in ga želijo oplemenititi.
Ne vem, kako to, da se je meni uspelo izviti iz tega začaranega kroga, a moram reči, da imam zelo razumevajočega moža, ki mi, dobesedno, pusti, da delam kar hočem. Lepo se imava skupaj, a vendar imam tudi mnogo prijateljev in prijateljic s katerimi se redno dobivam. Stara sem 35 let, a jih kažem dosti manj, mogoče tudi zaradi samega načina življenja in zato, ker sem zadovoljna s svojim življenjem. Nimam otrok, ker jih ne želim imeti, pred devetimi leti pa sem “primožila” dva moževa otroka, ki sta danes odrasla človeka, moja najljubša prijatelja. Moja družba so ljudje od 20 do 50 let (kar se starosti tiče, nisem prav nič izbirčna) – z vsemi se imam krasno. Jasno, da z različnimi ljudmi počnem različne stvari, vendar jih imam vse rada. S tistimi mlajšimi se dobimo za pijačo, za žur, za rock fešto, … (in ostale najstniške “neumnosti”), s starejšimi pa koncerti, pa jadranje, pa pikniki, pa klepeti ob kavici. Včasih je poleg moj mož, večinoma ne, ker mu je trenutna preokupacija (obsedenost) jadranje in v tem najbolj uživa. In tako si pustiva, da počneva tisto kar naju najbolj veseli. Skupaj hodiva na jogo, sama pa še na taj-ji-quan, oboje mi je zelo všeč. Zelo sem radovedna, zato kar naprej nekaj študiram, hodim na tečaje in se izobražujem.
Zadovoljna sem, da sem poročena, a imam vendar tudi svojo svobodo, ker sem pač človek, ki pripada najprej samemu sebi, šele potem ostalim. Nekako se mi zdi, da je moje življenje ena sama zabava in včasih se bojim, da se bo to končalo, a kar nekako ne verjamem. Rada imam svoje delo (službo), gospodinjstvo mi ni noben problem, ker ne kompliciram okrog tega (smo siti, oprani in imamo pospravljeno, če pa kje leži prah po 14 dni, me sploh ne gane). Poleg tega pri gospodinjstvu sodelujemo vsi, vsak pospravi za sabo, vsak ima svoje zadolžitve. Sploh ni problema. Ostali čas pa vsi porabimo za tisto kar nas veseli – ene stvari počnemo skupaj, druge vsak zase. Kar prelepo, da bi bilo res? Ampak je. Pa pri tem niti ne vem, kako mi je to uspelo.
Od srca vama privoščim, da bi iz svojega življenja rešili tisto, kar se rešiti da in bi bili zelo zelo zelo srečni. Žal vama ne more pomagati nihče, vse bosta morali narediti sami. Prvi korak je že to, da sta si priznali, da nista zadovoljni s tem kar trenutno imata. Vse ostalo je v glavi. Je pa prav gotovo vredno!
Srečno in javita se še kaj!
Draga mojca!
Lepo se je imeti rad.S tem vidim nimate prevelikih problemov,kajti marsikatera zena,skrbna mati,gospodinja..itd..velikokrat prav na to pozabi.
Vendar pretiravati pa le ni pametno.Povsod so meje,ki si jih je potrebno postaviti.Vi draga moja..na zalost pa prav tega ne poznate..mej namrec.
TO JE seveda MOJE MNENJE!!!
Pa brez zamere!!! Byeee
Nič ne zamerim, ker sama vem, da sem ekstremist in gre moj način življenja mnogim v nos. Še posebno tistim, ki menijo, da naj bo ženska doma, rojeva otroke in skrbi za gospodinjstvo. Vendar pa mislim, da dokler so zadovoljni tisti, ki mi pomenijo največ (in seveda sama), da nisem prekoračila še nobene meje.
Lepo prosim, če mi lahko odgovorite zakaj menite, da ne poznam nobene meje. In katere so tiste meje? Me pa res zanima.
Pozdravljena
Me veseli,da sami priznavate,da vas nacin zivljenja temenlji na esktremizmu.To je ze prvi odgovor,ki ste ga sama podala na vase vprasanje,kje so meje.
Prav zaradi tega nikar ne zbujajte v nam laznega obcutka,da smo res boge,ker smo zene,gospodinje,matere…in da ste se nad nasim nacinom zivlenja prav Vi skoraj zjokala.
Uzivajte se naprej,dokler vsem vam tako zivecim in mislecim znese!!
Srecno!
Hvala vsem za svoje misli !
Sprva sem nameravala poklepetati z vsakim posebej, pa sem se odločila, da bom kar z vsemi naenkrat. Malo pogrešam komentarje moških…no, Edi mi je dal lekcijo…
Meli je že dobila odgovor na vprašanje kje je meja srednjih let. Jaz sem jo iz leta v leto pomikala višje. Zdaj se mi zdi, da je to čas, ko se zaveš, da ne boš več mislil na ustvarjanje družine, pač pa nase in na kvalitetno preživljanje “še kar” mladostnih let…, zato se kar strinjam z Mojco, ki pravi, da mora človek vključiti kanček zdravega egoizma v svoje življenje.
Ampak poglejte – večina je pa kar nezadovoljna ( otroci, partner, ponekod že starši, služba – stresno in same težave ), zato sem hotela slišati od vas kako in kaj.
Predlagam, da se skupaj borimo proti slabim trenutkom. Verjamem, da je marsikomu tudi ta način komuniciranja zelo pomemben, pa vendar so dnevi, ko potrebuješ družbo ” v živo”.
Sama sem sicer kar aktivna , pa vendar čutim željo po neki spremembi, zato mi povejte kak konkteren primer , da se človek “naših let” lahko pokaže nekje v neki čisto novi skupini in začne z nečim novim. Rada planinarim, kolesarim, plešem…tudi stalno se izobražujem, vendar se to dogaja že nekako po istem kalupu. Rabim spremembo. Ko spoznavaš nekaj novega, si spet na začetku ( in to je boljši občutek ).
Iščem idejo ( in družbo ) za zimsko rekreacijo…Ko sem se kje pojavila so bile ponavadi že utečene skupine ( po dva, trije skupaj so se poznali ) in kar nekako izvisiš, ko se ura zaključi, drugi pa na drink…
Povejte mi način, da se nekje pojaviš in ne izpadeš vsiljiv…
Še enkrat – hvala vsem, za odzive ! Pogrešam le kanček optimizma (Edi, ne zameri, kar malo si me prestrašil…).
Draga mojca, ne vem kje v mojem pisanju, ste prebrali, da so VSE žene, gospodinje in matere nesrečne in da bi se zjokala nad vašim načinom življenja – očitno niste prebrali, kaj sta pisali nn in Lana. Njuni zgodbi sta za zjokat, pa konec! Pa naj mi kdo razloži kaj je tako lepega v njunem pisanju, da ne bi zaslužili tolažbe in vzpodbude ter iskrene želje za srečnejše življenje.
nn je pisala: “Ja, ce bi jaz pogledala nazaj na svoje zivljenje, bi samo skomignila z rameni, ker je bilo oz. je tako bedno…”
Lana je pisala: “Tako zelo domača mi je ta zgodba.Žal.Resnično mi je žal,tako za tebe kot za mene in nama podobnim….”
Moj odgovor je bil namenjen nn, Lani in njima podobnim, ki jih (žal) zlepa ni malo, čeprav so tudi takšne, ki so s svojim življenjem povsem zadovoljne. Vendar pa se na to temo ni oglasila nobena, ki bi življenje polno odrekanj in podrejanja poveličevala in bi jo prav to, da nima pravice do lastnega življenja, osrečevalo.
Dajte, no! Saj smo vendar v tretjem tisočletju, patriarhat je totalno de mode in čas je, da se tudi ženske zavemo, da imamo pravico do svojega življenja. Nihče nas ne bi smel prisiliti, da se podrejamo komurkoli, ker smo kompetentne, da same skrbimo zase. In vso pravico imamo, da smo srečne!
Tudi jaz sem bila gospodinja in “mati”, ko sem pri 25-ih dobila v zakon dva najstnika, ki niti nista bila srečna, da se je njun očka znova poročil, in ves moj čas in vse moje misli so bile posvečene njima, da sem si pridobila njuno zaupanje, prijateljstvo in konec koncev tudi ljubezen. Takrat sem bila srečna. Do konca srednje šole smo bili nerazdružni, vse se je vrtelo le okrog njiju, a ko sta eden za drugim šla študirat in je hiša ostala prazna, je tudi moje življenje izgubilo smisel. Prijateljice so v tistem času rojevale otroke, ko sem bila sama že soočena s kruto resnico, da otroci ODIDEJO! Takrat tudi meni ni bilo lahko, in dejstvo, da ju nisem sama rodila, je zelo slaba tolažba, ker zame STA moja.
In potem sem ugotovila, da je potrebno življenje organizirati drugače. Če vse svoje življenje, sanje, upe, položiš v roke ene osebe, družine, otrok (ali pa službe, zakaj pa ne?), se prej ali slej znajdeš v situaciji, ko ostaneš sam, ker popolnoma vse mine. Če pa je tvoje življenje polno, nikoli ne moreš ostati brez vsega, ker lahko izgubiš le eno od stvari, ostale pa še vedno napolnjujejo tvoje življenje s srečo.
Kar se tiče prekoračevanja meja, bi rekla (čeprav nisem verna), da dokler ne ubijam, ne lažem, ne kradem, ne psujem, spoštujem svoje starše, nisem zavistna in ne prešuštvujem, nisem naredila še nobenega pravega greha. Če je greh to, da sem srečna, potem sem kriva! Samo upam lahko, da bi bilo še več takih grešnic na tem svetu. Vendar pa zopet poudarjam: MOJA SREČA NI NA RAČUN DRUGIH, JE VEDNO SKUPAJ Z DRUGIMI.
Skratka, drage moje nesrečne ženske, pa če ste matere in gospodinje ali pa ne. Če veste, da vaše življenje ni takšno kot bi si ga želele, ga lahko spremenite. Nobena sprememba ni lahka in nobena rešitev ne pride čez noč, vendar pa se da.
Kot sem že rekla, nihče ne more ničesar narediti namesto vas, jaz vam lahko predlagam le knjige, ki so tudi meni pomagale, da sem življenje zagledala v drugačni luči. Če vas zanima, povejte.
Kar se tiče PIKE* je pa tako: če nisi ravno na drugem koncu sveta, in če razmišljaš podobno kot jaz, mi lahko pišeš na mejl. Prijateljic ni nikoli preveč.